(INTERVJU) Desa Muck: Štajerci so res carji, še posebno pa me zabava, ko se napijejo, saj se nato na smrt skregajo

Deso Muck sem od nekdaj občudovala, odkar pa imam to srečo, da se lahko nanjo obrnem tudi za kak nasvet, se je moja naklonjenost samo še poglobila. Ko mi je povedala, da je imela operacijo sive mrene in da lahko intervju izpeljeva samo, če se pripeljem do Mokronoga, sploh nisem oklevala. Pri njej je namreč vedno tako prijetno, domače. Tokrat me je pričakala z okusno joto in čokoladno torto. Čeprav sem se od doma odpravila s polnim želodcem, se nisem mogla upreti skušnjavi. Po pojedini sem najprej razkazala vse fotografije in posnetke mojega Barnija, za katerega je Desa prijazno potrdila, da je res izjemen mačkon - vsaj tako, kot so njeni štirje, ki so ves čas paradirali naokoli, tako kot tudi pasja ljubljenka. Seveda ni šlo brez komentiranja pričeske. Desa je pred časom rekla, da bo kar siva, a si je premislila in je spet blondinka. "Ona je kraljica zarečenega kruha," se je smejal njen mož Igor, ki je eden redkih, ki ji lahko parirajo v duhovitosti.

Igor pravi, da ste kraljica zarečenega kruha. Ali mu to zamerite ali priznate, da ima prav?

Priznam! Vsak kilogram, ki je odveč, je prišel od zarečenega kruha. (Smeh.) Na vseh področjih je tako. Zelo veliko je recimo tistih, za katere sem rekla, da se z njimi ne bom več družila ali z njimi delala, pa sem požrla besedo. Sploh letos zarečeni kruh jem kar z lopato.

Kako to?

Ne vem. Morda je to labilnost, lahko pa je tudi modrost, saj preveč drastične odločitve padejo v trenutnih čustvenih stanjih, ki jih nimam preveč pod nadzorom, ali iz strahu. Z leti človek tudi vidi več, ima širšo sliko.

Ali bi lahko rekli, da ste bili dobra učenka in ste se v življenju veliko naučili?

To so res zahtevna vprašanja. Ali me ne bi raje vprašali za kak recept? (Glasen smeh.) Ne vem, ali sem bila dobra učenka, ker sem ponavljala veliko razredov in imela veliko popravnih izpitov. Vseeno se že dolgo zavedam, da se učim. Okoli štiridesetega leta sem hodila k terapevtki, ki mi je povedala, da se razvijamo do šestdesetega, potem pa se nehamo, saj se ne želimo več učiti. Zelo sem se bala, da bom ostala na tej stopnji, vendar to ni res, saj se lahko učimo še naprej. Če se želimo, se lahko v bistvu učimo še hitreje, ker imamo več osnove.

No, pravo šolo ste pa hitro pustili, tako da nimate kakšne posebne izobrazbe.

Tam me niso naučili nič uporabnega. Zelo sem radovedna in želim o vsaki stvari čim več vedeti in raziskovati. Sem stari raziskovalček.

Vas zanima prav vse? Tudi avtomobili in vesolje, na primer?

Avtomobili ravno ne, o vesolju pa veliko berem. Ni veliko področij, ki me ne bi zanimala.

Vpliv všečkov

Splet danes mladim ponuja predvsem vsebine, ki jih zanimajo, torej so ozko informirani, včasih pa smo prelistali celoten časopis, tudi če nas je zanimal samo kino spored, in tako dobili širšo sliko, saj smo sproti opazili še kak naslov.

Kar se informacij tiče, tudi danes ni dosti drugače. Če iščeš določeno informacijo na spletu, ti zraven ponudi še kaj drugega iz sorodnih področij. Edino s tega stališča se mi internet ne zdi problematičen. Drugače pa nam preko spleta in družbenih omrežij perejo možgane in nas silijo v to, da postanemo všečni vsem. Zaradi tega se oddaljujemo od samih sebe.

Splet je brez dvoma še povečal pritisk na mlade, ki si želijo vsem ugajati. Kako pa je bilo pri vas v mladosti? Ste si drznili biti samosvoji ali ste se trudili, da bi vas imeli vsi radi?

Vedno so bile določene zapovedi, kakšen moraš biti, s kom se družiti, kam hoditi … Takrat si se trudil biti ustrezen, ne pa biti lažen. Danes pa javno podobo krojimo s selfiji in fotošopi ter s pomočjo plastike. Ena sama laž. Upam, da se bodo vsa družbena omrežja sesula.

