(INTERVJU) Violeta Tomić: Nekatere kolegice so se malo pohihitale, malo pomuckale, jaz pa sem zarenčala

Ste med korono kdaj razmišljali, da imate kot poslanka srečo, da niste več svobodnjakinja, saj ste dobivali redno plačo?

Ne samo da smo dobivali plačo, tudi delali smo ves čas, sicer na razdalji in v maskah, včasih tudi po 15 ur na dan, tako da se mi je od dihanja pod masko kar vrtelo v glavi. Delo parlamenta se ni nehalo, stranka pa je večinoma delala preko zooma. Preko aplikacij so potekale tudi mednarodne seje parlamentarne skupščine Sveta Evrope, katere članica sem. Tako sem odkrila določene prednosti teh aplikacij, na primer da lahko sestankuješ v pižami. (Nasmešek.) Če slabo zgledaš, pa kamero kar izključiš. Meni se čas korone ni zdel zelo drugačen, se je pa v njem pokazala velika razlika med zaposlenimi in samozaposlenimi. Zaposleni so bili doma, plače so bile največkrat nespremenjene, večina je bila na vikendih in jim ni bilo hudega. Samozaposleni pa so bili v nemogoči situaciji. Če bi bila še vedno samozaposlena igralka, bi z njimi delila to res težko usodo.

Ste ena redkih v politiki, ki vedo, kaj pomeni biti prekarni delavec.

Bila sem 12 let samozaposlena v kulturi, prekarka, 15 let pred tem pa sem bila zaposlena v javnem sektorju, v gledališču, tako da sem na lastni koži izkusila prednosti in slabosti obeh statusov. Vsaka družbena krivica se najprej pozna na prekarcih. Nezaščiten si: nimaš bolniške, nimaš dopusta. Če so časi dobri in si sposoben in delaven, še gre. Če pa družba zaniha, si kot pojoča travica. Nisi odvisen od sebe, od tega, kako si delaven in priden, ampak od tega, koliko je družba trdna v svojih temeljih. Vsaka družba je močna toliko, kolikor zna zaščiti najšibkejše. V času korone smo videli, kaj se je dogajalo upokojencem, prekarcem, mladim, nezaposlenim. Tu se je pokazalo, kje je družba ranljiva. Namesto da bi se iz tega kaj naučili, smo prišli v shizofreno situacijo, ko govorimo samo o tem, kdo je cepljen in kdo ni. Pozabljamo pa, da dokler je to svobodna odločitev, se okoli tega nimaš kaj prepirati. Vsak zase ve, ali cepljenje potrebuje ali ne. Eno leto nismo zdravili drugih bolezni, ne rakastih ne srčno-žilnih, ničesar, govorili smo samo o koroni, in tukaj so nastale težave. Tu bi ljudje morali odpreti svoje plašnice in se pogovarjati o relevantnih temah. V zadnjem letu sem izgubila mamo, tako da sem spremljala zdravstveni sistem in DSO-je zelo od blizu in lahko rečem, da sem se v tem času napila pelina.

Niste pri skrbi za mamo imeli nobenih privilegijev, glede na to, da ste poslanka?

