(INTERVJU) Igor Leonardi: Taki kmetavzarji smo, da se sprašujemo in prepiramo, ali so umetniki sploh pomembni

To poletje ste nastopali z zelo različnimi zasedbami. Vas je v to prisilila situacija ali ste preprosto tako zelo zaposleni?

Vedno sem sodeloval z veliko ljudmi. Različne zasedbe dajejo različna zadovoljstva. Imam na primer jazz trio, v katerem so samo kitara, bas in boben. Tam se najbolj izrazim kot kitarist in improvizator. Preigravamo melodičen, sodoben, ritmičen jazz velikanov, kot sta John Coltrane in Miles Davis. V užitek mi je igranje s Klemnom Slakonjo, ker gre za neke vrste kabaret. V dobri uri zaigramo 30 pesmi na nastopu - nekatere so skrajšane, druge cele. Tu je res neka popolnost. Sem tudi v novi zasedbi Petra Lovšina Skalarji - tu mi je všeč preigravanje neworleanskega rocka stare šole. S Perotom se poznava že iz mladosti in imava vsakih nekaj let kakšen projekt. Z Borisom Cavazzo smo lani posneli nov avtorski cede. Sodelujem tudi s Profesorji bluesa, s katerimi imamo različne zasedbe in preigravamo stari in novejši ameriški blues ali eksperimentalni rock, priredbe in svoje skladbe. To mi je zanimivo, ker gre za zelo komunikativno glasbo in jo ljudje dobro sprejemajo. Ljudem je blues všeč, če ni okleščen, če ni samo forma. Moja stalnica pa je tudi Fake Orchestra, kjer igramo jazz in etno glasbo z vseh koncev sveta, ki jo imam zelo rad, predvsem afriško. Tudi slovensko seveda!

Ste v vseh zasedbah vi šef?

Ne v vseh, sem pa iniciator oziroma glasbeni režiser vseh zasedb. Ko igraš s tako kakovostnimi glasbeniki, jim ne moreš reči, kako naj igrajo, ampak jim pustiš, da delajo svoje. Seveda imaš o skladbah določene zamisli, ne smeš pa ljudem preveč govoriti, kako bi morali igrati, ker se potem izgubi kreativnost.

Kdaj ste vedeli, da bo glasba vaš poklic?

Ko sem nehal študirati etnologijo in spoznal, da me ta program ne zanima, mi je Jerko Novak, ki je v Gradcu študiral klasično kitaro in s katerim sem že sodeloval pri Mačku Muriju, predlagal, naj grem tudi jaz v Gradec. Naredil sem sprejemne izpite, se naučil teorijo, do tedaj sem bil namreč samouk, torej sem igral po posluhu. Note se je veliko lažje naučiti, ko enkrat že znaš igrati. Podobno kot se otrok najprej nauči govoriti in šele nato brati. Ko enkrat znaš igrati, je lažje razumeti note.

Je znanje teorije, not pomembno?

Seveda, ni pa nujno. Odvisno je tudi od tega, kakšno zvrst glasbe igraš. Če veš, kaj moraš zaigrati, a si tega ne znaš teoretično razložiti, že ni v redu. Veliko glasbenikov partiture bere kot knjigo. Jaz nisem toliko vešč, je pa teorija neko orodje.

Si svoje skladbe kdaj napišete z notami?

Če jih moram komu dati oziroma da lažje skupaj zaigramo. V jazzu in rocku se velikokrat piše akorde s črkami in številkami, ki jih daš v neki taktni okvir in se jih tako bere - različne zvrsti imajo pač različne zapise.

Pogrešam Ameriko

Ste kdaj obžalovali, da ste se zaradi ljubezni, družine vrnili iz ZDA? Tam ste se učili pri Donu Cherryju, družili ste se z Metallico. Bi lahko tam naredili svetovno kariero?

Nisem obžaloval, to pa še ne pomeni, da je ne pogrešam. Večina popularne glasbe izhaja iz ZDA, posredno tudi iz Anglije. Če se hočeš dobro naučiti francoščine, moraš malo tudi v Francijo, zato sem šel v ZDA, da bi se naučil jezika glasbe. Malce pogrešam ameriške glasbenike, njihov način igranja, klube, v katerih smo igrali po San Franciscu in New Yorku, ni pa mi žal vrnitve, ker so tudi pri nas zelo dobri glasbeniki, s katerimi lahko ustvarjam, kar si želim.

Bi imeli v zasedbi nekoga, ki bi slabo igral, a bi bil kot človek izjemen in zabaven?