Ali ste morda pri hčerkah opazili, da tudi nanje negativno vplivajo družbeni mediji ali to pravite bolj kot splošno dejstvo?

Ko so bile hčerke najstnice, so padle pod vplive všečkov, saj se je temu težko izogniti, vendar na srečo to ni bilo dolgo aktualno. Na družbenih omrežjih so kar iskrene.

Kako iskreni ste vi?

Jaz na družbenih omrežjih nisem prav dosti. Hitro se utrudim in mi postane naporno. Imamo omejeno število prijateljev, še posebno zdaj, ko me je nekdo prijavil, da sem na facebooku pod lažnim imenom. Tudi pod lažnim imenom sem imela malo prijateljev, saj sem se želela izogniti poplavi prošenj, ki mi jih je težko zavračati. Že če nekoga bežno poznam, ga ne želim zavrniti, da ne bi bi mislil, da ga ne maram … Odločila sem se za določeno številko, ki se je držim, moji prijatelji pa so tisti, ki jim zaupam. Sploh pa se mi zdi zadnje čase FB pod negativnim vplivom raznih teorij zarot. Še posebno v času korone, ne počutim pa se varna tudi v trenutni politični situaciji. Ogroženo se počutim že, ko napišem, da je lepo vreme.

Strel v koleno

Kako to, da se še vedno obremenjujete z mnenjem drugih?

Ali poznate koga, ki se s tem ne obremenjuje? Ljudi okrog sebe razumemo kot ogledalo. Sama pa se tudi zato obremenjujem, ker sem tudi finančno odvisna od mnenja drugih. To sodi k mojemu poklicu, zato se ne želim sama ustreliti v koleno. Želja po sprejetosti je v meni že od majhnega. Če vidim, da nisem sprejeta, mi je težko, saj imam občutek, da je z menoj nekaj narobe. To ne velja za vse, saj mi je za nekatere ljudi res povsem vseeno. Če pa človeka vsaj malo cenim, mi ni vseeno. Ravno iz tega razloga nikoli nisem brala kritik, čeprav so bile večinoma pozitivne. Nisem brala niti pozitivnih kritik, ker sem želela biti poštena. Če so v rumenem tisku o meni pisali laži, me je prizadelo, predvsem to, da mi obešajo stvari, ki ne sodijo k meni in so v nasprotju z mojo naravo.

Zagotovo smo kot najstniki s tem, kako nas vidijo drugi, zelo obremenjeni. Ali se to pri vas z leti spreminja?

Spreminja se toliko, da vsaka taka prizadetost hitreje mine. Včasih sem potrebovala dalj časa, da sem prebolela, danes gre ta proces hitreje.

Prej ste izdali več knjig letno, zdaj pa ste imeli daljši premor in ste šele pred kratkim izdali novo knjigo za otroke. Kako to?

Res je. Premor je trajal kar dve leti in načrtno nisem želela za računalnik. To je bilo res naporno! Včasih sem bila non stop pred računalnikom in se sesuvala pod stresom. Skeče in scenarije za oddaje pa kolumne sem morala oddajati tedensko, takrat sem imela nor tempo. Potem pa se je moje telo vsakič, ko sem šla za računalnik, spomnilo na to in sem se takoj počutila fizično slabo. Občutila sem nervozo, šlo mi je na jok, na bruhanje, zato sem se ustavila. Proti računalniku sicer nimam nič, imam pa proti izmišljevanju. Dve leti sem delala res minimalno in to mi je pomagalo, da sem se psihično in fizično normalizirala. Lani sem bila v zelo dobri fizični kondiciji, letos pa je malo slabše, saj imam težave z roko in s sivo mreno. Pri mojih letih tudi nimam več posebnih pričakovanj glede zdravja.

Oli iz dežele vulkanov

Kako ste se lotili nove knjige?

Po spletu okoliščin me je do knjige Oli iz dežele vulkanov pripeljalo prijateljstvo. Moje srce stanuje na Goričkem, ki ga obožujem in imam tam krasne prijatelje. Moji prijateljici Sabini se je porodila ideja, da bi naredila knjigo za doživljajski park Vulkanija. Spoznala me je s tamkajšnjo direktorico Danijelo Krpič, ki je bila navdušena, in stvari so hitro stekle. Glavni lik Oli je tamkajšnja maskota in otroci ga obožujejo. Neverjetno je, na kakšen zanimiv, moderen in zabaven način v tem doživljajskem parku raztolmačijo nastanek sveta, rudnin, živali in predvsem vulkanov. Vulkanija leži na robu nekdanjega kraterja, prav tako je tam največji grad v Sloveniji. Če se odpravljaš na izlet, je tam res kaj videti. No, in to je bil namen te knjige. Približati otrokom naravo, kamnine in vulkane.

