(INTERVJU) Momčilo Bajagić - Bajaga: Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Tako se počutim in mislim, da je tako z večino ljudi

Na njem je imel svoje prve nastope še kot mlad ritem kitarist znanega ansambla Riblja čorba, zdaj pa tam že leta rad nastopa s svojo skupino Bajaga i Instruktori. Bajaga je glasbenik in pesnik, ki ga poznajo na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Zase je spesnil prekrasne balade, kot so Plavi safir, S druge strane jastuka, Moji drugovi, Jedino to se zove ljubav, Od kada tebe volim ..., pa tudi vrsto uspešnic, ki jih prepevajo drugi znani pevci. Pogosto piše tudi glasbo za filme, v zadnjem času prav tako za gledališke predstave. Tega "večnega mladeniča" pa zaznamuje predvsem njegov prijazni značaj, saj za vsakogar vedno najde nasmeh in toplo besedo. Tudi za Slovenijo in Maribor.

Sediva v bifeju na beograjskem stadionu Tašmajdan, kjer ste 16. julija nastopali pred deset tisoč ljudmi, kolikor jih ta stadion sprejme. Po dolgem koronskem premoru je bil to prvi koncert v živo pred beograjskim občinstvom.

"Vsekakor je bil zanimiv koncert, saj smo po dolgem času nastopali pred publiko. Lani v približno istem času smo se odločili, da kljub omejitvam in prepovedim nastopimo in zaigramo v čast zdravnikom in drugemu medicinskemu osebju, ki je v prvih vrstah - v tako imenovani rdeči coni - reševalo življenja ljudi, ki so zboleli za covidom-19. Ker obisk koncertov ni bil možen, smo na tem stadionu na oder stopili sami in odigrali celoten koncert brez občinstva. Vse je posnela Radiotelevizija Srbije (RTS) in tako si je posnetek lahko ogledala vsa Srbija. Da bi delovalo bolj resnično, smo vzeli posnetke ploskanja in reakcij občinstva z nekega našega prejšnjega koncerta. Zaigrali smo vseh devet pesmi z našega zadnjega albuma Ovaj svet se menja in tako zmontiran posnetek je bil tudi objavljen na RTS. Zato sem še posebno vesel, da letos, približno leto po snemanju tega koncerta, nastopamo pred občinstvom."

Kako ste glasbeniki v Srbiji in vi osebno preživljali to težko obdobje s koronavirusom, ko niste mogli nastopati?

"Težko, enako kot glasbena industrija po celem svetu. Jaz in moji prijatelji iz skupine Instruktori smo ogromno snemali v studiu. Naredili smo glasbo za novi film Dušana Kovaćevića Ni slabo biti človek. K sreči je v filmu ogromno glasbe in nameravamo izdati poseben CD iz tega filma. Sicer pa tudi po svetu raziskave kažejo, da smo bili od vseh dejavnosti zaradi epidemije najbolj prizadeti prav glasbeniki in turistični delavci. Celo Rolling Stonesi niso imeli niti enega nastopa. Kaj lahko potem pričakujemo mi?!"

Zato so Stonesi posneli pesem Living in a Ghost Town (Življenje v mestu duhov).

"Res je. Mi pa smo posneli album Ovaj svet se menja (Ta svet se spreminja). V naslovni pesmi z istim naslovom opisujem, da se svet spreminja kot v neki grdi zgodbi, da prevladujejo digitalne laži in pokvarjeni ljudje in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Tako se tudi počutim in mislim, da je tako z večino ljudi. Pesem je nastala v času karantene. Nikoli v življenju nismo bili zaprti toliko časa. Bilo mi je jasno - ali bom zapadel v depresijo ali pa bom raje vzel v roke kitaro in začel ustvarjati. Svet se je res popolnoma spremenil. Mene vse skupaj spominja na biološko vojno. Zdaj obstaja vsaj cepljenje, a še to ne v zadostni meri. Čez poletje bomo nekako preživeli, kaj bo jeseni, pa bomo videli. Če nas bodo spet zaprli, bo to grozen udarec za celotno gospodarstvo, zato mislim, da bodo te zapore vse krajše. Nekateri moji prijatelji, ki so strokovnjaki na zdravstvenem in epidemiološkem področju, mi pravijo, da se bo naslednje leto umirilo in da bo korona pač naša stalnica, tako kot so gripa in druge sezonske bolezni."

