"Honorarjev za glasbenike ni več, podobno je tudi drugod. To, da se ne ceni umetnosti, je ogledalo družbe"

Ko je objavila fotografijo iz leta 2008 ali 2009 in letošnjo, na kateri je velikanska razlika v teži, so ji eni v komentarjih napisali, da je skorajda ne bi spoznali. "Takoj, ko bi se oglasila, bi vedeli, da sem to jaz," jim je odgovarjala z dodanim smeškom. Da je Sandra Peschke res sogovornica, ki ji ne zmanjka zanimivih zgodb, sva z novinarskim kolegom Borisom Jaušovcem spoznala lani marca v Marburgu, kjer smo se v festivalskem glasbenem ozračju pogovarjali o mnogih zanimivih temah in o - politiki. Ko smo že pri zadnje omenjeni temi, je govorila o skrb zbujajočem porastu skrajno desnih skupin v Nemčiji, še posebej v vzhodnem delu države. Tako je tudi v njenem Eisenachu v Turingiji, starem mestu, pomembnem tudi v avtomobilski zgodovini, ker so tam začeli delati dixije, wartburge (Wartburg je hrib nad mestom) in se je tam rodil BMW. "Delovanje nove desnice AFD in sredinske CDU/CSU je odvratno. Tako se otepajo novega, da bi raje umrli, kot bili pripravljeni sprejeti evolucijsko nujne spremembe. Nasprotujejo ljudem, ki razmišljajo drugače kot oni ali so iz drugih kulturnih okolij ter drugačne polti. Ob tem so še dvolični in se s tistimi, ki niso njihovi, niso pripravljeni pogovarjati, ampak jih napadajo," opiše zdajšnje politične razmere na lokalni in zvezni ravni.

Desnica pa točno ve

Namesto da bi politično dobro ustvarjali skupaj, vztrajajo pri svojih pomilovanja vrednih stališčih, je rekla. Povsod samo izkoriščajo potencial moči. "Poglejte samo ravnanje ministra za zdravje in njegovega partnerja z maskami (za katere si je vzel veliko provizijo, op. p.). Kako naj potem ljudje verjamejo, ko pa tako imenovani krščanski demokrati ne upoštevajo svojih zapovedi in živijo hudičevo namesto božjo besedo."

Levi se prav tako samo prerekajo in ne odstopajo od drugih. "Manjka jim razumljiva komunikacija z zunanjim svetom in primanjkuje jim ljudi s karizmo. Navadili so se jamrati in se izgubljajo v svojih idealih, čeprav Marx ni bil marksist, ker je pri njem marsikaj utopičnega, človeku nedoumljivega in nedosegljivega. Desnica pa točno ve, kaj pri preprostem človeku deluje. Zmagujejo s preprostimi obljubami, kot je to počel Hitler. Srednji in višji sloj svoje varno življenje predstavljata kot težko, čeprav imajo službo, zaslužijo dober denar, so zavarovani, lahko uporabljajo izobraževanje, so preskrbljeni. Živijo v izobilju, se lahko prosto gibljejo v svoji demokraciji, svobodno izražajo svoje mnenje in tega ne dopustijo drugim. Res je zastrašujoče, kako gnusno surovi so postali ljudje tega časa. Mladi, ki bi se morali boriti za svojo prihodnost, so leni in neumni, jim je vseeno in jih nič ne zanima. Tudi demokracija ne. Večji kot je hvalisavi ego, več aplavza dobi to napihnjeno bitje."

Umetniki tudi uničujejo umetnost in sebe. V Eisenachu so prostori v resnici zgoreli, kar ima za simboliko početja tistih, ki sebe in svojega dela ne cenijo, se za to niso pripravljeni boriti. "Dopustijo si samo hvaljenje njihovega dela in tarnanje, da je zanje slabo poskrbljeno. Honorarjev za glasbenike ni več, podobno je tudi drugod. To, da se ne ceni umetnosti, je ogledalo družbe. Svetilniki, zvezde med umetniki, so tudi zgoreli."