Ne. Moji mami je bilo ime Ana Irt in nikakor ne more nihče pomisliti, da gre za mamo Violete Tomić, če tega ne poudarjaš in ne zahtevaš posebnega tretmaja. Kot socialistka se zavzemam za enakost, proti elitizmu. Vsaj do zdravja, ki je ena od človekovih osnovnih pravic, bi morali imeti vsi enakovreden dostop. Ko so na primer po petih, šestih urah urgence v Novem mestu mamo odpustili, sem prosila, naj jo peljejo domov v Metliko z rešilnim vozilom, a so odgovorili, da ga nimajo. In sem morala iz Ljubljane v Novo mesto po mamo, ki je bila napol mrtva. Absurdno je, da so jo teden pred smrtjo, ko se ni več zavedala, odpeljali v bolnišnico zaradi povišane temperature. In kaj boste zdaj, sem se spraševala. Eno leto smo jih prosili, naj jo zdravijo. Prej je niso, ker niso imeli prostora, vse je bilo rezervirano za covid. Mami je pešalo srce. Ko pa je pristala v bolnišnici, so jo tam okužili s covidom. Tri mesece je nisem videla, ker nismo smeli na obisk, samo čez okno mi je pomahala. So pa spustili na obisk neko žensko k umirajoči mami. Po človeški plati to razumem, ni pa mi jasno, zakaj mame niso odpeljali na hodnik, zakaj so hčerko spustili k šestim starostnikom in je tako okužila vse njih, mamo pa so nato dali v sobo z drugimi okuženimi, moškimi, ženskami, kašljajočimi. Covid je sicer dokaj zlahka prebolela, ampak v tistem času je njeno srce že tako popustilo, da je to vplivalo na njene notranje organe, jetra, ledvice, možgane …

V politiki so večinoma moški, zato se po svoje zdi normalno, da imamo ginekologijo v stari porodnišnici, kjer je vse hudo dotrajano. Moških pač te stvari ne zanimajo. Ne razumem pa, da niti drugih bolnišnic ne uredijo.

Od časa do časa jim 'vržem naprej', ali mislijo, da bodo večno privilegirani, ko tako uničujejo javni sektor, od katerega je odvisna večina prebivalcev. Meni je nerazumljivo, da kdo glasuje proti dvigu plač medicinskih sester, ki masovno odhajajo. Takrat se vprašam, kako bodo ti ljudje naslednjič, ko bodo šli na pregled, pogledali sestram v oči. Sama sem v politiko prišla po 50. letu, ko sem imela skoraj 30 let delovne dobe. V parlamentu imamo ogromno podizobraženih ljudi. Res je, da morajo imeti vsi nivoji družbe predstavnike. A nekdo, ki ni razgledan, težko razume, kaj mu govori nekdo, ki je izobražen in ima življenjske izkušnje. To razumem. Ampak ko o življenjih odločajo ljudje, ki imajo komaj osnovno šolo in se niti ne potrudijo razumeti več, pričakujejo pa, da bi vsi razumeli manj, nastane težava. Ko govorijo o privilegijih in tem, kako dobro živijo poslanci, bi rekla: izobražen človek, ki si je že prej ustvaril kariero, v bistvu nazaduje. Nekomu, ki bi sicer delal kot navaden delavec ali bi bil celo brezposeln, a se je prodal stranki, pa se odpre ves lunapark in taki tudi nimajo empatije. Prišli so do solidnega denarja, pozicije, naenkrat so pomembni in taki radi zatirajo tiste, čez katere so stopili. V politiki manjka nečesa, čemur jaz rečem duhovna aristokracija. Ni ljudi s širino, ni ljudi z življenjskimi, delovnimi, duhovnimi izkušnjami in empatijo. Zato se sprejemajo grozne odločitve. V zadnjem letu so nam uničili zdravstvo, mnoge gospodarske sektorje, kulturo, prireditveni sektor. Včasih se sprašujem, kako je to mogoče. Ti ljudje morajo v trgovini srečati trgovko, proti kateri so glasovali, in ko zbolijo, sedijo v čakalnici, kjer jih sprejemajo podplačane medicinke sestre. Jaz sem srečen človek. Vse delam po svoji vesti in imam z ljudmi čudovite in harmonične odnose. Čutim, da me imajo radi, in mi rečejo: Joj, samo zdržite! Tistih, ki me ne marajo, pa nikdar ne srečam. To so ljudje, ki me ne poznajo. Taki svinjajo le po spletu. Ob bolezni in smrti mame sem brala zapise, ob katerih sem se preprosto zgrozila. Ti ljudje vzgajajo otroke? Imajo starše?