V času epidemije pa ste bili vendarle ena redkih skupin z nekaj nastopi.

"V času korone nam je uspelo nastopiti na glavnem trgu v Skopju s simfoničnim in godalnim orkestrom, ki jima je dirigiral zdaj žal že pokojni skladatelj in dirigent Vojkan Borisavljević. To je bil njegov zadnji koncert. Potem smo imeli oktobra v Beogradu tudi manjši klubski koncert v Zemunu, na prostem. To nam je uspelo samo zato, ker je bilo še toplo. Sledil je on-line koncert, ki je bil načrtovan za 29. november, na nekdanji dan republike. Lastniki portala, ki so vse skupaj organizirali, so imeli idejo, da bi to posneli v skladišču na Košutnjaku (del Beograda, op. p.), kjer stoji Titov Modri vlak. Toda prav 29. novembra je umrl Miša Aleksić iz Riblje čorbe in zato mi takrat nismo hoteli igrati. Smo pa to posneli nekaj dni kasneje. Skupaj z Mišo Aleksićem sem pred leti napisal pesem za Zdravka Čolića Tvoje oči, zato smo naš nastop na tej spletni platformi začeli s to pesmijo, v spomin na Mišo."

V času epidemije je med srbskimi glasbeniki prav kosila smrt. Korona je po Miši Aleksiću in Vojkanu Borisavljeviću premagala še Đorđa Balaševića pa legendarnega bobnarja Dragoljuba Đuričića in še nekatere manj znane glasbenike. Kaj je bil vzrok? Ali so se ljudje premalo pazili?

"V nekem trenutku je bilo te korone oziroma covida-19 preprosto preveč. Nihče od njih se ni okužil na odru, ker preprosto nastopov ni bilo. Bilo pa je ogromno okuženih in lahko si se nalezel, ko si najmanj pričakoval. Na primer Miša Aleksić je imel bolno celo družino. Hčerki ni bilo skoraj nič, žena je komaj preživela, njemu pa ni uspelo. Tudi Đorđe Balašević je imel podobno zgodbo, le da je on prepozno odšel v bolnišnico. Vojkan Borisavljević je zbolel v trenutku in kljub medicinski pomoči mu ni uspelo preživeti. Z njim smo načrtovali po izidu tega našega trinajstega albuma celo turnejo nastopov na območju bivše Jugoslavije. Tudi v Ljubljani, z ljubljanskim simfoničnim orkestrom. Ta kombinacija rocka in zlasti godalnega orkestra je odlična. Album smo posneli v sodelovanju s srbsko PGP, ki pokriva tržišče Srbije in Zahodnega Balkana, ter hrvaško Croatia Records, ki prodaja plošče na Hrvaškem in v Sloveniji."

Poleg naslovne pesmi je zanimivo, da izvajate na albumu vrsto svojih pesmi, ki so že postale uspešnice, a jih izvajajo drugi pevci, na njem pa je tudi precej vaših pesmi iz različnih filmov.