Ali vas zanima tovrstna zgodovina sveta?

Zelo. Zanimata me nastanek sveta in nastanek življenja. Ob tem se je treba kar malo zamisliti, saj je življenje nastalo iz virusov in se bo na ta način verjetno tudi končalo. Ko začnem na primer raziskovati kakšno žival, to storim zelo natančno. Določen čas sem bila obsedena s hobotnicami, ki so izjemno inteligentne živali, najboljše matere, plešejo … Hobotnica zna prelisičiti celo morskega psa, ki mu je sicer nemogoče uiti! Nekaj časa sem se ukvarjala z metulji … Iz bube sem celo vzgojila svojega z imenom Zlatka.

Ali torej lahko pričakujemo tudi kakšno knjigo o hobotnicah ali metuljih?

Ne vem, morda pa res. Do zdaj sem pisala o domačih živalih, ko začneš raziskovati še druge, kot so denimo pajki ali gozdne živali, pa izveš marsikaj zanimivega.

Pa vendar pri vas na stropu ne vidim nobenega pajka - ste jih pometli?

Ne, ne, pajki zdaj spijo, drugače pa gojim osjega pajka na vrtu. Če kakšen pajek zaide v notranjost hiše, ga odnesem ven.

Ni mi žal, da sem ženska

Katera žival bi bili, če bi lahko bili žival v naslednjem življenju?

Katerakoli žival, le človek ne bi bila več.

V katerem zgodovinskem obdobju pa bi se najraje ponovno rodili?

Zelo so mi všeč časi pred elektrifikacijo ali na začetku pojava elektrike. Všeč mi je, da so takrat ljudje veliko delali z rokami. Od vseh gospodinjskih strojev bi obdržala le pralni stroj, ker fizično res ne morem več ožemati perila. Dolgo sem bila brez vseh strojev, celo brez pralnega. Včasih je šlo življenje bolj počasi in ni bilo poplave informacij, ki so pretežno negativne. Živela bi na severu Evrope, verjetno na Islandiji ali na Finskem. Ne bi bila finski ribič, ker ne maram rib, bila pa bi finski kmet in bi pridelovala krompir v 19. stoletju. Če krompir ne bi uspeval, bi bila drvar ali mizar. Morda bi bila šivilja.

Bi bili raje moški?

Kdaj bi bila tudi moški, vsaj za kakšen dan. Čeprav mi ni nič žal, da sem ženska.

Pa ste imeli kdaj težave, ker ste bili ženska?

Poklicno da. Večkrat sem bila deležna vzvišene obravnave s strani moških kolegov, kar se tiče humorja in veščin, saj naj ne bi bila konkurenčna.

Vem, kaj je ponižanje

Kako gledate na škandale zaradi spolnega nadlegovanja na AGRFT? Ali ste imeli tudi sami kdaj podobne težave?

Osebno teh težav nisem imela, ker ne sodim v kategorijo lepih igralk. Res pa je na akademiji veliko nezdravega erotičnega naboja. Velja prepričanje, da si morajo mlade igralke upati vse, se sleči in podobno. To jih na neki način poškoduje in to smatram za nasilje. Ampak nadlegovanje ni omejeno le na moške predatorje. Tudi ženske na položajih zlorabljajo mlade moške, vendar se o tem ne govori. Sicer pa vem, da so nekatere igralke doživele marsikaj, saj so mi to same povedale. S spolnimi odnosi so pogojevali vloge, ponujali so jim "individualne ure igranja" in podobne stvari. Grozljivo.

Kot zelo mladi ste pozirali goli slikarjem in kiparjem, tudi v filmu ste nastopili goli. Ali ste imeli takrat občutek, da na vas gledajo kot na objekt?

Dvakrat sem res pokazala prsi, ob tem pa me je bilo zelo sram. Bilo mi je mučno, saj te med snemanjem gleda veliko ljudi. Drugače je bilo med prijatelji slikarji, kjer se niti ne zavedaš, da si gol. Spominjam se, ko sem šla enkrat na avdicijo za vlogo v Beograd. Prebrala sem tekst, potem pa mi je režiser rekel, naj pokažem prsi. Bila sem šokirana, vendar sem vseeno pokazala prsi, saj sem bila zelo ambiciozna. Ko smo se kasneje s tem znanim režiserjem skupaj peljali v dvigalu, me je pogledal v oči, njegov pogled pa je pričal o zadovoljstvu, da me je ponižal.