​Jaz edina vem, kdo in kakšna sem

Že kot igralka ste bili izpostavljeni in deležni kritik, napadov. V oddaji Najšibkejši člen ste imeli vlogo grozne voditeljice. Takrat ste bili gotovo tudi deležni nesramnih opazk. Je zdaj huje?

Veliko huje. Takrat so načrtno gradili moj antipatični lik. Pri Najšibkejšem členu sem morala skrivati svoj pravi jaz. Zato sem šla potem delat čisto nekaj drugega, komedijo, Hotel Babilon pa Kursadžije. Rada se poigravam, upodabljam vzvišeno antipatično intelektualko, sem pa lahko tudi kmetavzarka, ciganka, karkoli. Ljudje na žalost ne ločijo, kaj je igra in kaj je res. Ko je bila na sporedu Esmeralda, so ljudje zbirali denar za operacijo, s katero bi ji povrnili vid, pa gorskemu zdravniku so nosili recepte. Kaj so naredili s temi ljudmi? Spomnim se, kako smo mi živeli in kakšne vrednote smo imeli. Zdaj se skozi sovraštvo, medije in izobraževalni sistem spodbuja črno-beli svet, ožina namesto širine. Takih ljudi ni težko zmanipulirati. S prstom pokažeš, kdo je kriv za probleme, in vsi bodo šli v tisti smeri, a običajno je kriv tisti, ki kaže s prstom. Sama sem si dolgo napade zelo gnala k srcu, saj vso to negativnost človek težko požre. Pri meni ni sivine: eni me obožujejo, drugi sovražijo. Laska mi, da me imajo tisti, ki me poznajo, zelo radi, sovražijo me tisti, ki me ne poznajo in so tarče tistih, ki grdo govorijo o meni. Ker sem se veliko ukvarjala z različnimi duhovnimi tehnikami, sem spoznala, da celo življenje živim v zelo specifičnem stanju, ki je podobno ogledalu. Ljudje, ki so v interakciji z mano, reflektirajo sebe. Če analiziram svoje življenje, vidim, da je bilo od nekdaj tako. Ljudje, ki so bili v skladu s samim sabo, so me sprejemali, slišali, poslušali. Ljudje z določenim problemom so začeli meni lepiti te očitke, ki bi jih morali očitati sebi. Ko so videli svoj odsev v mojem ogledalu, so včasih celo postali agresivni, besni in sovražni. Ampak se žal ne zavedajo, da to isto ogledalo njim vrača vso njihovo negativnost. Mnogi so doživljali žalostne usode, požrli so sami sebe, ubogi reveži, saj niso razumeli, da se moraš najprej spoprijeti sam s seboj. To je seveda težko in zahteva ogromno poguma in iskrenosti. Bodi sprememba, ki si jo želiš v svetu. Zato je moj slogan na facebooku: Vsak v drugem gleda sebe.

Vi natančno opazujete druge?

Včasih opazujem na sestankih, ko ljudje začnejo s prstom kazati na druge in govoriti: ti si to in to. V bistvu pa opisujejo sebe! Opazujte to, prav zabavno je! Prišla sem do točke, ko me nobena hvala ne spravi v evforijo, ker vem, da to ni moje, in ravno tako me nobena kritika ne bo posebno prizadela, ker tudi to ni moje. To je njihovo. Jaz sem to, kar sem, in verjetno sem jaz edina, ki vem, kdo in kakšna sem. Tistih ljudi, ki so mi zares blizu, ni veliko. Imam sicer res ogromno prijateljev, znancev, ogromno čudovitih odnosov, zelo blizu pa spustim le redke.

Kot ste rekli, je v parlamentu kar nekaj manj izobraženih ljudi. Ko pa ste delali v teatru, je bilo tam verjetno večje število bolj izobraženih. Je bilo torej okolje drugačno, je bilo lažje delati?

