(INTERVJU) Mariborčan v Avstraliji: Potomka stare trte je vez s staro domovino

Vinko Rizmal je 82-letni Mariborčan, ki že dolga leta živi v Avstraliji. Pravzaprav v zadnjih letih tam preživi pol leta, v poletnih mesecih pa se vrača v Maribor. Ujeli smo ga tik pred vnovično vrnitvijo tja dol. Na Maribor ga veže posebna vez. Letos mineva 25 let od dneva, ko je župan Maribora Boris Sovič na pobudo zakoncev Vinka in Elice Rizmal in v dogovoru z vodstvom občine Yarra Ranges poslal v Avstralijo potomko naše najstarejše trte. Sodelovanje v projektu, povezanim z najstarejše trto, so v 25 letih podprli in spodbujali župani: Alojz Križman, Boris Sovič, Franc Kangler, Andrej Fištravec in aktualni župan Saša Arsenovič. Prav tako sta bila v projekt vključena mestna viničarja Tone Zafošnik in Stane Kocutar.

Triletno potomko sta v imenu takratnega župana gospoda Soviča predstavnikom občine Yarra Ranges predala ob deseti obletnici proslavitve samostojne Slovenije, ki jo je organiziral Slovenski narodni svet (SNS) Viktorije, gospod in gospa Razdevšek. Odlično strokovno sodelovanje so razvili tudi z Univerzitetnim kmetijskim centrom na Meranovem.

Omeniti velja tudi, da sta letos, ob 25. obletnici preselitve potomk Stare trte v Avstralijo, koordinator Vinko Rizmal in njegova partnerka Neva Petrič prinesla v Slovenijo cepiče v Avstraliji rastoče potomke naše najstarejše trte. Trse avstralske potomke sta v varstvo in opazovanje sprejela v Univerzitetnem kmetijskem centru Meranovo Janez Valdhuber in vodja dr. Borut Pulko.

"Ja, kdaj pa si ti pobegnil?"

Ste iz tedanje Jugoslavije odšli s trebuhom za kruhom ali so bili razlogi politični?

Nič od tega. V Sloveniji, se pravi tedanji Jugoslaviji, sem imel celo dve zaposlitvi. Bil sem zaposlen kot strojni tehnik v Tehnogradnjah in takrat smo gradili elektrarno Zlatoličje. Hkrati pa sem še predaval kot izredni predavatelj za strokovne predmete na Strokovni obrtni šoli za avtomehanike. Redni študij na Višji strokovni šoli sem opustil in presedlal na oddelek za izredni študij, vendar tega študija nisem končal. Nameraval sem ga začasno preložiti, saj sem si že, pri komaj 21 letih, ustvaril družino. Majhna nesoglasja v službi in vse družinske odgovornosti so postali preveliko breme, zato sem se odločil za velik korak in odšel v Nemčijo. Tako smo leta 1966 pristali v Stuttgartu: žena, dveletni sin in jaz.

Zakaj ste si izbrali Nemčijo, nato pa še veliko bolj oddaljeno Avstralijo?

V meni je že od mladega tlelo, da bom nekoč odšel v svet. Po odsluženi vojaščini in šoli za rezervne oficirje v Zadru mi je bila pot v svet odprta, tako da glede mojega odhoda v tujino ni bilo nič spornega. Čez mejo sem šel povsem legalno, čeprav mi je kasneje v Avstraliji marsikdo od naših rojakov postavil vprašanje: "Ja, kdaj pa si ti pobegnil?" Pojasnil sem jim, da nisem pobegnil, ker za to ni bilo potrebe, saj so bile meje takrat, če si opravil obveznosti do domovine, že kar odprte. Vladi pa je to tudi ustrezalo, saj je brezposelnost v Jugoslaviji naraščala. Ker mi v Nemčiji ni bilo najbolj všeč, sem se odločil, da gremo naprej. Kanada se nama je zdela prehladna, zato sva z ženo izbrala Avstralijo. In tako smo, mlada družina, v Avstralijo iz pristanišča na Nizozemskem leta 1967 pluli z ladjo 36 dni do Melbourna. Ker je bil Sueški kanal zaprt, smo pluli seveda čez Panamski prekop. Ko smo prispeli v Melbourne, sem si našel službo brez kakršnegakoli poznanstva in brez znanja angleškega jezika. Pravzaprav sem poznal tam sošolca iz osnovne šole Lancija, ki mi je precej pomagal. Še danes imava stike, čeprav živiva skoraj 3000 kilometrov narazen.