Prehod je bil predvsem vznemirljiv

Staršem se je zdel prehod iz enega sistema v drugega vznemirljiv, upali so, da se bodo stvari izboljšale. "Toda v času NDR smo imeli dobro, izpolnjeno in srečno življenje. Bilo je podeželsko, živeli smo na kmetiji v Backlaufu, kjer je bilo čarobno. Države nismo imeli za sovražnico, čeprav so se pri nas zbirali številni prijatelji, ki so od nas prebegnili na zahod ali nameravali oditi. Bili so tudi moški v sivih plaščih iz Stasija, ki so se pojavili ponoči. Toda nihče nam ni mogel ničesar dokazati."

Novo življenje v združeni Nemčiji je bilo sprva vznemirljivo, a tudi zastrašujoče. "Varnosti ni bilo več, ljudje so postali bolj sebični. Toda moji starši in stari starši so mi bili vedno zgled, da se moram vedno boriti za pravico. Treba pa je biti tudi zelo previden in oceniti, kaj lahko dejansko spremeniš in česa ne. Moji starši so nas otroke okrepili za nov način življenja v kapitalizmu."

Čeprav njej ni šlo vse dobro. "Moje vrednote se popolnoma razlikujejo od tipičnih kapitalističnih. Z današnje perspektive sem tega zelo vesela, bogato je namreč mogoče živeti tudi brez kopičenja denarja, dragih avtomobilov in hiš. Zame je tisto, kar je med ljudmi in življenjem v svoji raznolikosti in barvitosti, tako veliko in bogato, da se razveselim majhnih in velikih čudes."

Za mestno svetnico je kandidirala, da ljudje ne bi rekli, da se samo pri šanku pritožuje nad "usrano družbo" tako kot vsi drugi. "Bilo je naporno, a koristno, naučila sem se korakov, nujnih za birokratsko izvedbo rešitve, če sploh; pravila in zakoni, ki oblikujejo družbo, so zelo obsežni. Vse to mi je bilo v izziv, a sem se od vsega tega odmaknila, demokratične stranke so se združile z nacisti iz NPD."

Priložnost, da sanjam

Z glasbo se je začela ukvarjati pri sedemnajstih letih. "Takratni prijatelj je igral klavir in plesal, kar me je navdušilo, našli so se še drugi čudaki in naredili skupino. Najprej smo igrali glasbo od drugih, potem začeli delati svojo. Pop s srednjeveškimi vplivi. Trajalo je nekaj let, potem so bili še drugi projekti, eden za drugim, glasba je ohranjala pri življenju."

Zdaj poje jazz swing, spremlja jo kitarist. "S pesmimi Trude Herr, Marlene Dietrich, Janis Joplin in drugih močnih žensk, ki ljudem s svojimi življenjskimi izkušnjami dajejo moč, meni pa dajejo priložnost, da sanjam, se potopim v svet, ki človeka nahrani.

Pred korono je delala v glasbenem gledališču, zdaj je to ugasnilo. "Nič več ne deluje, ustvarjalci smo brez prihodkov, vse, kar je bilo domenjeno, je izginilo."

Zdaj poučuje otroke prijateljev in znancev, ko so šole zaprte. Nekateri, s katerimi sem sodelovala, so mi nakazali denar, čeprav ni bilo koncerta. Jokala sem od ganjenosti, so še dobre duše."

Prihodnost naj bi bila svetla

​Štiriinštiridesetletna Sandra zna raznim pojmom najti pravi opis, prave besede, tudi metafore, ker je bila govornica na prireditvah. "Vodim vas skozi vaše praznovanje, spremljam vas na pomembnem življenjskem dogodku, od krsta do pogreba, vsak življenjski dogodek potrebuje primerne besede in primerno glasbo," je ena od njenih poslovnih ponudb.