Absolutno. Novi primitivizem besedo umetnik uporablja kot zmerljivko, zame pa je umetnik nekdo, ki ves čas korelira s kozmosom, knjigami, znanji, z družbenimi spremembami, ima širino, da lahko dosega interakcijo z ljudmi. Kakšno bogastvo se je pogovarjati s takim človekom, pa naj bo slikar, arhitekt, scenograf, igralec, glasbenik. V takem okolju se razvije tudi občutek za skupnost. Med študijem na AGRFT smo delali vajo, ko smo se z zaprtimi očmi spustili na hrbet, prepričani, da te bo tik pred tlemi kolega ujel. Tega v politiki, prosim, ne počnite! Ta občutek, da je predstava skupno delo, da je pomemben vsak, od tistega, ki bo prižgal eno lučko, do tistega, ki bo odigral glavno vlogo, da je pomembna sinergija vseh nas, nam manjka v družbi. Pomembno je timsko delo in ravno ta občutek zdaj najbolj pogrešam.

Ali niste še doživeli trenutka, da bi se poenotili za skupno dobro, niti pri kakšnem res pomembnem zakonu?

Ne. Enkrat sem slišala zanimivo misel, zakaj so Hrvati v nekem smislu uspešnejši - namreč, oni so v prvi vrsti Hrvati, šele potem katoliki oziroma člani nekaterih strank. Pri nas pa si najprej vernik te partije ali te cerkve. Večkrat se je zgodilo, da je bil zavrnjen zelo dober predlog za skupno dobro samo zato, ker smo ga mi predlagali. Škoda. Brala sem intervju z Andrejem Rozmanom Rozo, rekel je, da smo Slovenci že pri osamosvojitvi zavozili, ker smo začeli graditi na napačnih temeljih. Z njim se strinjam. Veleposlaniki skačejo naokrog v narodnih nošah kot kakšni domorodci. Državljane je sram, kaj počnejo naši predstavniki v našem imenu. Pahnjeni smo za sto let v preteklost, od šolstva do cerkve, ki se vtika v vse pore družbe. In nacionalizem - vemo, kaj se je zgodilo z državami, utemeljenimi na nacionalizmu, recimo na Balkanu. To nima nobene prihodnosti. To je zmaga primitivizma nad vsem, kar je plemenitega in ustvarjalnega. Bojim se, da bo prišlo streznjenje šele v kakšni veliki katastrofi, ko bodo ljudje le spoznali, da so molili k napačnim malikom.

V teatru ste vseeno dali odpoved. Niste zdržali. Danes bi bila to za vas verjetno mala malica, po vsem, kar se vam dogaja.

Danes bi najbrž reagirala drugače, čeprav verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ker sem ogledalo, sem vedno imela težave - že v osnovni in srednji šoli, na fakulteti, v službi. Vedno sem kot rdeča cunja pred bikovim nosom. Nekaj časa trpim, potem pa rečem, aha, če me okolica ne ceni, imam dve možnosti: ali se z njo strinjam in se preneham ceniti in doživim usodo premnogih, ki so se sprijaznili in vdali, ali pa grem nekam, kjer me bodo cenili. Zato spokam, odidem in se ne ozrem nazaj. V MGL-ju sem prišla v situacijo, da sem bila nesrečna, ker nisem dobivala pravih vlog. V gledališču je redkokatera igralka lahko uspešna, če nima za moža režiserja ali umetniškega vodje. Tekmovati z njimi je nemogoče. Jaz sem imela svojo pot, družino, moža, otroka in sem v teatru pač svoje oddelala, kar je bilo za nekatere premalo. Čeprav sem dobivala nagrade, tudi mednarodne, se je dogajalo, da sem kazensko statirala. To je bilo zame, ki sem imela energije za zidove, svetove premikati, zelo boleče. Zato sem šla in tako se je začela moja televizijska kariera: v Sanjski deželi smo iskali pozitivne energijske kraje po Sloveniji, v Telerimah sem delala ekranizirano poezijo za otroke, sledil je Najšibkejši člen, s katerim sem postala vseslovensko znana. Če imaš šefe, ki te ne marajo, je tako, kot bi ti zavezali kamen okoli nog, te vrgli v morje in rekli: plavaj! Ko sem se osvobodila teh šefov in postala sama svoj šef, je bilo, kot bi poletela v nebo. Uteži tistih, ki so me vlekli nazaj in mi govorili, kam spadam, so padle. Ko ti je dovolj, moraš biti borec, moraš tvegati. Kolegice so bile prepričane, da sem nekje že dogovorjena za drugo službo, a ni bilo tako. Sedela sem doma, imela sem majhno muco, in ko so me spraševali, kaj pa delaš, sem odgovorila: "Ne boste verjeli, cele dneve božam mucko." Pa je to mucko avto povozil in sem spet jokala dva meseca, a potem se je začelo odpirati, saj življenje ne premore praznine. Ena vrata se zaprejo, da se druga odprejo. Moraš pa biti hraber, se ne oklepati nečesa in se bati, kaj bo, če ne bo. Vedno nekaj je.