"To je bila ideja našega menedžerja Dragoslava Ganeta Pecikoze, ki mi je rekel: 'Zdaj ne boš mogel veliko snemati, imaš pa vrsto svojih pesmi, ki si jih dal drugim, pa tudi številne pesmi si pisal za filme, a nikjer ta glasba ni posneta. Naredi kaj iz tega materiala.' In tako smo sestavili album. Na primer, poklical me je igralec in producent Miloš Biković, naj napišem pesem za njegov film Hotel Beograd, ki ga je posnel v koprodukciji z Rusi. To je pesem Darja, ki je postala pravi hit. Biković, izredno popularen ne le pri nas, ampak tudi v Rusiji, je pel v ruščini, jaz pa v srbščini in pesem je imela v dveh mesecih več kot deset milijonov ogledov na youtubu! Od tega jih je bilo 80 odstotkov v Rusiji. Tudi v filmu Miše Radivojevića Niti na nebu niti na zemlji imam istoimensko pesem. Pri ponovnem snemanju te pesmi se nam je pridružil pevec Vukašin Marković, ki je predstavnik mlade generacije in poje ter igra pozavno v reggae funk skupini Irie FM. Ko sem mu omenil, da bova potrebovala še spremljevalne vokaliste, je rekel, da bo to zapel kar sam. Mladi imajo namreč zdaj neke pedale, ki jih samo poganjaš, oni pa predvajajo tvoj že posneti glas. Kot da bi trije ali štirje Markovići peli naenkrat, haha … Zame je to noro, nekaj povsem novega! To sem videl tudi v neki restavraciji v Pulju, kjer so pela tri dekleta, imela pa so te pedale, in imaš občutek, kot da poje cel zbor. To reprodukcijo lastnega glasu uspešno počne tudi Ed Sheeran."

Na tem albumu so tudi pesmi, ki ste jih že pred leti napisali za druge znane izvajalce. Na primer Tvoje oči in Moja draga, ki sta hita Zdravka Čolića. Ali je bil Čolić kaj ljubosumen?

"Kje pa! Midva sva prijatelja. Njemu je bilo to celo zanimivo. Vsi vedo, da sta to moji pesmi, poje pa jih Čola. Tokratna, moja izvedba je seveda drugačna. Ni mi padlo na pamet, da tekmujem z njim, saj takšnega glasu, kakršnega ima on, nimam ne jaz ne kdo drug. Tistega, kar zmore on, sam ne morem, saj je on eden naših najboljših pevcev."

Kako pa se prodaja album?

"Odlično. Danes se cedeji ne prodajajo več dobro. Najbolj se prodajajo digitalne verzije in vinilne gramofonske plošče. Takšne, kot smo jih snemali nekoč. Vinil se vrača, ker je zvok s teh plošč kakovostnejši. Vinilko smo, na predlog Croatie Records, posneli že z našim prejšnjim albumom U sali lom, v prevodu Trušč (lahko pa tudi 'škandal') v dvorani. Ker se je dobro prodajala, smo posneli na vinilu tudi to ploščo. Seveda te plošče niso poceni, so pa zares kakovostne. Plošče izdelujejo v Sonyju v Pragi, ovitke pa na Hrvaškem. Gre za vrhunsko 180-gramsko ploščo, v ovitku z lepimi fotografijami in besedili pesmi. Je odlična za zbiratelje pa tudi za lepo darilo. Mnogi ne vedo, da so te plošče praktično neuničljive. Po celem svetu se tudi vrhunski glasbeniki spet vračajo k ploščam in tudi h klasičnim gramofonom. Od klasične glasbe do rock and rolla. Na primer Rolling Stonesi zdaj že več let izdajajo vse svoje albume ali pa kompilacije na ta način. Tudi s finančnega vidika se izplača. Kolegi so mi povedali, da je cena kompleta devetih plošč Bijelega dugmeta, z dodatno knjižico besedil, 220 evrov. Zdaj pa si predstavljajte, da prodate vsaj tisoč takšnih kompletov. To je 220 tisoč evrov! Bilo pa je za ta komplet okoli 2500 prednaročil."