Na gledaliških in glasbenih odrih je bila še raje in uspešnejša. "S čudovitimi ljudmi oblikujemo moje podjetje na najboljši način, uspešni smo, saj ljudem dajemo točno tisto, kar potrebujejo." V zasebnem življenju si želi ljubkega, seksi moškega. "Moral bi biti inteligenten, odprt, zainteresiran, telesno osveščen, samozavesten in s toplim srcem. Ni nama treba takoj zaživeti skupaj, samo preživeti morava skupaj čudovit čas, potovati. Srečati se na čudovito razburljiv, erotičen način. S prijatelji, ki so zelo pomembni, pa si želim uživati, premagati težave in čudovite utopične fantazije upodabljati v prihodnost. Vse povedano je osnova za zdravje." Vzemimo si čas drug za drugega, pravi. Zdaj, da ne bo prepozno. Obžalujemo lahko le tisto, česar nismo storili. Poudarja, da je zmerom treba iti naprej, kajti čudeži nas čakajo že za naslednjim ovinkom na cesti, citira Adama Granta, da se mora vsak človek odločiti, ali bo hodil z lučjo ustvarjalnega altruizma ali v temo destruktivne sebičnosti. Prvo Grantovo načelo, da je treba razmišljati s svojo glavo, je seveda tudi zelo pomembno upoštevati.

O svoji debelosti tudi govori odkrito. "V preteklosti se različni ljudje niso ukvarjali z mano, ker jim je bilo nerodno imeti opravka s tako debelo žensko. Odkar sem shujšala, mi laskajo in so z mano. Ni lupina tista, zaradi katere je človek lep. In tako se jaz s tem spopadam."

Je pa dobro, da je bila takšna, kot je bila, je rekla. "Pomembno je, da se mi je izboljšala kakovost življenja, zdaj se lahko premikam brez bolečin, sem v veliko boljši kondiciji za tisto, kar je zabavno in zahteva moč. Za to, kar si mislijo ljudje, mi je vseeno. Mojim ljudem, ki jih cenim, ni pomembno, koliko kilogramov ima kdo. Sama sem tudi odločila, kdo me sme užaliti in reči kaj čez mojo debelost. Seveda sem zdaj zadovoljna s seboj, z vsemi izkušnjami dozorevam, rastem in se spreminjam. To je dobra stvar. Takšna sta evolucija in življenje."

Pravi, da je spet na začetku, a tokrat ne filozofira, ampak vem, se za misel zahvali Hermannu Hesseju. "Zdaj se lahko vrnem na oder in proslavim življenje nebrzdano, brez zavor. Čeprav ne morem verjeti, seveda dojemam svojo srečo. Verjemite vase, ne glede na to, kaj pravijo drugi."

Še vedno je seveda enaka osebnost, z večjo samozavestjo in duša zdaj živi v bolj zdravem okolju (telesu). Ampak za to še vedno zahteva tudi disciplino in voljo. To, kar je zahtevalo tudi veliko solz in znoja. V njej pojejo pesmi, se pojavljajo slike in pripovedujejo zgodbe. O ljubezni, strasti, željah, poslu, potovalnih sanjah, spominih na koncerte, o občutku, ko si pred občinstvom. "Veselim se dni, ki prihajajo, ljudi, s katerimi bom delala, novih načrtov, ob katerih bo treba zavihati rokave. Pa prebrati je treba. Filozofijo? Kaj pa vem. Literatura in izobrazba itak. Danes je na vrsti Sigmund Freud, masovna psihologija in analiza mene. Čredni nagon je nekaj primarnega, brez nadaljnjega razkroja. Trotter predstavi serijo nagonov kot primarno domnevo: samoobramba, prehrana, spol in čredni pogon. Slednji se pogosto znajde v položaju, da se sooči z drugimi. Krivda in občutek dolžnosti sta značilni posesti človeka." Poiščemo naj zlato svetlobo novih začetkov v nas samih, nam svetuje, neomajen vir poželenja za življenje in močnega soustvarjanja za najboljše in najvišje dobro vseh v skupnem seštevku.