Domotožja niste imeli?

Uh, domotožje me je prva leta silno mučilo. Pogosto sem stal na morski obali in sem si mislil, da je nekje na koncu te vode Sredozemlje, malo naprej pa tudi Jadransko morje in naš Koper ... Samo mostu ni bilo, da bi se lahko vrnil. Ženi sem celo dejal, da naj me pokopljejo na Pobrežju, če se mi kaj zgodi. Sem pa v Avstralijo prispel ravno v pravem času. Takrat so namreč colski sistem zamenjali z metričnim in funte z dolarji. Zavladala je zmeda, jaz pa sem to obvladal, kar mi je prineslo možnosti za zaposlitev in napredovanje. V službi so me tudi redno pošiljali na različne tečaje za izpopolnjevanje novejših modelov v avtomobilski industriji. Kasneje, ko se je nas finančni položaj popravil in sem zaslužil dovolj za letalske karte, smo se redno vračali v Slovenijo. Tako je tudi počasi domotožje izzvenelo oziroma sem sprejel realnost.

Ste se v Avstraliji kmalu povezali s Slovenci, saj imajo tam veliko svojih društev in klubov?

Prvih sedem let z ženo med Slovence nisva zahajala. Precej hitro sva si že kupila hišo, jaz sem šel na svoje in odprl avtomehanično delavnico. Za kaj drugega nisva imela časa. Kasneje pa sva le šla v eno slovensko društvo od petih, ki jih imamo v Melbournu. Najbolj povezovalni center v Melbournu za Slovence je vedno bilo cerkveno središče v Kewu. Elica je prvič odpotovala domov na obisk k staršem že leta 1974, jaz pa leto kasneje. Leta 1978 sva se odločila in se, takrat sva mislila, da za stalno, vrnila v Maribor. Elica se je vpisala na Pedagoško akademijo v Mariboru na študij angleščine in slovenščine, jaz pa sem se vpisal na Višjo komercialno šolo, a sem študij opustil in se leta 1979 zaradi obveznosti ponovno vrnil v Avstralijo. Delavnico, ki sem jo za čas naše odsotnosti dal v najem, sem obnovil in stoji še danes, vendar je zdaj v njej lokalna biotrgovina. Najemnina zanjo je tako rekoč moja pokojnina. Žena pa se mi je v Avstraliji pridružila po končanem študiju leta 1981. Bila je rojena učiteljica, otroke je učila z velikim slovenskim srcem. Začela je delati tudi na radiu, saj smo Slovenci na državnem avstralskem radiu SBS že imeli svojo radijsko uro. Vključila se je tako, da je naprej pripravila nekaj otroških oddaj, nato pa je sčasoma postala urednica slovenskih oddaj na radiu SBS.

Družinski tragediji

Ampak zadeli sta vas v Avstraliji tudi nezamisljivi tragediji, nesreči?

Ko se je Elica leta 1981 po končanem študiju vrnila iz Slovenije v Avstralijo, je tovorno vozilo končalo življenjsko pot najinega devetletnega letnega sina Matjaža. Želel je obiskati prijatelja naprej po ulici. Uspel sem mu še reči, naj počaka, da ga bo peljala mama, a me ni poslušal in mi je samo pri vratih zaklical: "Hvala, očka, da lahko grem!" In je šel. Na cesti ga je do smrti zbil tovornjak. Ja, svet se nam je zrušil takrat in nato ponovno ob Elični smrti ... Leta 2006 je Elica na radiu končala velikonočno oddajo. Preden je šla v službo, sem mi ji še rekel, naj pazi, kako vozi, ker me je že mesec dni obhajala neka temna slutnja. Odgovorila je, da bo opoldne doma, a se domov ni nikoli vrnila. Na poti iz službe se je vanjo zaletela drogirana voznica, ki je med vožnjo še telefonirala in povzročila nesrečo; 46 let najinega partnerstva se je tako tragično končalo.