Niste pa samo glasbenik, ampak tudi pesnik. Glasbeni kritik Petar Popović je o vas napisal: "Sanjač, pedanten slikar nepregledne urbanosti, nostalgik, starejši brat, največji pesnik vedrine z verzi brez sence …"

"Peca Popović je zelo prijazen. Res pa je, da se počutim tudi kot pesnik. Leta 2012 sem celo izdal pesniško zbirko z naslovom Vodič kroz snove (Vodič skozi sanje). Od tedaj do danes se je nabralo toliko novih stihov, da bi verjetno moral razmisliti še o kakšni novi zbirki."

Kako se lotite pisanja pesmi?

"Pri pisanju sem poskusil razne kombinacije. Včasih najprej napišem verze in se na tej osnovi lotim pisanja glasbe, včasih obratno, včasih pa kakšni verzi sploh ne doživijo uglasbitve. Pesmi pišem že od svojega 14. leta. Na začetku so to bila v glavnem besedila, ko pa sem se pridružil Riblji čorbi, sem začel komponirati. Kasneje sem napisal še kakšno besedilo, kar je bil zame kompliment, saj je Bora Đorđević sam pisec besedil, a so mu bile nekatere moje pesmi všeč in jih je sprejel. Veliko pa sem se naučil tudi ob Korneliju Kovaču, ki je pisal glasbo za precej znanih pevcev in mi je včasih prinašal svoje skladbe, da sem napisal kakšen tekst. Večinoma je za njegove skladbe pisala besedila njegova žena Spomenka, toda včasih ni mogla, pa sem vskočil jaz. Tako sem spoznal tudi vrsto najslavnejših jugoslovanskih pevk in pevcev. Kornelije Kovač je pravi profesionalec. Večkrat sem mu dal tekst, a ponekod se mi je zdelo, da bi bilo dobro zaradi besedila dodati še dva, tri tone. Kornelije pa mi je rekel "ne" in me naučil, da je treba spoštovati napisano glasbo in se ji prilagoditi. To zahteva več dela, a sem se veliko tega naučil tudi zase. Pri nekaterih pesmih - na primer Moji drugovi, Još jednom in Bilo bi lako - pa sem preprosto vzel v roko kitaro in ob brenkanju napisal skupaj tako melodijo kot besedilo."

V Sloveniji se ne ve veliko o vašem sodelovanju z gledališči. Aprila ste imeli v beograjskem gledališču Boška Buhe premiero Obutega mačka, za katerega ste napisali glasbo.

"To je znana otroška pravljica. Igor Bojović je celotno besedilo napisal v verzih, jaz pa sem napisal na njegovo besedilo glasbo. Avtor je predstavo označil kot neke vrste hiphop, rap in rock opereto za otroke. Ker nisem mogel nikjer vstaviti svojega besedila, smo se dogovorili, da napišem posebno pesem, ki sva jo s Sašo Loknerjem zaigrala in zapela otrokom na premieri. Besedilo gre nekako tako: Usedite se lepo na svoje stole, videli boste to in ono in v tem stilu naprej. To je bil uvod v predstavo.

To pa ni moje edino sodelovanje z gledališčem. Oktobra lani smo imeli v Gledališču na Terazijah premiero mojega muzikala Sa druge strane jastuka (Z druge strani blazine, op. p.). Ves čas je na odru 70 ljudi in spominja na prave hollywoodske predstave. V živo na odru igra orkester, poje zbor, pleše baletna skupina, nastopa pa kakšnih 20 igralcev. Vsebina ni moje delo, glasba pa. V neko zgodbo o dekletu in fantu s Terazij je vključenih kakšnih 20 mojih hitov in vse je delano po vzorcu na predstavo Mamma mia. Ta predstava je na sporedu tudi danes, le da jo lahko gleda samo pol dvorane zaradi covid ukrepov. Upam, da pridemo na gostovanje v Ljubljano in Zagreb, kot je bilo načrtovano pred epidemijo."

