(INTERVJU) Z Erihom Tetičkovičem, priznanim nevrologom in častnim občanom mesta Maribor, o njegovi ljubezni do psov

Z Erihom Tetičkovičem se srečamo v Zrečah, natančneje v hotelu Dobrava, kamor se je šel odpočit in porabit turistične bone. Tetičkovič je letos izdal knjigo Najboljši človekov in pasji prijatelj, v kateri skozi anekdote predstavi svoje odnose do psov, ki so tako ali drugače zaznamovali njegovo življenje. Prepričan je, da je bil človek, ki ni imel možnosti spoznati odnosa pes - človek, za marsikaj prikrajšan.

Kdaj ste prvič začutili to močno ljubezen do psov?

Ko sem bil star štiri leta, sem šel z očetom na Mestni Vrh pri Ptuju k babici in dedku. Živela sta v majhni butani hiši, imela pa sta majhno belo kepico, psa Bavkija. Takrat je vladala revščina, stanovanja niso bila tako opremljena kot danes, postelje ni bilo, zato sva s psom skupaj spala na tleh. Potem sva skupaj sedela in si kot dve opici, oprostite izrazu, pobirala bolhe in iz tega je nastala ena velika ljubezen. Ko sem odhajal v Maribor, sva bila oba s psom zelo žalostna. Med nama je bila vzpostavljena res močna vez. Nekega dne je Bavki slišal avto in misleč, da prihajam jaz, tekel po bregu, z druge strani pa ga je zbil avto. Žalostna zgodba.

Ob prebiranju vaše knjige se zdi, da vsako obdobje v vašem življenju zaznamuje pes. Kako so vam pomagali skozi težja obdobja?

Ko sem ostal sam in mi je razpadel zakon, mi je ostal samo pes, ker bi ta od žalosti poginil, če ga ne bi bilo zraven. Psu je bilo ime Izi, in ko sem se z njim pogovarjal, se mi je zdelo, da me razume. Stal mi je ob strani, ko sem ga najbolj potreboval. Takrat sem mu rekel: "Ko se bova poslavljala, ti obljubim, da bom do zadnjega diha ostal s teboj."

Iziju ste tudi res pomagali na božični večer. V vaših zgodbah je večkrat videti, da ste pse zdravili kar sami. So podobni način zdravljenja za ljudi in živali?

Res je, prvi sem pri psu izvedel trombolizo. Torej raztapljanje krvnega strdka, ki privede do možganske kapi. Na božični večer je prišla hči domov z vnukinjo, bila je vzhičena, Izi je to začutil in začel ves vznemirjen skakati okrog, potem pa ga je zadela kap. Vedel sem, kaj to pomeni, zavedal sem se, da mu lahko v tistem trenutku pomagam samo jaz in da ga več kot izgubiti ne morem. Glede na težo sem izmeril odmerek in delovalo je. Pes je shodil in normalno živel še tri ali štiri leta. Pomagal sem pa tudi svoji psički Dadi, ki je imela epileptične napade, predpisoval sem ji antiepileptike. Ampak to ne pomeni, da ne potrebujem veterinarjev. Vsaka čast nekaterim.

Po drugi strani so psi v veliko pomoč tudi ljudem z zdravstvenimi težavami. Kako gledate na vlogo terapevtskih psov?

Na to gledam izjemno pozitivno. To so posebej izučeni psi, zanje imamo posebno šolo. Pomagajo slepim, gluhim, ne vem, kako poškodovanim. Imamo tudi pse, ki skrbijo za tiste, ki jih je prizadela nevrološka bolezen multipla skleroza. Enemu takemu pacientu so padla očala na tla. In ko bi videli, kako je pes nežno pobral očala, se povzpel s sprednjima tacama na voziček in mu z gobčkom nežno nataknil očala. Pa poglejte samo, kako so uporabni pri raznih naravnih katastrofah, kako rešujejo ljudi iz ruševin ...

S katerim od vaših psov ste imeli največ dela oziroma ste potrebovali največ časa, da ste z njim vzpostavili vez?