​Nikoli preko postelj do cilja​

AGRFT so v zadnjem času pretresali škandali s spolnim nadlegovanjem. Ste vedeli, da se te stvari dogajajo? Ste tudi sami imeli podobne izkušnje?

Vse smo jih imele. To je bilo takrat družbeno sprejemljivo. Mame so nam govorile, da moramo ženske malo potrpeti. Nisi se imel niti komu pritožiti. Zelo sem vesela in ponosna na te mlade ženske, ki imajo vsega dovolj in prakticirajo ničelno toleranco do zlorabe njihovega telesa.

Vaša javna podoba je podoba ostre, neugodne ženske. Kako ste torej sprejeli pogled svoje mame, da morate malce potrpeti?

Seveda mame nisem ubogala! Nekatere kolegice so se malo pohihitale, malo jim je bilo neprijetno, malo ne, malo so se pomuckale in je bilo to to. Jaz pa sem zarenčala. Tako so prve veljale za normalne, jaz pa za čudno. Nadlegovalci so se čudili, kako je ona vsa mehka, ti pa vsa agresivna. Kaj je narobe s tabo? Si mogoče frigidna? Si morda lezbijka? In iz tega se je verjetno rodila podoba ostre ženske, ker si enostavno določenih stvari ne dovolim. Imam načela, ki so zelo jasna. Nikoli nisem šla preko postelj do cilja.

Bi morali iti? Ni bilo druge alternative kot postelja?

Bila bi na stranskem tiru, jaz pa sem hotela biti uspešna, in pika. Če bi se hotela prostituirati, bi se postavila na vogal Čopove in Nazorjeve. Ne bi šla na AGRFT, delala težkih sprejemnih izpitov, štiri leta študirala v nemogočih razmerah, ker sem bila iz revne, enostarševske družine in sem morala delati, cele vikende pa sem preživela doma in študirala v mrzli postelji, le kalorifer mi je pihal v glavo. Ne bi se šla vsega tega. To sem počela z jasno vizijo, da bom v življenju nekaj dosegla, da se bom izkopala iz začaranega kroga neprepoznavnosti in brezizhodnosti. Prišla sem, da zmagam. Nihče mi ni uredil službe, saj sem verjela, da če sem dovolj dobra, jo bom zasluženo dobila, če pa nisem, je škoda, da zasedam mesto komu drugemu. Po gledališčih je zaposlenih kup ljudi, ki sploh nič ne igrajo, ne samo med covidom, tudi sicer. Tam so igralci, ki tudi po dve leti ne stopijo na oder. Dobili pa so službo, ker jih je nekdo hotel spraviti na varno. Jaz pa potrebujem izzive. Ni preprosto tako živeti, ampak jaz to potrebujem: moram biti izpostavljena, moram se boriti za ideale in za svoj prav. Potrebujem občutek, da spreminjam svet.