Ampak prvega sina pa še imate in še hčerko?

Ja, prvi sin je star že 61 let, hčerka pa 39 let in je pet let delala na državni televiziji ABC v Melbournu kot novinarka, na radiju in TV-oddelku. Končala je pravo, mednarodne študije in tudi novinarstvo, danes pa je piarovka na melbournški univerzi Monash. V resnici sem bil vesel, da je zapustila novinarske vode, ker vidim, da je novinarstvo zelo zahteven in stresen poklic, še posebej, če si perfekcionist, kot je ona. Vsako leto pa pride tudi v Slovenijo, saj jo navdušuje plezanje oziroma alpinizem. O Janji Garnbret menda ve več kot kakšen slovenski športni novinar, saj strastno sledi njeni uspešni športni karieri. Sin pa dobro skrbi za farmo v moji odsotnosti.

Aktiven v osamosvojitvenem gibanju

Z ženo sta pa bila zelo aktivna v času slovenske osamosvojitve?

Da, vsako leto sva se z ženo vračala v Slovenijo in sva bila tukaj tudi leta 1988, ko je bil v Ljubljani proces proti četverici JBTZ in začetek slovenskega osamosvojitvenega procesa. Žena je tedaj za avstralske medije že delala intervjuje. Bila sva tudi na srečanju Odbora za človekove pravice in tam spoznala obtoženo četverico. Tako sva prišla v stik z osamosvojitvenim gibanjem in nama je bilo povsem normalno, da se v to gibanje vključiva. Ko sva se vrnila v Avstralijo, smo združno z rojaki širom Avstralije organizirali pomoč Demosu, zbirali denar, ustanovili Slovenske narodne svete (SNS) v vseh državah Avstralije, formirali Avstralsko konferenco in se priključili na novo ustanovljenemu Svetovnemu slovenskemu kongresu. Z ženo Elico in patrom Nikom smo bili delegati SNS Viktorije, skupaj z drugimi delegati avstralske konference v Ljubljani, ob ustanovitvi SSK in ob razglasitvi samostojne države Slovenije na Kongresnem trgu v Ljubljani. Bili smo v neposredni bližini stebrov, kjer so spuščali jugoslovansko in dvignili novo zastavo svobodne in samostojne demokratične Slovenije.

V letih 1990 in 1991 smo si v Avstraliji Slovenci zelo aktivno prizadevali, da bi Avstralija priznala slovensko državo. Spremljali smo vsa medijska poročila, se odzivali na morebitne napake in pošiljali gradiva z dokazi radijskim in TV-postajam. Naši predstavniki so vodili srečanja z vrhom avstralske vlade in enako se je dogajalo po vseh državah širom Avstralije, kjer so bili aktivni narodni sveti. Je pa Avstralija zaradi naših aktivnosti po vsej tej južni celini Slovenijo kot samostojno državo priznala že 16. januarja 1992. To je bil dan, ko smo imeli Slovenci v Avstraliji res solzne oči in so naša srca jokala od sreče. V nekaj tednih smo z združenimi močmi organizirali svečani gala večer za počastitev samostojne Slovenije za nas in v zahvalo Avstraliji za hitro ukrepanje in priznanje. Kot koordinator tega veličastnega večera sem še danes hvaležen vsem, ki so organizacijsko sodelovali in prispevali k uspešnemu večeru pod pokroviteljstvom Slovenskega narodnega sveta Viktorije.

V Melbournu so nas Hrvati leta 1990 povabili k sodelovanju in na demonstracije pred parlamentom. Še isti večer sem v svoji delavnici pripravil okoli ducat plakatov in nanje vpisal parole v angleškem jeziku. Hrvatov je prišlo okoli šest tisoč, nas, Slovencev, le peščica. Toda poklical sem patra Nika in ga vprašal, ali lahko pripelje še koga. In po maši jih je prišlo več deset. Elica je imela govor, jaz pa sem zapel N'mau čez izaro. Ob peti obletnici plebiscita je SNS Viktorije tudi izdal publikacijo Naša bitka za Slovenijo, na katero sem kot koordinator še danes ponosen. Uvodne besede so napisali tedanji slovenski predsednik Milan Kučan in predsednik vlade Janez Drnovšek ter avstralski ministrski predsednik Paul Keating in premier Victorije Jeff Kennett.

