(INTERVJU) Erik Valenčič: Različni režimi in politiki so name lepili različne etikete

Kdo so pravzaprav Sahravijci?

Sahravijci so Arabci in muslimani, vendar jih islam ne definira tako kot, denimo, Savdijce, Katarce ali Irance. V osnovi so starodavno ljudstvo Zahodne Sahare in tudi njihova nesojena država, ki jo sicer Afriška unija priznava, Maroko pa okupira, nosi naziv Zahodna Sahara, čeprav se uradno imenuje Sahravijska arabska demokratična republika. Stoletja, če ne celo tisočletja so bili nomadsko ljudstvo, ki ga niti Špancem ni uspelo docela pokoriti v času kolonialne nadvlade, zato je njihova usoda še toliko bolj žalostna, ker je bil njihov tradicionalni način življenja kruto prekinjen z maroško in mavretansko invazijo - Mavretanija se je iz vojne kmalu umaknila, figurativno rečeno, z repom med nogami - in zreducirana na hiranje v begunskih naseljih, ki so na skrajnem zahodu Alžirije blizu mesta Tinduf.

Kako sploh lahko toliko ljudi desetletja v begunskem taborišču preživi?

Ker so skoraj v celoti odvisni od mednarodne pomoči, nanje gledam kot na pacienta v komi, ki ga ohranjajo pri življenju z infuzijo, Sahravijci pa si samo želijo svojo državo. Za njih je značilno tudi to, da imajo ženske veliko vlogo v družbi. To je posledica vojne, ki je trajala med letoma 1975 in 1991. Moški so odšli na bojišče, ženske so organizirale begunska naselja, ki jih še vedno vodijo v precejšnji meri. Pismenost v teh naseljih je ena od najvišjih v Afriki, kajti starejše generacije prenašajo vse znanje naprej, da mladi nikoli ne bi pozabili, kdo so, pa čeprav svoje domovine večinoma še nikoli niso videli.

Evropejci imajo ure, oni čas za ljudi

Kdaj ste bili prvič tam?

Oktobra 2009, v Tinduf sem priletel ponoči. Ko sem se zjutraj zbudil v enem od šestih naselij, imenuje se Rabuni in velja za administrativno središče, sem ugotovil, da sem se pravzaprav znašel sredi ničesar. Na bolj odročnem in izoliranem območju nisem bil še nikoli. Tam vladata samo dve barvi: modra in rjava – nebo in zemlja. Kako tam teče življenje? Počasi in nikamor. Ker nimajo nič drugega, Sahravijci dajo veliko na medsebojne odnose. Vsak ulični pozdrav traja pet minut in je res nemogoče priti od točke A do točke B v nekem doglednem času. Ko sem enkrat priganjal svojega prijatelja, v bistvu mlajšega brata Hamdija, češ, daj no, gremo, predsednik vaše države nas čaka, me je hitro podučil, da kar tako to ne gre. "Veš, vi Evropejci imate ure, mi pa imamo čas," je dejal. Touché (zadetek, op. p.). Predsednik je bil resda jezen, ampak ko sta mu Arne in Katja za nameček še demolirala sprejemno pisarno, da sta vanjo namontirala svoj premični fotografski studio, se je samo še smejal.

Kje ste bivali?

Ena od stvari, ki jih tam najbolj cenim, je to, da živiš pri ljudeh. Tako je bilo tudi, ko sem prišel tja delat dokumentarni film s fotografoma Katjo Bidovec in Arnejem Hodaličem ter producentoma Francijem Kokaljem in Tino Glavič Novak, ki se je izkazala tudi kot izjemna snemalka. Vsi smo bili nastanjeni pri Hamdijevi družini. Njegovi ženi Hiri smo dali denar za hrano, da ne bi bili v breme, sicer pa smo se prostodušno pustili posvojiti. Ker nimajo nekih materialnih dobrin in niti ne dajo veliko nanje, so nam ljubezen izkazovali drugače. Arneja in Katjo so poročili, za Tinin in moj rojstni dan pa organizirali zabavi, pri čemer je sodelovala cela soseska v naselju Baždur. Na Tinin rojstni dan je med drugim prišel celo bivši zunanji minister, sicer moj dragi prijatelj Mohamed Beisat.

Tito je pomagal, Slovenija ne

Kdo je kriv za trpljenje tega naroda?

Maroko je okupacijska sila, vendar ni edini krivec za trpljenje Sahravijcev. To ljudstvo trpi zaradi brezbrižnosti mednarodne skupnosti. Združeni narodi so leta 1991 botrovali premirju med Sahravijci in Marokom z obljubo, da bodo na zasedenem ozemlju izvedli referendum o samoodločbi. Od takrat se ni zgodilo nič, tako da tudi ob tem primeru lahko ugotovimo, da UN de facto pomeni United Nothing (prosti prevod v kontekstu: Združeni za nič ali Nič narediti, op. p.). V Rabuniju je vojaški muzej, v katerem je razstavljeno zaseženo orožje. Tam lahko vidiš, da je velik del mednarodne skupnosti oskrboval Maroko z orožjem, medtem ko je Jugoslavija na drugi strani pomagala Sahravijcem.

Ja, Tito je bil na strani osvobodilnih gibanj v tretjem svetu.

Njihovi ranjeni borci so se, denimo, zdravili v naših bolnišnicah. Jugoslavija je leta 1984 priznala Zahodno Saharo, Slovenija tega ni nikoli storila. To mi marsikaj pove. Če kot majhen narod nimamo razumevanja za neodvisnost drugih narodov, a potem sploh kaj damo na svojo? Zdi se mi, da je vse, kar smo naredili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, to, da smo vladavino enega B zamenjali z drugim: Beograd - Bruselj.