Želite biti torej glavna igralka v svojem filmu. A to, da si v središču pozornosti, ima vsaj toliko plusov kot minusov.

Pač moraš biti iz takega testa. Ti, ki v življenju raje statirajo, so ljubosumni na glavne igralce, ki so pod žarometi, to so ti, ki anonimno grizejo in spletkarijo v ozadju. Ne upajo se izpostaviti, bi pa bili kritični do tebe, ker oni bi pa delali vse povsem drugače, če bi bili na tvojem mestu. Ja, potem pa pojdi in naredi! Vsak ima po ustavi pravico, da je voljen in da voli. Bodi izviren, prepričaj ljudi. Bodi tak "privilegiranec", da boš imel plačo, kakršno zavidaš poslancem, da boš lahko delal po 15 ur, bil ves čas izpostavljen, ves čas napadan, popljuvan, da bo izpostavljena tudi tvoja družina. Namesto da me kritiziraš, naredi tako, kot misliš, da bi bilo bolje. Jaz delam, kar zmorem in kolikor zmorem.

Ste si predstavljali, da bo b parlamentu bolj enostavno?

O ja. Vsi, ki gledajo parlament od zunaj, si predstavljajo, da se tam veliko zasluži in malo dela. Ogromno se dela.

Čisto vsi?

V velikih poslanskih skupinah se verjetno kakšen tudi "šlepa". Saj veste, katere mislim - tiste, ki so izvoljeni že ne vem koliko mandatov, pa jim človek ne bi dal čistiti niti stranišča. Tistim ni nič mar. Sama pa sem bila vedno v skrbeh, da nisem naredila dovolj, če sem bila zaradi objektivnih razlogov odstotna na seji. Imam pač občutek odgovornosti. Moram pa dodati, da smo našo stranko gradili iz nule. Ne vem, kako je z drugimi strankami, a mi smo tako začeli: srečali smo se trije in potem še trije in potem je bilo že gibanje, protesti ….za volitve smo dali po 100 evrov, da smo natisnili plakate … To je dober občutek in zaveza do neke zgodbe, ki jo gradimo. Saj ni vedno lahko in se vedno ne strinjamo. A gradimo novo in drugačno politiko, zato smo trn v peti mnogim, ki bi nas najraje prepovedali, celo razglasili za protiustavne. Ni vedno preprosto biti navznoter koherenten in ščititi nekaj, kar je mnogim trn v peti. Dokler ni prišla Levica, so se vsi lahko vse zmenili med sabo. Meni se zdi največji kompliment, ko mi rečejo, da zdaj, ko smo mi v parlamentu, ljudje vsaj vedo, kaj se tam dogaja. Na začetku so namreč marsikaj skrivali pred nami. Ponosna sem, ker sem bila vedno v središču dogajanja. Tudi v osemdesetih. Vsi, ki zdaj kritizirajo bivši sistem, so bili takratni največji protežiranci. Takrat smo bili umetniki z NSK-jem močno vpeti v aktualna dogajanja. Zasledovali so nas predstavniki službe državne varnosti, premnogi so danes veliki kritiki socializma.

Že stari Grki so svarili pred demokracijo

A mislite, da bodo poplave v Evropi spametovale ljudi, da je potrebno ustaviti grajenje v vsakem lepem delu narave?