Letos ste se v Mariboru srečali s podžupanom Samom Medvedom?

Podžupan Samo Peter Medved me je letos sprejel na martinovo, 11. novembra ob 11 uri. Imela sva zelo pozitiven razgovor o nadaljnjih možnostih sodelovanja na turističnem, vinarskem in kulturnem področju med občino Yarra Ranges v Avstraliji, kjer je posajena mladika naše trte, in Mariborom. Projekt Stara trta ima pri tem gotovo prepoznavno vlogo. Prav pred nekaj tedni je bil za župana v občini Yarra Ranges ponovno izvoljen Jim Child, s katerim smo v preteklosti dobro sodelovali. To je že njegov četrti mandat, saj se v Avstraliji voli župana samo za eno leto. Naj še dodam, da je v Avstraliji omembe vredna tudi aktivnost poslovnega združenja SBAA Inc. Na moj predlog smo poslovno združenje leta 1992 formirali in registrirali. Ustanovnega srečanja se je udeležilo 70 rojakov in tudi nekaj Avstralcev. Zelo sem zadovoljen, da smo za našo prizadevnost in sodelovanje leta 1993 dobili pisno pohvalo ministrskega predsednika Avstralije Paula Keatinga.

Ste pa pomagali tudi pri prevodu operete Planinska roža v angleščino?

Za opereto Planinska roža sem organiziral prevod v angleški jezik. Slovenski pesnik, danes že pokojni prijatelj Bert Pribac je naredil odličen prevod libreta, ki pa sva ga tudi skupno pevsko izboljšala. Izvedbo Planinske rože sva si s partnerko Nevo večkrat ogledala v SNG Maribor. V Melbournu sem tudi član Upravnega odbora področne glasbene matice občine Yarra Ranges. Med aktivnostmi SNS Viktorije je tudi vredno omeniti, da sva z Elico in drugimi sodelavci več kot tri leta koordinirala in vodila slovenske TV-oddaje na Community TV-postaji CH31. Prav tako je omembe vredno dejstvo, da je SNS Viktorije vodil celih deset let dobrodelno agencijo za pomoč rojakom v Melbournu.

Naša stvar v Avstraliji bo šla naprej

Koliko pa potomci Slovencev v Avstraliji še ohranjajo slovenstvo?

Veliko je mešanih zakonov, a je kar nekaj mladih, ki še znajo slovensko, kar me veseli. Ko sem prišel v Avstralijo, smo se nekako bolj delili, čeprav smo bili v istem košu z drugimi Jugoslovani. Mnogi izseljenci so to državo zapustili zaradi tragičnih zgodb. Drugi spet pa so tam vohunili za njimi. Tudi za bratom moje matere, ki je moral leta 1942 v nemško vojsko, se je po 9. maju 1945, ko so ga vrnili v Jugoslavijo, izgubila vsaka sled. Še danes ne vemo, kje je njegov grob. Ampak nekega dne bomo morali razčistiti tudi tragična dejstva iz tistega časa. Vidite, tudi Avstralci šele zdaj, po 250 letih, ugotavljajo, kaj vse so počeli aboriginom, in se za to početje opravičujejo.

Opazno je, da vodstvo v slovenskih društvih prevzema mlajša generacija z namenom, da se ohranja slovenska tradicija. Mladi še iščejo svoje slovenske korenine in s ponosom raziskujejo svoje poreklo. Naši ljudje so zelo sposobni, tudi povsod po svetu so Slovenci uspešni. Treba pa bi se bilo veliko več organizirano povezovati, sodelovati, koordinirati, tudi spoštovati. Menim, da bo naša stvar v Avstraliji šla naprej in se nam za prihodnost slovenstva na avstralskih tleh ni treba bati.