Vi s tem opozarjanjem niste popularni pri politikih doma. Na tujem v nevarnosti pred radikalci, doma tudi na udaru pred njimi.

V devetnajstih letih moje novinarske kariere so različni režimi in politiki name lepili različne etikete. Življenja nas vojnih novinarjev niso ogrožena samo na bojiščih, temveč nas resno ogrožajo tudi razni avtoritarni oziroma tiranski režimi, kot so izraelski, turški, egiptovski, iranski in tako dalje. Doma so mi esdeesovci v parlamentu očitali, da sem nekakšen anarhoislamist, medtem ko sem jaz v Iraku s producentom Miho Černecem iz produkcijske hiše Staragara snemal dva dokumentarca o preganjanju tamkajšnjih kristjanov. Te oznake na svoj račun sprejemam kot svojevrstno priznanje, da se me bojijo, in prav je tako. Novinarji smo tu zato, da jih nadziramo in razkrivamo njihova nečedna početja. Živce mi parajo novinarji, ki so pred politiki in drugimi kravatarji podložni in ponižni. Nepopisno mi parajo živce.

Je dokumentarec Koalicija sovraštva, v katerem ste razkrivali slovenske strankarske povezave s skrajno desnico in po katerem so vas obkladali s skrajnim levičarstvom, še vedno aktualen?

Na žalost je še vedno aktualen. Skrajna desnica ne potrebuje posebne analize, dovolj je zgodovinski spomin. Zdaj pa: ali sem jaz skrajni levičar zato, ker zagovarjam solidarnost med ljudmi, delavske pravice, državljanske svoboščine in človeško dostojanstvo? Moramo vedeti, da ta oznaka ne bi imela večje teže, če je ne bi propagirale tudi domnevno leve, v resnici pa neoliberalne stranke, kot so SD, LMŠ, SMC in Desus. Nimajo zveze z levico in dejansko so obsojene na životarjenje v senci svoje ideološke smrti. A ker se morajo definirati kot levo usmerjene, resnične levičarje potiskajo v nekakšne ekstremizme. Fašisti vsaj ne skrivajo tega, da so fašisti, čeprav je hkrati res, da nam vsega tudi ne povedo. Zato pa sem naredil dokumentarec Koalicija sovraštva.

Z vladami v naši državi pač nikoli nismo imeli sreče.

Res je. Že 29 let gledamo frustrirajočo parado užaljencev, ki se zavijajo v slovensko zastavo, da mi ne bi videli, kako polne žepe našega denarja imajo. To so ti osebki, ki nas potem pred vsakimi volitvami nagovarjajo, da so prav oni in samo oni rešitev za probleme, ki jih sami generirajo. Za dodatno odvračanje pozornosti še ustvarjajo delitve med nami. Jaz na te finte ne padam. Prepotoval sem dobršen del sveta in zato vem, da si ljudje vsepovsod želijo isto: dostojanstva in varne prihodnosti. Nihče ni kot otrok rekel: "Ko bom velik, bom begunec v Evropi." Tudi ni noben begunec ali migrant kriv, da naši mladi trpijo stanovanjsko stisko in da nimajo služb za nedoločen čas.

Odkrižati se je treba demagogov in populistov

Je pa to priročen slogan za populiste.

Skrajni desničarji, ki krulijo Najprej Amerika! Najprej Slovenija! Italija Italijanom! in podobno, priročno ignorirajo dejstvo, da vsi živimo na istem planetu, ki je v vedno resnejših težavah. Moramo se odkrižati demagogov in populistov, ki nas razdvajajo, kajti prodajajo nam strup za zdravilo. Ne more biti odgovor na ekstremne razmere v svetu še več političnih ekstremizmov. Ne glede na barvo kože ali etnično pripadnost moramo biti sposobni pogledati človeka v oči in v njem prepoznati prav to - sočloveka. Ali smo vsi ljudje ali pa smo vsi skupaj nič. Januarja sem bil na potovanju v Gvineji Bissau, revni državi na zahodu Afrike. Moj tamkajšnji prijatelj Steve mi je dejal: "Star sem 40 let, delam že celo svoje odraslo življenje in nimam nič. Politiki nam vse pokradejo." To, kar je rekel, mi je zvenelo prekleto znano.

Kaj zdaj načrtujete?

V svojih dokumentarcih in novinarskih prispevkih stremim k temu, da različna ljudstva po svetu, kot so Palestinci, Kurdi, Asirci, Sahravijci in tako naprej, predstavim primarno slovenski javnosti. Želim si, da bi jih moji ljudje razumeli, ker potem bodo manj dovzetni za rasizem in ksenofobijo. To je moj prispevek k boju proti fašizmom današnjega časa, kajti kot nekdo, ki je, če seštejem vse skupaj, v vojnah preživel dobra štiri leta, si ne želim, da bi se vojna zanetila še pri nas. Sem vojni novinar, ampak zapriseženo na mirovni misiji.

Delovni naslov mojega novega dokumentarca je Različni bogovi, isti pekel. Z njim bom pokazal, kaj so glavni vzroki, ki milijone ljudi v Zahodni Afriki silijo v migracije. To že nekaj časa nista več samo revščina in zaostalost v razvoju, v ospredje stopata islamski ekstremizem in podnebna katastrofa. Poleg tega se mi je nedavno, in to po desetih letih, javil prijatelj iz Libije Valid z besedami: kaj se zdaj to pravi, a misliš priti še kdaj na obisk? Libijska vojna je še ena od tistih, o katerih se nič ne govori. Prav, ne bom negodoval o tem, bom raje kaj ukrenil. Kot vojnemu novinarju mi nikoli ne bo zmanjkalo dela, čeprav si nič bolj na svetu ne želim kot prav to.