Lahko bi rekel, da z vsakim. Razlika je samo v času. Ne bi rekel, da sem imel veliko dela, vse se mi je zdelo zelo naravno in spontano. Tega nisem dojemal kot delo. Ne bom pozabil v študentskih let v Zagrebu, ko sem slišal grozen krik (nisem vedel, da je pes). Stekel sem dol, mislil sem, da je nekoga povozil avto, ampak zagledal sem mešančka med jazbečarjem in kokeršpanjelom, ki ga je hotel ubiti neki pijanec, ki ni želel več skrbeti zanj. Rekel sem mu, naj ga da meni, in odvrnil mi je, da mi ga da, če mu dam za špricar. Dal sem mu denar za pijačo in psa odpeljal v Maribor. Poimenoval sem ga Medo, ker je imel tak obrazek ... Od psov se lahko naučimo res veliko. Zelo rad imam rože in spomladi, ko je mama sadila solato, sem jo pipal in na tisto mesto sadil tulipane. Ko je mama ugotovila, kdo to počne, je za mano tekla s tanko šibo. Nato je skozi okno skočil Aras in se postavil pred mano. Mama je samo rekla, saj bo že prišel, in požugala. Želel sem se mu zahvaliti, in ker je tisto noč močno snežilo, sem mu njegovo hiško oblepil z izolacijskim materialom, da bi mu bilo toplo. A drugo jutro me je v njegovi hiški pričakalo pravo razdejanje. Nato sem videl dve okrogli črni očki in podolgovat smrček. Želel mi je sporočiti, da naj ga pustim, da živi tako, kot ga je ustvarila narava. Včasih hočemo izstopati in se dokazovati, a vse ima svoje mesto.

Vsak pes mu je ogromno dal

Če bi lahko izbrali enega psa, da bi bil spet z vami, katerega bi izbrali?

Vse (smeh). Ne bi se mogel odločiti za enega, vsak je del mojega življenja, vsak mi je dal ogromno.

Kakšnega psa imate zdaj?

Dartija, ki mi sedi v naročju na naslovnici knjige. Vedno je z mano. Tudi na dopustu.

Je v Sloveniji okolica prijazna za pse? Recimo gostinski lokali, trgovine ...

Preveč smo zadržani. Če pogledate po svetu, to sploh ni neki problem. Jasno je, da ne moreš v restavracijo peljati zapuščenega in umazanega psa, ampak če pa je to urejen pes na povodcu, mislim, da ne bi smel biti noben problem. A pes ne more kamorkoli, tja, kjer so zdravstvene in higienske omejitve, seveda ne sodi.

Kaj so po vašem idealni pogoji za psa?

Dovolj čistega zraka in prostora za gibanje. Zmeraj je treba razmisliti, katero vrsto psa lahko vzamemo, da ne bo omejena in bo imela dovolj prostora za dihanje.

Kako dolgo pa je lahko pes sam v stanovanju?

Odvisno je od tega, kako dolgo lahko zadržuje vodo in blato in kako je navajen. Pes ne razume, če mu vi rečete, pridem takoj. Ene pasme vzdržijo kratek čas, druge pa dalj časa. Ta moj, ki ga imam zdaj, je prava mala zaspana mrha. Zjutraj po sprehodu in protokolu se zavleče in si da na nos moj stari čevelj - in prespi cel dopoldan.

Kaj menite o tem, da pes spi z lastniki na postelji?

Če bo neki bernardinec skočil na posteljo, bo precej malo prostora (smeh). Če je to čist in neagresiven pes, nimam nič proti. Čeprav mislim, da pes mora vedeti, kje je njegov prostor. Lahko pride in se pocarta. Moj zjutraj pride, skoči na posteljo, pritisne svoj hrbet na mojega in mi da vedeti, da moram vstati. Ko vstanem, odleti. Če pa ga zebe, se strašno rad stisne k mojim nogam, kar paše meni in njemu.

Kaj so najpogostejše napake pri vzpostavljanju odnosa s psom?

Pozabljamo na odnos človek - žival. Gre za poseben odnos, ki te obogati kot nobena druga stvar. Ampak ljudje smo nestrpni, takoj pričakujemo srečo. A za odnos potrebujemo čas, razumevanje in potrpljenje. Ljudje morajo biti pripravljeni delati, potem pa bosta sreča in odnos prišla sama od sebe.

Mentaliteta se spreminja

Bi rekli, da se ljudje kdaj prehitro odločijo za psa in v resnici nimajo pogojev zanj?

