Bojan Tomažič
So nas ujeli ali smo se sami ujeli v pandemijo?
Ja, mnogi smo še vedno jetniki te modne muhe, ki se je že davno spremenila iz novice v potrošno blago. Kdor še vedno posluša, gleda, prebira, išče novice in poročila o kovidu-19, je najbrž navlečen. Koristi od tega ni nobene, ker se vsebine in odkritja medsebojno spodbijajo. Občasno zlato zrno - recimo ugotovitev, da otročiče čudežno varuje učinkovina v mlezivu materinega mleka - ne odtehta depresije, v katero nas tunkajo neštete alarmantne vesti. Za medije je kovid pač tržna epizoda kot vsaka druga senzacija, s katero pritegujejo publiko, da ji lahko prodajajo reklame. Če bi vam priporočil, da naj glede na dejstvo, da smo ljudje umrljivi, vsak dan namenite po šest ur nenehnemu spremljanju medijskih objav o smrti, bi se mi smejali. Tu pa … Bolje se je ravnati po stari modrosti anonimnih alkoholikov: "Bog, nakloni mi spokojnost, da bom sprejemal, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar morem, in modrost, da bom sprevidel razliko."
In kakšna je razlika?
Razlika je v tem, da se lahko obvarujem, če spremenim sebe, svoj življenjski slog. Odpornosti ne dajejo dopolnila, ampak gibanje v naravi, D-vitamin, vzdržnost od sladkorja, ogljikovih hidratov, družnost, ljubezen, dobra volja in delo, ki nas veseli. Potem ne bo bolezni presnovnega sindroma, ki omogočajo kovidu, da se razdivja. V moji izkušnji je še dodatna skrivnost uživanje ekstra deviškega olivnega olja. Berite o tem poglavje z naslovom Za vas, ki ste raje anekdotično živi kot znanstveno mrtvi.
"Ljubezen do Narave in do prevajanja pesmi sta me delala odpornega pred kovidsko propagando"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
