Simona, na hajzlu sem, pravi glas na drugi strani telefona. "Ja, zanimivo, da hočeš deliti tako intimen trenutek z menoj!" odgovori sogovornica. "Ne razumeš, v Gradcu sem na poslovnem kosilu po pogajanjih in sem se umaknil na stranišče, ker ne vem, kdo naj plača, ali lahko slečem suknjič ali ne, kaj smem naročiti … Nimam časa guglati, hitro mi daj nekaj nasvetov, da se bom znašel!" Takšna komunikacija Simono Lečnik Očko, strokovnjakinjo za bonton, ne preseneti več, saj ve, da znanja o bontonu v zelo konkretnih situacijah velikokrat zmanjka. Zadnja tri leta je direktorica svojega podjetja Lumia, Akademija vrednot, s katerim si je izpolnila dolgoletno željo širiti bonton med najširše in najrazličnejše plasti ljudi.
Za intervju sva se srečali v njeni priljubljeni kavarni. Najin pozdrav, stisk roke, pogled, drža, pitje kave in čaja … vse temelji na določenih bontonskih pravilih. "Ali ves čas presojate, ali se ljudje v vaši okolici vedejo bontonu primerno?" jo vprašam. "Nikakor," odgovori. Pravi, da je pri opazovanju vedenja v marsičem profesionalno deformirana, a ni njen namen presojati in pokazati "jaz sem boljša od vas", marveč "jaz sem boljša do vas".
Med ljudmi obstaja stereotip, da bontonska pravila veljajo le za kravatarje. V resnici so pomembna za slehernega od nas, saj nam dajejo samozavest in svobodo, sama pa raje namesto pravila lepega vedenja uporablja izraz smernice. Sogovornica opaža, da se pravila na marsikaterem področju, predvsem političnem, preveč rahljajo v stilu "lahko počnem, kar hočem". Vsak se sicer lahko vede, kot želi, zavedati pa se mora, da s svojimi ravnanji sporoča veliko o sebi in da bo moral prevzeti odgovornost za njihove posledice.
Slovenština in jaz
Po izobrazbi je Simona Lečnik Očko magistrica mednarodnih in diplomatskih študij. Rada spremlja seje državnega zbora in tudi tiste na lokalni ravni. Pravi, da v te institucije, hrame demokracije, verjame, a jo je zadnje čase sram zaradi nizkega nivoja komunikacije politikov na sejah in družbenih omrežjih. "Ali naj bi bil to zgled mladi generaciji?" se sprašuje. "Nedopustno je, kar si dovolijo osebe na javnih položajih, in ne želim si, da to vidijo in poslušajo učenci in dijaki. So pa seveda tudi med politiki svetle izjeme."
V fizični ali virtualni obliki izvaja številna izobraževanja in delavnice že za otroke v vrtcih pa v osnovnih in srednjih šolah, za družine, politike ter za podjetnike in podjetnice, ki se zavedajo, da k mehkim veščinam vodenja spadajo tudi tovrstna znanja. Vsem poskuša bonton približati na življenjski način, z veliko konkretnimi primeri, prepletenimi s humornim pristopom. "Ponotranjena bontonska pravila nam omogočajo sproščeno komunikacijo, v kateri se lahko osredotočimo na vsebino in ne na nenehno razmišljanje, kaj storiti, da se ne bomo osramotili," piše na spletni strani njenega podjetja. Sogovornica je tudi avtorica knjige Slovenština in jaz, v njej je samoterapevtsko opisala svoje izkušnje takrat dvanajstletne deklice, ki so jo morali starši, mama Bosanka in oče Slovenec, leta 1992 umakniti iz bosanskega vojnega okolja v Slovenijo, da so preprečili najhujše. Iz izkušenj prav dobro ve, kako je, če vse, kar imaš, strpaš v štiri potovalke, kot so morali narediti njeni starši, in začeti življenje znova. Poudarja, da niso pomembne stvari, ampak ljudje in medsebojni odnosi, ki jih oblikujejo. Prav nič ji ni samoumevno in hvaležna je za vsak trenutek in vsako malenkost. Zato s srčno predanostjo in strastjo do bontona poučuje o temeljnih človeških vrednotah, o nujnosti pomena morale in lepega vedenja.
Smo Slovenci vešči vedenja v skladu z bontonom, tako zasebno kot poslovno?