Vprašanje je, kaj je slabo. Neko osnovno znanje je vsekakor potrebno. Tako kot pri igranju košarke morajo vsi igrati na podobnem nivoju, da ima ta igra neki smisel. "Slabo" je torej odvisno od tega, kako se določeni ljudje ujamejo, odvisno je tudi od zvrsti glasbe, projekta. Seveda pa je dobro, če igraš z boljšimi od sebe, ker te navdihujejo.

V ZDA ste bili na pragu svetovne kariere. Bi imeli tam bolj lagodno življenje?

V zvrsteh, ki me zanimajo, se pravi etno, jazz in eksperimentalni rock, je težko biti svetovna zvezda. Jaz nisem šel v ZDA, da bi bil zvezda, ampak da bi se (na)učil. Meni se je zdelo, da mi je uspelo že, ker sem lahko igral z res izjemnimi glasbeniki, kot so Don Cherry, Sonny Simmons, Graham Haynes, Marc Cary, člani Metallice, hip hop skupina Telefunken in jazz bend Unknown Giants. Glasbeniki iz teh žanrov nimajo lagodnega življenja, finančnega vsekakor ne. Imeti moraš tudi srečo, da prideš v določene producentske, produkcijske, menedžmentske kroge, da te rinejo naprej. Danes je v glasbi, kar se tiče svetovne slave, vse odvisno od založbe. Včasih je bilo bolj odvisno od odziva občinstva, danes pa se to vse bolj regulira skozi industrijo. Zame je uspeh v glasbi to, da delaš, kar si želiš, oziroma to, da se skozi nekaj lahko izraziš, da dobiš zadoščenje. To, da mi to ni tlaka, ampak užitek, mi pomeni več od tega, koliko je ljudi v občinstvu in koliko zaslužim. Vse projekte delam z velikim veseljem in sem zadovoljen. V primerjavi s kolegi v ZDA imam celo več dela.

Je bila kitara vaša prva in edina izbira inštrumenta?

Kitara, klavir, bobni, pihalo - to so dandanes osnovna glasbila. S kitaro lahko nekoga spremljaš, s saksofonom ga ne moreš. S kitaro in klavirjem lahko igraš akorde in melodijo, hkrati narediš celo sliko. Druga glasbila so bolj orkestrska. Meni so nasploh všeč glasbila s strunami, igram recimo tudi arabske lutnje, indijski sitar, afriške harfe - to igram bolj ljubiteljsko, včasih pa tudi kaj posnamem z njimi ali nastopam.

Ko smo imeli svoj prostor

Z razpadom Jugoslavije se je naša glasbena scena čez noč zmanjšala, menjali so se žanri, nosilci zvoka, korona je v zadnjem času spremenila potek koncertov … Katere spremembe, ki ste jih doživeli, so se vam zdele najbolj usodne?

Ko smo sredi osemdesetih v času novega vala začeli s skupino Quatebriga nekakšen punk jazz, smo naredili premik. Bili smo nekaj novega na tem prostoru. Bili smo eni od prvih v Jugoslaviji, ki smo imeli režiran videospot, za katerega smo dobili celo neko nagrado SKOJ-a. Kariero sem nadaljeval z Miladojko Youneed. Nato sem šel v ZDA, ko pa sem se po desetih letih vrnil, je bila okoli leta 2000 scena zelo plodna in se je veliko igralo. Bilo je veliko različnih žanrov. Vsi so imeli svoj prostor. Video produkcija je cvetela. Leta 2008 je padec na borzi prinesel dokaj usoden moment, usodnejši od korone zdaj. Naenkrat smo vsi ostali brez dela. Prej nam ni bilo treba prositi, da bi igrali - igrali smo ves čas! Poleg koncertov in klubske scene smo igrali še za podjetja in na proslavah. Potem pa se je vse ustavilo in scena je naenkrat postala odvisna od promotorjev, organizatorjev, festivalov, umetniških direktorjev …

Kaj vas je najbolj zmotilo?