Mi smo vsaj na referendumu zavrnili škodljiv zakon o vodi. A ministrstva za okolje sploh nimamo. Imamo dve ministrstvi za gospodarstvo. Ne razumem, kako ti ljudje razmišljajo o bodočih generacijah. Pred leti sem v Dalmaciji bila priča, kako je nek striček pri 70-tih hotel graditi turistični biznis za vnukinje, zraven pa je vsak večer s pomola vrgel celo vrečo smeti. Zjutraj se je čudil, ker je bila plaža nastlana s plastiko in se je norčeval iz nas, ker smo to pobirali. To je prispodoba in slika tega, kako se globalno obnašamo. V oceanu pluje za cel kontinent plastike. Ko ješ ribe, ki jih drago plačaš, ješ mikro plastiko. Kot civilizacija smo šli k hudiču. Zaradi živinoreje so požgali velik del Amazonskega pragozda, ki so pljuča sveta. Sneg na Antarktiki se nezadržno topi. Naša prihodnost je resno ogrožena. Žal nas trenutno vodijo zanikovalci podnebnih sprememb, pa čeprav se vsako leto soočamo z bolj ekstremnimi vremenskimi pojavi, s sušo, pozebo, točo, kar resno ogroža našo prehransko varnost. V Nemčiji se bo mogoče po teh poplavah začel nek preobrat. Slovenci pač capljamo zadaj. Regulacijo konoplje smo štartali pred sedmimi leti, pa so nas vsi prehiteli, celo Makedonci. Da ja ne bi bili v čem prvi, resno! Tam, kjer so že opustili neoliberalizem in razprodajo javnega dobrega (z Margaret Thatcher), mi še kar ponavljamo ta model. To je tudi zaradi tega, ker smo majhni in v mnogočem, razen v športu, dokaj nesamozavestni.

Kaj pa če je problem demokracija? Kaj če večina preprosto ni dovolj izobražena, inteligentna?

Že stari Grki so svarili pred demokracijo, kjer lahko organizirana skupina intelektualno podhranjenih ljudi prevzame oblast. Zato so imeli svete modrecev. Potrebovali bi meritokracijo. Le čevlje sodi naj Kopitar, je rekel Prešeren, kar pomeni, da naj bi o znanosti morali odločali znanstveniki, ki jim moraš zaupati, o medicini zdravniki (pa naj se med seboj sprejo, ker vidimo, da si danes stroka ni enotna glede ničesar), o umetnosti umetniki, ne uradniki. Spet bom uporabila prispodobo iz meni tako ljube Dalmacije. Ribiči so mi pripovedovali, da želijo skrbeti za ulov, da se bo ohranjala količina ribe v morju in so uporabljali mrežo deset krat deset, iz pisarne v prestolnici pa pride komanda, da mora biti mreža pet krat pet. To pomeni, da posledično polovijo tudi vse, kar bi v prihodnosti lahko še zraslo, torej mladiče. Zato v Levici govorimo o delavskih odkupih: namesto, da tovarno zaprejo, jo spravijo v stečaj, prodajo tujcem, ki potem vržejo ljudi na cesto in v davčno oazo odnesejo denar, naj bi jo prodali zaposlenim, saj je delavec edini, ki ne le pozna proces, ampak mu je tudi še kako mar za delovno mesto, saj od tega živijo on in njegova družina. Kaj so naredili z Adria Airways! To me resnično boli. Če tisti, ki so jo prodali, niso vedeli, da so jo prodali firmi, ki se je le dva meseca pred tem registrirala na Cipru, so nesposobni in morajo takoj leteti, ker nimajo pojma, če pa so vedeli, so zločinci in morajo sedeti. Piloti in stevardese spoštovane letalske družbe so izgorevali od dela, a firma je poslovala z izgubo! Namesto da z milijoni subvencionirajo koncerne, bi dali raje ugodne kredite zaposlenim, pa bi ohranili marsikatero prepotrebno javno dobro. Delavci kot solastniki in delničarji bi bili neprimerno bolj odgovorni. Zakaj smo morali uničiti vse, kar je bilo dobrega v bivšem sistemu? Jaz sem vesela, da sem rasla v njem, ker smo bili multikulturni, široki, odprti. Spomnim se, da sem znala iti zvečer na vlak in sem se drug dan zbudila v Skopju, kjer so me čakali prijatelji in sem šla v Makedonski narodni teatar na premiero. Zdaj je naš svet zožen, postali smo sami sebi namen in se bojimo vsakega, ki je drugačen, drugače govori, drugače diha.