Smo, vendar bi določena področja vedenja lahko še bolj izpilili. Opažam, da je vedno manj pozdravljanja, preveč se briše meja med vikanjem in tikanjem, saj se ne moremo kar vsepovprek tikati. Dobro bi bilo, da razmislimo o pomembnosti samozavestne drže in o očesnem stiku pa o tem, da nasmešek nič ne stane in z njim lahko nekomu polepšamo dan. Pri rokovanju je najpogosteje kršeno pravilo, ko ob srečanju moški ženski takoj ponudi roko. O rokovanju odloča ženska, razen kadar gre za poslovno hierarhijo, zato naj moški počaka z rokovanjem. Med mladimi je premalo znanja o kulturi vedenja za mizo, poznavanju bontona pri razgovorih za službo, pa tudi pri vedenju na zmenkih. Znanje lepega vedenja pridobivamo najprej v družini in odgovornost staršev je, da naučijo otroke osnov bontona. Zdi se mi nedopustno, da se odgovornost prenaša na vzgojno-izobraževalne ustanove, ki so le nadgradnja osnov, ki se jih otrok nauči doma.
Bedasti izrazi politikov ob komolčkanju
Čas korone je prinesel spremembe tudi v našem vedenju, denimo pri rokovanju. Domala smo ga morali opustiti in nadomestiti z drugimi načini pozdravljanja. Vi pozdravljanju s komolci ne pritrjujete, kajne?
Rokovanje iz zgodovine velja za gesto spoštovanja. Iz stiska roke lahko veliko razberemo o osebi, oblikujemo prvi vtis o njej. Pri nas je v poslovnem svetu rokovanje edini dotik, saj se ne objemamo in ne poljubljamo. Sedaj je nezaželeno in tisti, ki nas pozivajo, naj se ne rokujemo, se poslužujejo pozdravljanja s komolci. Rečem mu kar komolčkanje. Ko politike opazujemo pri komolčkanju, je ob tem izraz na njihovih obrazih prav bedast. Menim, da je dotikanje s komolci manj primerno od rokovanja, pri katerem je razdalja večja, saj se pri komolčkanju približamo tudi z glavama. Osebno me še moti, da naj bi kihali in kašljali v komolec, nato pa ga uporabljamo za pozdravljanje z drugo osebo, kar ni higienično. Prav neprimerno je bilo rokovanje ob srečanju Janše in avstrijskega kanclerja Kurza, ko mu je Janša ponudil roko, Kurz pa je bil v zadregi, ker se ni želel rokovati. Tej nerodni situaciji bi se lahko izognili s predhodno protokolarno uskladitvijo.
Načini rokovanja so pri nekaterih javnih osebah prav zanimivi …
Ja, Putin, Trump in Obama pri rokovanju izražajo svojo dominantnost tudi s poklopom roke, nekateri so znani po dolgem tresenju roke. Pri Trumpu je bil opazen strasten način rokovanja, pri čemer zagotovo ne gre za neznanje. Analitiki navajajo, da je provociral, ker si je to pač lahko privoščil. Tako kot s kravato, ki je 30 centimetrov daljša od običajnih. Na youtubu si lahko pogledamo Titovo rokovanje, on je roko namenoma vedno ponudil zelo nizko, zato izgleda, kot da se mu ljudje priklanjajo. Pri naših politikih je zelo moteče, da ob rokovanju ne pogledajo v oči in gledajo drugo osebo ali že naslednjega, s katerim se bodo rokovali. Napaka je tudi, da ob rokovanju ne vstanejo, kar velja tudi za ženske, in da se rokujejo čez mizo. Velja namreč, da pri rokovanju ne sme biti preprek.
Veliko delate tudi z ljudmi iz poslovnega sveta. Česa so bontonsko najmanj vešči?
Z znanjem bontona naredimo vtis in na njegovi osnovi si ustvarimo mnenje o nekom. V podjetjih v splošnem sicer ni slabo, bi pa bilo dobro, da osvežijo določena bontonska znanja. Opažam, da so poslovne ženske pri bontonu bolj izpiljene, tudi bolje osebno urejene, saj so aktivnejše pri pridobivanju informacij. V praksi me preseneča, koliko poslovnežev ne ve, kako pomembna je nebesedna komunikacija, in je zato ne znajo uporabiti sebi v prid. Znanja manjka pri poslovnih vizitkah, ki so osebna izkaznica poslovneža in imajo tudi v današnji elektronski dobi velik pomen. Vedeti je treba, kako jo pravilno oblikovati, kdaj in kako jo izročiti in sprejeti. Nikakor je ne potegnemo kar iz zadnjega hlačnega žepa in izročimo. Pretirana je tudi sproščenost pri telefonski komunikaciji, kričanje ob njej, mnogi ne znajo potegniti ločnice med zasebnim in poslovnim razgovorom. Tedensko me sprašujejo o primerni e-komunikaciji in prosijo, naj napišem nasvete o tem. Zelo veliko neznanja je pri obdarovanju, ko se v poslovnih okoljih ne potrudijo, da bi se seznanili s tem, kaj je primerno izbrati za promocijsko ali poslovno ali osebno darilo. Resna podjetja imajo izdelane strategije pri obdarovanju, vključno s postavljanjem višine vrednosti daril, da niso razumljena kot podkupnina. Pri osebni urejenosti se tudi poslovneži med seboj opazujejo, kdo je vešč pravilnega zavezovanja kravate, ali se znajde glede odprtih in zaprtih gumbov suknjiča, in takega označijo za "playerja", za tistega, ki se spozna na zadeve.