Ali ste dobili vlogo?

Sem. Vse to mi je bilo zelo mučno, vendar sem morala preživeti, saj sem res želela biti igralka.

Pred kratkim ste imeli v Gledališču Koper spletne predstave Pozor! Prihodnost z Deso Muck. Zaradi operacije oči je verjetno projekt v mirovanju, kajne?

Trenutno res, vendar načrtujem, da se vrnemo pred kamere z zanimivimi gosti, mojimi prijatelji, čim bo to mogoče. Gostila sem znane goste, s katerimi smo se zafrkavali. Tam je bilo mogoče vse, saj ni bilo cenzure. Vstopnica za ogled je stala tri evre, vendar žal ni bilo veliko zanimanja. Zelo zabavne so bile oddaje z Ladom Bizovičarjem, Tilnom Artačem ..., ki jih lahko gledate tudi na youtube kanalu koprskega gledališča, zdaj že brezplačno, vendar je tovrstnih oddaj in predstav zdaj res veliko, zato je težko ujeti veliko pozornost.

Ali je gledališče preko kamer le malo bolj komoren, slabši film?

Tega se lotevajo na različne načine. Eni oddajajo v živo, kar je neke vrste predstava, drugi posnamejo vnaprej in res nastane neke vrste film. To je hibrid, nekaj med gledališčem, filmom in televizijo.

Ali ima ta zvrst prihodnost?

Seveda jo ima, le treba jo je razviti. Treba bo biti domiseln, saj so tukaj tudi različni vplivneži, ki ves čas oddajajo v živo.

Sodelovali ste tudi v predstavi Ženska Špas teatra preko spleta. Kako se je to obneslo?

Za zdaj kar v redu, saj je besedilo zelo dobro. Takega besedila v Špas teatru ne bi pričakovali, zato je predstava drugačna. Hkrati je zelo profesionalno posneta in jo je lepo gledati. A ta predstava bo dobila pravo moč šele s publiko v dvorani, saj osebno nagovarja ljudi. Govorila sem z nekaterimi ženskami, ki so si jo ogledale, in vse so bile zelo zadovoljne in so se našle v zgodbi. Predstava ti da misliti in ni ena tistih, ki jih pozabiš takoj, ko prideš domov. Si pa res želim publiko, saj je za igralca zelo težko igrati preko prenosa. Igralec je na odru zaradi ljudi, v dvorani pa hitro dobiš povratno informacijo.

Štajerci so carji

Igralci so vedno pogrešali delo pri filmu, ker se je v Sloveniji snemalo tako malo filmov, zdaj pa pogrešajo publiko. To je zanimivo, kajne?

Film ima svojo lepoto za igralca, večina igralcev pa bo zagotovo rekla, da ga ni čez teater.

In kaj je vam bližje?

Oboje je zoprno delo, saj se je treba preobleči in iti od doma. Nič ni boljšega kot biti doma na kavču. (Smeh.)

Torej vam najbolj ustreza vloga mame, ki govori preko kamere s hčerko v Pragi? (Desina najstarejša hči namreč že nekaj časa živi v Pragi, op. p.)

Res je. Vseeno moram priznati, da sem pri predstavi Ženska izredno uživala.

Kaj vas v zadnjem času najbolj zabava?

Pri meni v zadnjem času ni najbolj zabavno. Najboljše se počutim v krogu prijateljev in to zdaj zelo potrebujem. Rada sem tudi s svojo družino in Igorjem, s katerim se še ne nehava smejati. Nisem se prav dosti spremenila … Še vedno rada gledam nadaljevanke in se ukvarjam s svojimi živalmi. Živim zelo nezapleteno življenje.

Omenili ste, da imate prijatelje na Goričkem. Ali imate prijatelje tudi na Štajerskem glede na to, da se pogovarjava za Večer?

Seveda! Kadar grem na Goričko, se obvezno ustavim pri prijatelju v Mariboru in tam ostanem kar dva dni. Štajerci so res carji, še posebno pa me zabava, ko se napijejo, saj se nato na smrt skregajo. Ti si prepričan, da se nikoli več ne bodo pogledali, a že naslednji dan jih srečaš in vidiš, kako se objemajo. Všeč mi je, da so pristni.

Veliko ste se selili. Ste kdaj živeli tudi na Štajerskem?

To pa nikoli. Le na Gorenjskem in zdaj na Dolenjskem.