Glasbene scene nismo več kreirali glasbeniki sami. Ustanove, ki so dobivale denar za financiranje kreativnih glasb, so dobile moč, in ta spontana glasbena scena, ki se je ustvarila med glasbeniki in občinstvom, naenkrat ni imela več ustvarjalne moči. To se pozna še danes, ko o denarju za glasbo preko inštitucij odločajo ljudje, ki so po navadi "falirani" glasbeniki, sociologi …, ki glasbenikov v bistvu ne marajo, ker nam ploskajo, njim pa ne. Seveda to ne drži za vse. A to, kar je bilo prej alternativa in ustvarjalno, je zdaj postalo neki mainstream, v njem pa je ravno toliko poneumljanja kot v turbofolku. To, da si alter, je zdaj samo po sebi že neka forma. Ta provincialna sfera, ki danes velja za mainstream, duši kreativnost in pljuva po vsem, kar ni eksperimentalno ali alternativno, in to že od nekdaj. To se je zgodilo na primer z Jazz festivalom Ljubljana, ki je izgubil ogromno občinstva … Ko se je po letu 2008 znova začela postavljati klubska scena, ki ima kakovosten program, ta ni dobila nič denarja, ker ga poberejo razne ustanove. Če bi klubom dali 10 tisoč evrov letno, bi lahko naredili vsaj 20 kakovostnih koncertov. Tako pa ljudje igrajo na klobuk, boljši glasbeniki zaradi cenovnega dumpinga ne morejo igrati in posledično ni občinstva. To je očitno predvsem v Ljubljani, a vsekakor je to razlog, da je kakovost muziciranja skupin zelo padla, z izjemami seveda, kot so Murphy, Joker Out, Prismojeni profesorji bluesa … Večina mladih skupin pa ne zna niti zares igrati ali peti! Urbana popularna glasba se mora kreirati med občinstvom, v klubih, ne pa v nekih vadbenih prostorih ali glavah producentov, ki nimajo pojma, kaj pomeni biti glasbenik, kako preživeti s tem in kako ustvarjati. Situacija je na zelo kritični točki. To, da se organizira neki festival, na primer Druga godba, to še ni domača glasbena scena! Festivali poberejo ogromno denarja, ki bi ga lahko namenili razvoju glasbe, ki bi bila lahko tudi izvozni artikel …

Klubsko sceno pozorno spremljate, hodite poslušat mlade izvajalce.

Tako je. Z njimi tudi sodelujem. To si želim. To me zanima. Seveda rad delam tudi s starejšimi, pač z vsemi, s katerimi se ujamem. Ni mi dovolj, da imam trikrat na leto koncert, na katerem bom zaslužil deset tisoč, potem bom pa sedel doma. Jaz igram ves čas. V Jugoslaviji je bila Slovenija zelo napredna, dobivali smo plošče z zahoda, imeli smo Radio Študent, bili smo vodilni v rock sceni. Ljudje, ki so nam nosili plošče, so bili frajerji, razsvetljevali so nas, s teh plošč smo se učili. Zdaj pač ni več tako. Obnašamo se kot neka provinca - kot da vemo nekaj več, v bistvu pa nimamo pojma. V resnici nazadujemo. Okoli nas imajo boljšo glasbeno sceno in tudi glasbenike se bolj spoštuje. V Sloveniji pa se igramo igrice, kdo je bolj alter, kdo je bolj pop, namesto da bi stopili skupaj.

Muzikajeto in Muzikanito

Nekoč so veliki glasbeniki in avtorji, kot so Privšek, Velkavrh, Budau, Robežnik, Sepe, Kreslin, Šifrer … bili zaposleni na RTVS - ali so bili glasbeni uredniki na radiu ali so delali v orkestru ali pri založbi. Imeli so torej neko finančno varnost, ki je današnji ustvarjalci nimate.

Za umetniške vsebine moraš imeti ljudi, ki se na umetnost spoznajo, jo ovrednotijo, branijo, vzdržujejo, razvijajo. Eden takih je bil recimo Milan Dekleva - pesnik, pisatelj ter velik ljubitelj in poznavalec glasbe. Dokler je bil on urednik mladinskega programa TV SLO, je bila oddaja Muzikajeto deset let na programu. Ko je odšel, so ukinili tudi oddajo - morda ne zanalašč, ampak on je znal zagovarjati, zakaj taka oddaja mora biti. Ljudje, ki krojijo sceno, ki o nečem odločajo, morajo biti tudi uspešni umetniki. Ali pa vsaj dobri menedžerji, ki imajo glasbo radi in se nanjo spoznajo, predvsem pa imajo razvito neko čustveno inteligenco in jim ni nerodno priznati, da je nekaj lepo. Pri nas pa imamo birokrate, ki se ukvarjajo bolj s tem, kako bodo službo obdržali, da jim ne bo nekdo, ki izstopa, česa vzel. Ali pa o sceni odločajo neki stari frajerji, ki hočejo še vedno biti frajerji in se jim zdi, da sceno še vedno kreirajo, v bistvu jo pa dušijo, kar je še slabše.

Ko sva že omenila Muzikajeto, me zanima, ali ste takrat, ko ste sodelovali pri oddaji, dobili več fenov kot z glasbo?

Ko smo začeli, mi je producent rekel: "Zdaj bomo pa iz tebe naredili zvezdo." Pa sem si mislil: "Ja, ja, prav gotovo!" To sem itak delal iz veselja, ampak takrat me je pa res celo mehanik vprašal, kje sem kupil​ sitar, na primer. Res so me neprimerno pogosteje prepoznavali.

Se pravi, da oddaje niso spremljali samo otroci?