Dobro vprašanje. Ne tako dolgo nazaj so bile živali priljubljeno darilo otrokom. Na začetku je vse lepo in prav, zatakne pa se, ko se pojavi skrb za to, kdo ga bo peljal na sprehod, kdo bo očistil za njim ... Moram reči, da pa se spreminja mentaliteta. Veliko hodim s psom po parku in videl sem tudi majhno punčko, ki je v roki držala povodec s psom, ki je bil nekako tako velik kot ona. In pes jo je poslušal! Srečujem vedno več otrok, ki imajo do živali dober odnos in jih ne tretirajo kot lutke ali igrače, ampak kot živo bitje, za katerega so odgovorni. So pa spet drugi, ki delajo iz živali cirkus, jih našemijo in oblačijo v pižame. V tem ne uživajo živali, ampak samo ljudje.

Rekli ste, da je poseben tudi odnos med otroki in živalmi.

Miselnost otrok je precej drugačna od miselnosti odraslih. Leta 2013 sva z ravnateljico Osnovne šole Janka Padežnika Sonjo Filipič dala pobudo, da bi otroci napisali in naslikali vzgojno in poučno knjigo z naslovom Živali čutijo. Odziv je bil odličen in celo tako močan, da je tudi moja 14-letna vnukinja animirala vodstvo šole, da še oni na šoli naredijo takšno knjigo. In so jo. Na to sem res ponosen. Sicer pa je tako, kot je rekel Gandhi: "O veličini naroda lahko sodimo po njegovem odnosu do živali."

Zasledila sem, da ste živeli na kmetiji in vas je zelo ganila usoda rejnih živali. Kako danes gledate na to?

Enako kot takrat. Doma smo imeli pujsa, ki sem ga močno vzljubil, nosil sem mu peso, se z njim pogovarjal. Ko je prišel čas kolin, sva z mamo pobegnila, mama je jokala, meni pa je bilo tako hudo, da me ni bilo dva dni doma. Vzrejne živali se mi smilijo. Ne bi mogel biti lovec ali pa ubiti živali.

Kaj bi bila po vašem rešitev za vzrejne živali? Ukinitev reje?

Ukinili je ne bomo nikoli, človek je bil lovec. Izboljšal bi pogoje in maksimalno humanost pri odhodu s tega sveta. Ne tako, kot se dogaja, da v klavnici mladega junca ubijejo z macolo. Lepo vas prosim, tisoč drugih možnosti imamo. Upoštevati je treba, da je to bitje, ki čuti. Živali si zaslužijo več dostojanstva tudi pri vzreji.

Dober glas o mariborskem zavetišču sega tudi v Helsinke

Ste velik borec za pravice živali, veliko ste sodelovali tudi z Zavetiščem za živali Maribor. Kako po vašem psi doživljajo zavrnitev?

Odvisno, od kod pes prihaja v zavetišče, kakšna je njegova osebnost in kakšne so značajne poteze. In pa seveda vzgoja psa in pogoji, pod katerimi je živel. Spomnim se, da smo v novem zavetišču imeli dolgodlakega nemškega ovčarja, ki je bil strah in trepet. Bil je takšen, da mu nisi smel pokazati niti prsta. A potem se je pojavil neki fant. Kakšna intuicija! Pes je takoj zaznal dobroto tega fanta, ki je potem prihajal vsak dan in iz tega divjaka naredil malo muco. Pes takoj prečita človeka.

Kako gledate na današnje razmere v Zavetišču za živali Maribor?

Nekoč sem šel v Helsinke in taksist me je vprašal, od kod sem. Povedal sem mu, da sem iz Maribora, in taksist je ustavil avto in vzkliknil: "A vaše mesto je tisto, kjer imajo tako lepo zavetišče?!" Takrat sem bil res ponosen. Morali bi videti primerjavo, kakšno je bilo zavetišče pred letom 2009. Res sem vesel, da ima takšno vodstvo, ki mu je mar za živali. Pomembno je tudi omeniti, da v Mariboru ne evtanazirajo živali, ki so več kot 30 dni tam, čeprav zakon to dopušča.

Kaj bi morali narediti, da bi ljudem vcepili odgovornost do živali? Rekli ste, da opažate napredek.

Menim, da so bistveno premile kazni, treba bi bilo spremeniti zakon o zaščiti živali. Za mučenje živali je predvidena kazen 100 evrov. Samo 100 evrov! Ali pa primer, ko so psa odrli in pojedli, plačati pa so morali samo 400 evrov. To je nedopustno. V Društvu za zaščito živali Maribor smo ustanovili sistem nadZOOrnikov. To so prostovoljci, ki hodijo po terenu in ozaveščajo lastnike - velikokrat ljudje ne počnejo česa iz zlobe, ampak so preprosto neuki.