Nivo komunikacije me žalosti
Omenili ste pomembnost govorice telesa. Tuji državniki so pri tem natrenirani, kaj pa naši politiki?
Iz raziskav je znano, da je v komunikaciji pomembnih 93 odstotkov govorice telesa in besedne komunikacije v le sedmih odstotkih. Zato iz govorice telesa veliko razberemo. Laično domnevamo, da naj bi bilo od ranga določenega politika odvisno, ali zna učinkovito uporabiti govorico telesa. V resnici pa gre za to, koliko se je želijo naučiti. Roke, zlasti dlani, so zelo zgovorne in so pomembno orodje, s katerim lahko pridobimo avtoriteto. Pahor je zelo vešč uporabe govorice rok in je o tem zelo dobro poučen. Ko so politiki na sejah, morajo imeti roke na mizi in ne pod njo, da se gledalci ves čas ne sprašujemo, kaj pravzaprav počnejo z njimi pod mizo - ali držijo figo, štrcajo po telefonu … Dogodi se tudi, da besedna in nebesedna komunikacija nista usklajeni. Na ekranu gledamo nekoga, ki z nasmeškom sporoča novico, ki naj bi bila dobra, ob tem pa drgne dlan ob dlan, kar pomeni, da novica le ne bo tako dobra. Tudi sedenje je pomembno, moški naj sedi s prekrižanimi nogami, četudi le v gležnjih. Razkrečene noge na pogovorih ali novinarskih konferencah vzbujajo občutek nelagodja pri gledalcih.
Danes je komuniciranje javnih oseb daleč od pravil lepega vedenja, tako na družbenih omrežjih kot na sejah. Kako to komentirate?
Ob pregledu komunikacije mnogih javnih oseb na družbenih omrežjih mi je neprijetno, nerodno in me je sram. Nivo komunikacije me žalosti. Izgovarjajo se, da gre za zasebne profile, vendar ni tako, saj so predsednik vlade, ministri in drugi politiki uradne osebe. Enako velja za komunikacijo v državnem zboru. Na sejah se sicer izrekajo opomini ob neprimerni komunikaciji, vendar bi morali zanjo uvesti konkretne finančne sankcije. Ljudje reagirajo šele takrat, ko se jih osebno udari po žepu. Velikokrat koga vprašam, ali bi na pločniku nekomu pljunil v obraz, saj je pljuvanje po nekom na družbenem omrežju podobno.
Kaj pa osebna urejenost naših politikov? Se vam zdi primerna, glede na to, da zastopajo kulturo naroda?
Ko poslanci opravljajo službo v našem imenu, se morajo zavedati, da so v službi vseh nas. Ljudi predalčkamo tudi na osnovi urejenosti. Kodeksa oblačenja v državnem zboru še vedno ni in moral bi biti postavljen vsaj minimum glede tega. Nekatera oblačila poslancev so neprimerna: prosojna majica, skozi katero se vidijo bradavice, zmečkana oblačila ali kar splošna neurejenost. Včasih novinarji kakšnega poslanca povprašajo o njegovi neurejenosti in poslušajo izgovore politikov, da so tu zaradi raje, da zastopajo delavce in so jim s takšnim načinom oblačenja bližji. To je podcenjevanje ljudi. Ne govorim o dragih oblekah, ampak o zlikanih, čistih in urejenih oblekah. Z oblačili se včasih nespretno preusmerja tudi pozornost od povedanega, na primer s preglobokim dekoltejem ali z vidnim robom spodnjic. Preveč je med politiki prekratkih suknjičev, hlač in kravat neusklajenih barv ter premalo znanja, kako z oblačili prekriti telesne pomanjkljivosti in poudariti prednosti. Ljudje namreč bolj gledamo, kot poslušamo. Dogodi se tudi, da ima kdo še vedno na rokavu suknjiča aplikacijo z napisom blagovne znamke, ki je le rahlo prišita z namenom, da jo po nakupu obleke odstranimo.
Znanje bontona za večjo osebno suverenost
Spregovoriva še o bontonu za mizo, saj pravijo, da se pri tem pokaže, iz kakšnega testa smo. Kje ga najbolj lomimo pri vedenju za mizo?