Vaša več kot 40-letna kariera je res impozantna. Na letošnji praznik srbske državnosti, 15. februarja, ste iz rok predsednika Vučića prejeli odlikovanje Karađorđeve zveze 1. stopnje za vaše zasluge pri promociji srbske kulture v svetu. Isto odlikovanje so dobili tudi režiser Predrag Gaga Antonijević, violinist Stefan Milenković, glasbenik Goran Bregović, slikar Milan Cile Marinković in operna pevka Jadranka Jovanović. Kaj vam pomeni to priznanje?

"Moram priznati, da kaj takega nisem nikoli pričakoval. Najprej sem bil šokiran, potem pa sem videl obrazložitev priznanja in zato sem to visoko državno priznanje tudi sprejel. Zadnjih 40 let res promoviram srbsko kulturo po svetu. Tudi ko sem videl, kdo vse je prejel to visoko priznanje, mi je bilo v čast in veselje, da sem v družbi tako uglednih ljudi. Zanimivo, da v javnosti, ki ni prav naklonjena tej oblasti, ni bilo nobenih pripomb. Prevladuje mnenje, da vsi dobitniki tega odlikovanja to tudi zaslužimo. Malo pred tem sem prejel še nagrado Darka Kraljića, kar je najvišja nagrada za skladatelje zabavne glasbe. Kaže, da sem že toliko star, da že prihajajo takšna priznanja. Res pa je tudi, da sem v zadnjih letih naredil precej na tem področju. S svojo glasbo sem prisoten na celotnem območju nekdanje skupne države, pa tudi na vseh kontinentih, kjer živijo naši izseljenci."

Nikjer nisem zasledila, da bi kot Srb kdaj imeli težave, ko nastopate v državah, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije.

"Tako je. Razen nekaterih posamičnih manjših incidentov takoj po vojni smo povsod dobro sprejeti. Še v starih časih sem z Ribljo čorbo prepotoval Jugoslavijo vzdolž in povprek. Vsaj šestkrat smo nastopali po vsej državi. Kasneje, z Instruktori, je to bilo še zagotovo 15-krat. Po vseh krajih, kjer smo nastopali, smo imeli dobre prijatelje. Bilo nam je žal, da je država razpadla in se je vnela vojna, toda tako se je zgodilo in prav mi smo bili eni prvih, ki smo se po koncu vojne spet vračali v vse te kraje. Tudi občinstvo nas je povsod lepo sprejelo. Za letos poleti, ko se končno malce rahljajo prepovedi nastopanja, imamo že dogovorjene koncerte v vseh državah bivše Jugoslavije, razen v Sloveniji."

Zakaj je Slovenija izjema?

"Zato, ker so ukrepi pri vas najdlje veljali in je bilo organizatorjem koncertov doslej težko predvideti, kdaj in kje bo mogoče organizirati naš nastop. Na Hrvaškem bomo igrali na dveh ali treh koncertih, ki smo jih na isti datum imeli napovedane že lani. Tako da so nas povabili, naj pridemo na isti dan letos. Na primer v Medulinu pri Pulju so morali 24. julija lani odpovedati koncert, kljub temu da tam ni bilo niti ene okužene osebe, in potem so nas že februarja poklicali, da moramo na ta dan letos obvezno priti in da koncert pač bo. Podobno je v Šibeniku in Opatiji. V Severni Makedoniji bomo nastopali v Ohridu in Bitoli, veliko pa bomo tudi igrali po Srbiji."

Sicer pa z Instruktori pogosto prihajate v Slovenijo.

