(INTERVJU) Hči Marija o očetu Zlatanu Vaudi: Bil je talentiran za življenje

Leta 1941 so Nemci Vaudove izselili v Srbijo. Zlatko, kasneje Zlatan, Vauda je bil leta 1941 v Kragujevcu med izbranimi za streljanje talcev, a se je slučajno izvlekel. Po vojni je ostal v Srbiji, študiral glasbo in postal skladatelj, 40 let je delal kot dirigent, umetniški vodja in producent otroškega zbora RTV Beograd, skladal, učil glasbo ter poleg Davorina Jenka in Mihovila Logarja postal najpomembnejši slovenski skladatelj, ki je kadarkoli delal v Srbiji.

Njegova hči Marija je tudi umetnica, in čeprav od rojstva živi v Beogradu, je navezana na kraje, kamor je v otroštvu z očetom rada prihajala. Očetu sta Vukovski Dol in Maribor ostala v srcu do konca življenja, njej sta ostali, čeprav domačije na številki 27 v Vukovskem dolu ni več, garaža in ograja nekdanjega vrta. "Eksekutorsko izginotje hiše, v kateri sem odraščala, in brisanje vsega, kar je bilo in je vukovskega, je tudi inspiracija za moje življenjske in umetniške zgodbe." Z življenjskim partnerjem, slikarjem Nikolo Pilipovićem, ustvarjata samosvoje vizualne umetnine. Leta 2001 sta v Mariboru imela veliko razstavo v Umetnostni galeriji in v Galeriji sodobne umetnosti v Slovenj Gradcu, leta 2008 razstavo v Galeriji RRRudolf na Lentu, tu sta bila tudi gosta evropske prestolnice kulture leta 2012, ki so jo Mariborčani posvetili tudi spominu na Zlatana Vaudo.

Da moraš imeti rad, da bi lahko znal, in da moraš znati, da bi lahko imel rad, je zapisal vaš oče. Zmerom aktualna modrost, kajne?

Res je, še posebno to velja za ustvarjalnost, umetnost, kreativnost. On se je tega vseskozi zavedal. V ustvarjalnem procesu je našel tisto, kar se je drugim zdelo, da je zanj neobičajno. Se spomnim, da so se tudi očetovi zelo dobri prijatelji čudili, ko so bili na koncertih njegove glasbe. Je to res napisal človek, ki ga dobro poznamo, so se spraševali. Vsakdan z družino, s sorodniki, prijatelji in s sosedi, je samo del našega življenja, drugi del je v višjih in širših afinitetah, skoraj v coni somraka. Ljudje se gibljemo povsem sami skozi svoje kreativne transgresije. V samoti se tudi globlje sporazumemo in povežemo s tistimi, s katerimi si izmenjujemo znanje in imamo podobne ambicije. Seveda bodo samo tisti, ki spremljajo to črto v zgodovini umetnosti, spoznali kje je prostor za meditacijo in kje za akcijo, za postopke in stanja zunaj prizorov, sporočil, ideologij, prek katerih najpogosteje komuniciramo in se sporazumevamo.

Tako tudi vi ustvarjate? Kaj zdaj nastaja?

Pravkar začenjam ciklus slik, monokromij na velikih formatih. Ton in razpoloženje sem naznačila že pred 20 leti na manjših, šele zdaj ga bom realizirala. Morda je prav ta koronačas, nabit in voden z inflacijo in vojnami informacij, vplival na to, da se vrnem in soočim v polnem formatu z izjavo brez besed, da najdem izraz v procesu, ki ga sama izberem in realiziram. Tako je edino mogoč luksuz, ki si ga lahko privoščiš, da greš radikalno najdlje, vzporedno s svetom.

Na list je napisal besedo Mozart

Vaš oče je bil glasbenik, skladatelj, dirigent, učitelj glasbe, vi ste upodabljajoča umetnica, kiparka, slikarka. Koliko glasbe je v likovnem in koliko likovnega v glasbi?

Glasba očara in se te dotakne, deluje globinsko. Zelo redko si jo nastavim, ker mi je ne uspeva poslušati mimogrede, ne morem je imeti samo za kuliso, ozadje. Spomnim se, da je oče poslušal plošče tako, da je imel v roki partiture, še vedno imam te njegove male knjižice z zgodovino glasbe. Z Nikolo sva njegovo glasbo, zvočne glasbene dele nekajkrat uporabila pri najinih projektih. Zelo svobodno, reciklirala sva jih v kontekstu s šumi vrečk zunaj in z nekaterimi drugimi konkretnimi zvoki. Tudi rockovskemu kitaristu sva ponudila izvajati eno od del, brez navodil in pripomb.

O čem ste se kot umetnica pogovarjali z očetom?

V dnevih odhajanja, ki so trajali nekaj let, sem ga vprašala tudi to, na kaj je pri sebi najbolj ponosen. Na svojo strokovnost, je vztrajal. Enkrat mi je na list že z okorno pisavo napisal besedo Mozart. Njegov fokus je ostal enak tudi v bolezni.

Kakšen je bil prej?