Lomimo ga pri osnovah, saj jih morda tudi starši niso poznali in prenesli na otroke. Že postavljanje pogrinjka je lahko problem. Pri mizi mora biti osredotočenost na ljudeh in ne na hrani. Če v restavraciji pogledamo, kako ljudje držijo pribor, nam je že jasno, ali imajo osnovna znanja. Za mizo se veliko ljudi vpraša, katera solata in kozarec sta moja - na levi ali desni strani. Natakarji običajno najprej postrežejo solato in ljudje jo takoj pojedo, čeprav je sestavni del glavnega obroka in jo jemo skupaj z njim. Tudi lizanje pribora je nedopustno pa sklanjanje nad krožnik, namesto da hrano nosimo k ustom brez nagibanja. Po obroku ni primerno zlaganje krožnikov drugega na drugega, če pade kos pribora na tla, naj ostane tam. Tudi pri trkanju s kozarci ni znanja: trčimo le s tistim levo in desno od nas in ne čez mizo ... In ne trka se s šampanjcem. Na poslovnih dogodkih velja, da je prisotna le ena enota alkohola, na primer kozarec vina, a to se v Sloveniji velikokrat prekorači. Zato postajajo popularni brunchi med 10. in 11. uro, na katerih nekaj pojemo, alkohola pa ni.
Ne trka se s šampanjcem
Srečanja so se prenesla v virtualno okolje in tu je še posebno pomembno, da smo pozorni na svoje vedenje. Kaj opažate, da gre narobe, in kaj svetujete za boljši spletni nastop?
Pri spletnem bontonu moramo paziti, da profesionalnosti ne zamenjamo za udobnost in s tem nižamo standarde. V spletnem okolju namreč opazimo še več kot v fizičnem. Virtualna srečanja moramo oddelati tako odgovorno, kot če bi bili fizično v prostoru. Pred spletno kamero ne sedemo neurejeni, ker pač delamo od doma, ne jemo, diskretno popijemo požirek vode, kave … Višina kamere naj bo nastavljena v višini oči, in ko govorimo, gledamo v kamero, da ima poslušalec občutek, da ga gledamo v oči. Ker govorimo le kratek čas, preostali čas pa se gledamo v kvadratku, moramo svoj nastop izvesti optimalno. Paziti moramo na ozadje ... doživela sem že vklopljen televizor pa videla stojalo za perilo, kar nas potegne v štetje spodnjic in nogavic … Ko sodelujoči ne govorijo, velikokrat pozabijo ugasniti mikrofon, in nekemu direktorju se je zgodilo, da so vsi slišali informacije, ki niso bile za njihova ušesa. Telefon damo na tiho, zvoki ob prihajanju sporočil so moteči, po telefonu takrat tudi ne brskamo in ne komuniciramo.
Veliko komuniciramo po e-pošti in za vtis o sogovorniku imamo na voljo le zapisane besede. Kaj naj upoštevamo, da pokažemo profesionalnost tudi na tem področju?
Med dopustovanjem je pomembno, da vklopimo samodejni odzivnik s primernim besedilom. Ne napišemo Hura, končno sem prišla do Karibov!, ampak sporočimo vsaj dva temeljna podatka: kako dolgo bomo odsotni in na koga naj se ljudje obrnejo v času naše odsotnosti. E-sporočila niso eseji, zato ne smejo biti predolga, a tudi ne prekratka. Daljša besedila dodamo kot pripetek. Velikokrat manjka izpis naslova e-sporočila pod "zadeva", kar je pomembno, saj se zasedeni poslovneži po tem orientirajo, ali je e-pismo zanje zanimivo ali ni. Na prejeto elektronsko pošto vedno odgovorimo, ker tudi, kadar ne odgovorimo, v resnici odgovorimo. Znanec je ob pretirani uporabi velikih črk, ki na spletu pomenijo kričanje, komentiral, da se ob tako zapisanem besedilu počuti, kot da ga imajo za neumnega. V poslovno korespondenco ne spadata pretirana uporaba smeškov in akronimov (na primer LOL), mnogi jih niti ne poznajo. Slovnica in uporaba šumnikov pokažeta na to, koliko so se posamezniki pripravljeni potruditi. Za dobro komunikacijo je nujna uporaba prijaznih in vljudnih fraz, s tem ko zaželimo lep dan ali zapišemo prosim in hvala. Preden e-pismo odpošljemo, ga vsaj še enkrat preberemo.
Delate tudi z mladimi. Kako so tovrstna znanja sprejeta pri njih?
Mladi reagirajo zelo dobro. Trudim se jim predstaviti vsebine s čim več praktičnimi primeri in z vidika osebnih izkušenj. Z manjšimi otroki igramo vloge, kar imajo silno radi. Takih izobraževanj je v tujini zelo veliko že v vrtcu in osnovnih šolah, zato kasneje vedo, kako se vesti zasebno in poslovno. Te vzorce vedenja ponotranjijo. Priporočam, da doma enkrat tedensko odigramo kosilo in se držimo pravil, da se otroci naučijo primernega vedenja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