"Na Slovenijo imam res lepe spomine in tudi zelo mi je všeč. Res je prekrasna država. Na tako majhnem prostoru je toliko različnih ambientov. Mislim, da sem prvič nastopal v Sloveniji že v sedemdesetih, kasneje pa še večkrat v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem igral še pri Riblji čorbi. Tudi z Instruktori že desetletja radi igramo pri vas. Igrali smo celo v krajih, ki jih večina Slovencev ne pozna. Denimo ob Ivarčkem jezeru pri Kotljah. Sicer pa smo bili po vsej Sloveniji - od morja do Prekmurja. Pogosto smo bili tudi na Štajerskem, od koder imamo lepe spomine zlasti na naše mariborske nastope na Lentu. Štajersko in gorenjsko občinstvo se mi zdi še zlasti veselo, čeprav imamo odlične odzive povsod, kamor pridemo. V Sloveniji mi je všeč predvsem to, da v manjših krajih organizirajo koncerte na travnikih. Če je lepo vreme, igramo na odprti sceni, če pa je hladneje ali piha, smo v velikih šotorih, kamor lahko pride celo do tisoč ljudi. Iskreno sem prepričan, da ne obstaja slabo občinstvo, ampak je lahko slab samo ansambel. Če se mi potrudimo, je z nami zadovoljno tudi občinstvo."

Na nastopih pri nas skoraj praviloma zapojete tudi pesem Slovenačka reč, Slovenska beseda, ki je napisana malo v srbščini, malo pa v slovenščini. Kako je nastala?

"V osnovi je to pesem našega kitarista in pevca Žike Milenkovića z naslovom Idem kao da ne idem a idem. To je ljubezenska pesem, ki nima nič skupnega s Slovenijo. Nekega dne pa sem pri Lokiju (klaviaturist pri Instruktorih Aleksandar Saša Lokner) srečal njegovo prijateljico in slovensko novinarko Sonjo Javornik in sem jo prosil, naj mi pomaga nekaj spesniti v slovenščini. Skupaj sva iskala verze in slovenske besede. Tako sva skupaj napisala to pesem."

Za vami je več kot 40 let glasbene kariere, imate 61 let in verjetno imate še precej načrtov. Kaže, da za rokerje ni starostnih omejitev.

"Moram priznati, da so bili od nekdaj moji idoli Rolling Stonesi. Oni imajo danes okoli 80 let in še vedno so polni elana. Z leti so postajali vse kakovostnejši, niso pa več pretiravali s količino potovanj. Mislim, da bomo tudi mi ravnali podobno. Čez tri, štiri leta bomo igrali malo manj, bomo pa udobneje potovali, stanovali v boljših hotelih in tako bo lažje. Do zdaj smo bili morda pri tem malce preskromni. V glasbi ne poznamo pokojnine v klasičnem pomenu. Igraš tako dolgo, dokler lahko. Skoraj 37 let igramo domala v isti zasedbi. Med nami je najstarejši Miroslav Cvetković - Cvele in on se še vedno dobro drži in niti ne razmišlja o odhodu, drugi pa smo mlajši. V naši skupini smo kot družina. V normalnih časih, ko imamo veliko dela, preživimo več časa skupaj člani skupine kot pa z našimi domačimi. Vsem nam je glasba vstopila v metabolizem in brez nje ne moremo."

Imate dva otroka, Marka in Anđelo. Ali računate, da bosta krenila po vaših stopinjah?

"Marko zagotovo ne. On je odrasel, kmalu bo dopolnil 30 let, in mislim, da se bo v kratkem tudi poročil, saj že dolga leta živi s svojim dekletom. Diplomiral je na fakulteti dramskih umetnosti, na smeri gledališča in radia, vendar ga umetnost ne privlači tako kot politika in novinarstvo. Kaj hočemo, a vsak si mora izbrati v življenju tisto, kar ga zanima.

Anđela ima 22 let in bo kmalu diplomirala iz scenske kostumografije na beograjski fakulteti uporabnih umetnosti. Njo pa zanima glasba. Najprej sem jo učil igrati kitaro jaz, zdaj pa se uči zasebno pri profesionalnem učitelju. Lepo igra in tudi lepo poje. Toda delo na fakulteti ji jemlje preveč časa, da bi se bolj posvetila glasbi.

To, da se oba otroka postavita na svoje noge in da jima pri tem pomagam, kolikor je v mojih močeh, je - seveda ob glasbi - tudi moj osnovni cilj v življenju."