Ne. Zato so jo pa ukinili - ker naj bi bila namenjena samo otrokom. Oddaja je postala družinska, bila pa je v mladinskem programu in ni več ustrezala nekim čudnim birokratskim standardom,

Pop kultura ni samo zabava, ampak je spreminjala svet. Na področju pravic temnopoltih v ZDA je bila glasba recimo zelo pomembna. Sinatra, Marilyn Monroe sta podpirala temnopolte glasbenike, kar je bilo za tiste čase res revolucionarno, in sta gotovo pomagala premikati meje v glavah, tako kot rock’n’roll, ki je prvič združil na zabavah belo in temnopolto mladino. A tega dela zgodovine se v šolah ne učimo. Če pogledamo TV Slovenija, imamo na primer dobro pokrite čase Slovenske popevke, osemdeseta, devetdeseta pa kot da ne obstajajo, s trakov so bolj ali manj izbrisana.

Res je, glasba ima moč, da premika - oziroma jo je imela. Poglejte Lennona, Marleyja. Nekaj sta dosegla. Da, še vedno so vojne, ampak vsaj na njihove ideje se lahko sklicuješ, če se za kaj boriš. Glasba ima lahko veliko moč, zato je glasbenikom in umetnikom treba omogočiti, da lahko ustvarjajo; glasbenikom to, da lahko igrajo pred občinstvom, slikarjem, da imajo razstave, pisateljem, da izdajajo knjige!

Hitro nastane slovenski sindrom

Kako malo se ceni kultura, se je pokazalo tudi letos ob 30-letnici samostojne Slovenije. Veliko pozornosti se je namenilo osamosvojiteljem, a dejstvo je, da te države brez kulturnih premikov v osemdesetih ne bi bilo. Pankrti, NSK, Radio Študent, ki je letos ostal brez sredstev, so bili zelo pomembni.

V Sloveniji se ves čas sprašujemo, ali so umetniki sploh pomembni, ali bi si morali vse sami zaslužiti, ali so knjige, glasba sploh potrebne, ali je to neki balast. Taki kmetavzarji smo, da se o tem še sprašujemo in prepiramo. To je nezaslišano. Neki evropski narod, ki je bil obkrožen z velikimi narodi, rimskim imperijem, ki je bil blizu evropske revolucije, renesanse, se zdaj sprašuje, ali jim glasba in knjige kradejo kruh …

Očitno Slovencem kultura res malo pomeni. Pri nas je bilo v času korone ljudem pomembno predvsem to, da so si lahko na dom naročali hrano in druge materialne dobrine. Čeprav so imeli v sosednjih državah odprte teatre, pri nas, razen umetnikov samih, ni bilo nekih pritiskov, da bi ljudje radi nazaj kulturo.

To je po mojem povezano s krizo iz leta 2008 in razpadom scene, ko se je potem nekaj umetno vzpostavljalo z umetnimi produkcijami. Ni več naravnega razvoja. Ljudje so nehali hoditi na koncerte, ker ni bilo ponudbe. Če še nekje preberejo, da je nekaj zanič - pa morda sploh ni -, ljudje pač ne pridejo. Poleg omejenih sredstev in možnosti se je s tem naredilo veliko škode. Hitro nastane slovenski sindrom. Nekajkrat sem igral na Hrvaškem, kjer imajo ljudje in novinarji spoštovanje, drugačno percepcijo in odnos do glasbe. Ko sem se pred kratkim vračal iz kluba Prulček, kjer sem si ogledal nastop slovenskih študentov jazza iz Berlina, sem odkril, da v središču Ljubljane ni več druge žive glasbe! No, dobro, tisti oder na Kongresnem trgu je pač le neka kratkotrajna, masovna, sezonska ponudba. V Prulčku se, mimogrede, glasba dogaja samo zato, ker imata lastnik in najemnik rada glasbo. V Ljubljani preprosto ne najdeš redne glasbene ponudbe - razen entuziastov ali če se slučajno kaj dogaja na Metelkovi. Sem in tja je še kak koncertič v Činčinu ali v SEM-u, Soho pa je moral zapreti vrata. To je nedopustno. To je slabo, ker se ne razvijata glasba in urbana scena, a ne samo zato, ker je dolgčas. Govorimo o glasbi kot o družabnem dogodku, kjer se ljudje srečujejo z glasbo v živo. Žanri, kot so blues, funk, jazz, soul, rock - to je ljudska glasba. Če se ne dogaja med ljudstvom, izumre. Zakaj mesto in država ne podpirata klubov? Kam gre ves ta denar za kulturo, če ni ničesar? Postali smo neka globalna menza, turisti hodijo jest k Ljubljanici in si mislijo, kako dobro domačini tu živijo. Potem pa vsi skupaj gledajo v vodo in v stavbe in to je to.