Bil je radoveden, hiperaktiven človek, z veliko energije za vse, pozoren do ljudi in do otrok. Ko je prevzel vodenje otroškega zbora RTV Beograd, je čutil veliko odgovornost. Bil je perfekcionist pri svojem delu, strog in zahteven, a vendarle s toleranco. Imel je veliko razumevanje za vse oblike človečnosti pri ljudeh, nikoli nisem slišala, da bi koga obsojal. Ljudje, ki so ga poznali, so govorili o njegovem smislu za humor. Četudi je doma bil resen in zamišljen, sem ga velikokrat zalotila nasmejanega, pripravljenega na kramljanje, šarmantnega, bil je privlačnega videza, ko se je odpravljal ven. Rad je imel ljudi in naravo, vse živali, od mravelj do mungov, od črva do sokola in tigra. Navdušen je bil nad svetom okoli nas. Od tod tudi glasbene teme in ideje iz vzhodnjaške filozofije v njegovem opusu in tudi razmišljanja o smrti in veselju. Med prvimi v Beogradu je imel vespo, z njo se je vozil tudi v Vukovski Dol.

Z vespo se je podal na tako dolgo pot?

Ja, to mi je povedala mamina prijateljica. Enkrat je med vožnjo zaspal, zapeljal s ceste in se znašel v seniku ob cesti. Po beograjskih ulicah je tudi vozil prijatelje. Naša družina je z Adrijino prikolico potovala na takratno jugoslovansko morje in tudi v Italiji smo dopustovali. Oče je imel rad življenje, rad je imel ljudi, odkrito je občudoval druge in njihova dela. Bil je talentiran za življenje. Skrbel je za kondicijo; mi je slikar Bogdan Čobal - z družino Javornik, posebno z Berto, rojeno Čobal in njenim možem, je oče imel tesne stike - pripovedoval, da je po rokah šel od domačije v Vukovskem Dolu do igrišča, kjer so igrali nogomet.

Ali bi v Sloveniji lahko še veliko odkrili v zvezi z ustvarjalnim rojakom?

Seveda bi lahko. Vendar se odkrivanje ne dogaja zato, ker si nekdo to sam po sebi zasluži, ker je njegovo delo dobro ali izjemno, ampak tedaj, ko je nekomu to pomembno in se zavzame za to. Iz ljubezni, iz znanja in želje po znanju, iz želje po ljubezni. Tu se dogaja tisti drugi, pomembni in odločujoči preskok za delovanje uma in umetnosti.

Za skladateljem so ostali spomini, njegova dela. So tudi drugi dokumenti o njegovem življenju?

Oče je tudi snemal, imel je kamero super 8 in sam po delovnih dnevih še montiral posnetke. Tako me čaka veliko delo to spraviti v digitalno obliko. Nekaj je že narejenega, film iz Slovenije, izleti v Veržej, Svetinje, hiša v Vukovskem Dolu, srnica Pika v vrtu, pes Azra, Pernica, jaz z Berto Javornik in s kravicami, Beograd iz tistega časa.

Umetniku je najpomembnejše njegovo življenje

Zdaj je čas, ki ljudi bolj razdvaja, kot združuje, kajne? Kako to vpliva na umetnika?

Francoski slikar Marcel Duchamp je rekel, da je pri umetniku najpomembnejše njegovo življenje. Čas omejitev zaradi korone sem sprejela umirjeno, vsaj tokrat nisem čutila krivde, ko doma uživam v tišini pri delu, tudi prometa in smoga v središču Beograda ni bilo. Ta utišanost je bila slovesna, ne glede na razlog ali predvsem zaradi razloga. Zaradi solidarnosti s tistimi, ki trpijo in jim je v takih obdobjih še težje. V vsakem trenutku veliko ljudi in živih bitij trpi. Ne po svoji krivdi. V beograjski preteklosti, ki se je spominjam, je bilo preveč dramatičnih noči in predolgih desetletij, ko smo se bali in borili za življenje in obstoj. To nesrečo torej spremljam pazljivo kot veteranka v odrekanju, zaprtosti, prikrajšanosti in nezmožnosti za to in ono. Z dostojanstvenim nasmehom je bilo vsakič treba utišati in preusmeriti svoje želje, predelati mnogo velikih idej. Izkušnje lahko olajšajo.

Gre torej za eno od slabih stvari, ki so se in se nam bodo dogajale?

Zdajšnji premor v civilizaciji človeške vrste je samo eden od mnogih dogodkov, ki so že bili, nekateri so jih doživeli in jih doživljajo v podobni obliki, vedno z novimi sencami, nekaterim ta izkušnja šele trka na vrata. Seveda smo zato umetniki, da si izmislimo jezik za te in nove izkušnje in vedno nove distorzije.

Kaj sta z Nikolo počela v koronačasu?

Veliko. Kot reakcijo na čas, ko so nas zaprli v stanovanja, tudi videoprojekcijo, ki bi jo z najinega balkona projicirala na zid pred zgradbo ministrstva za notranje zadeve. Ko se je temnilo in zvečer, ko ni bilo nikjer nikogar drugega, bi to bil mini kino za upokojence, ki so samo takrat lahko prišli ven. Sva premierkin urad obvestila o projekciji, a so rekli, da bodo o tem povprašali in sporočili. Od njih ni bilo več glasu, tudi na pozive se niso oglašali, prej so ukinili policijsko uro. Vendar film je še za uporabo, nikoli se ne ve.

Bil je kritika brutalnosti, boj za svobodo (in lepoto) je osnova umetniškega ustvarjanja.

Borimo se za izhode in prehode, ki jih moramo vedno varovati. Kjer pride do zastojev, jih je treba obnoviti.