Bojan Tomažič
Kako v Sloveniji ravnamo z živalmi?
Ljudje imajo močan čut za zaščito živali in tudi željo po pravni zaščiti na tem področju. To se zlasti izrazi ob debatah o živalih v javnosti, takrat je želja po zaščiti živali še posebno glasna. Še vedno je tudi pri nas mnogo neustrezne oskrbe in mučenja živali. Za te primere so zlata vredna društva, ki mnogokrat že z informiranjem naredijo ogromno, z vzpostavljanjem stika in s pomočjo raznim zavetiščem, ko je potrebno, z ozaveščanjem in akcijami na terenu. Društvom pomaga veliko ljudi, finančno in fizično, čeprav je tako, da ko enkrat stopiš na pot reševanja živali, tega ni nikoli konec. Vedno te čaka nov primer, novo bitje, ki potrebuje pomoč, novo področje, ki bi ga bilo treba urediti.
Je v koronačasih živalim huje kot sicer?
Načeloma mislim, da pri obravnavi živali, še posebno rejnih, korona ni prinesla občutnih sprememb. Ta kriza je bila za okolje celo kratek premor med stalnim intenzivnim onesnaževanjem, da je narava lahko vsaj malo zajela sapo, vendar se sedaj dotikamo druge razsežnosti, s katero ta virus vpliva na svet živali. Ob novih vrstah odpadkov, kot so odvržene maske in rokavice, ki jih sedaj nosimo na milijone, opravljajo teste za protikoronsko cepivo, ki ga razvijajo večinoma na živalih, primatih, glodavcih in drugih. Živali uporabljajo v poskusih, čeprav bi to pri zdajšnjem napredku znanosti lahko naredili tudi brez trpljenja živali.
Delajmo za živali, ki nimajo svojega glasu
Medvedi in volkovi so zaščiteni
Običajno velja, da mera sočutja kaže na etičnost posameznika in skupnosti. Kako je s tem zdaj?
V človeški naravi je, da so se v teh časih pojavili tako dodatni ekscesi brutalnosti kot zgodbe, ki povrnejo upanje v svet. Korona nam je pokazala, kako neomejena je lahko človeška neumnost, ko so se pojavile govorice, da virus prenašajo živali; po mojem védenju imajo tudi živali lahko določeno obliko korone, vendar to ni zlohotni covid-19. Na Kitajskem so brutalno pobijali živali, pri nas je tudi bil strah pred živalmi, nekateri so jih celo preselili v zatočišča. Po drugi strani so ljudje med koronsko krizo zaradi zaustavitve drvenja imeli več časa, začasno so jemali živali iz zavetišč, neredko se je to prevesilo v trajno prijateljstvo. Obdobje je tudi dalo misliti, da nam ni treba nenehno biti v najvišji prestavi, petkrat na teden v trgovini, opraviti dvesto opravkov v enem dnevu. Dobro je, če se svet kdaj za sekundo ustavi, da lahko kdaj tudi sami rečemo ne in zadihamo. Jaz sem se več družila s svojimi kunci in bila več v naravi.
Kot pravnica delate za živali predvsem na svojem področju.
V pravni skupini Društva za osvoboditev živali in njihove pravice trenutno poskušamo predvsem doseči, da se po spremembah stvarnopravnega zakonika živali tudi v zakonodaji upoštevajo kot čuteča bitja, da upošteva njihove habitate, implikacije okolja, zavzemamo se za spoštovanje zakonodaje na področju zaščite živali. Pripravljamo pripombe k predpisom v javnih obravnavah in udeleženi smo v upravnih postopkih s področja zaščitenih živalskih vrst. Najbolj odmevno v slovenskem prostoru je ravnanje z medvedi in volkovi, ki so zaščitene živalske vrste v Evropski uniji in v Sloveniji. Na žalost mnogo stvari sploh ne piše v zakonih, kar pa piše, je velikokrat stvar interpretacije. Ker je v potrošniških časih dobrobit živali podrejena profitu, je takšno tudi izvajanje zakonodaje, v praksi zaščitno zakonodajo za živali tudi izvajajo pavšalno in na način, da je njihov namen povsem izvotljen.
Naravnih katastrof je vse več
Monika Naumovski se je na mednarodni študijski izmenjavi na Nizozemskem seznanjala z mednarodnim okoljskim pravom. S pravom, kjer je veliko odvisno od volje držav, političnega položaja in moči, ali sprejeti določeno zavezo. "Na področju okolja je ohlapno oziroma nezavezujoče urejanje še posebno pereče, ker stanje okolja ni pogojeno z državnimi mejami in nezanimanje oziroma odsotnost zaveze velikih držav oziroma velikih onesnaževalk, da dosegajo mednarodne cilje in izpolnjujejo prevzete obveznosti, ne učinkuje le znotraj njenih meja. EU in mednarodni dokumenti sicer v sebi nosijo namen varovanja okolja, trajnostnega gospodarjenja z okoljem in spodbujanja iskanja okoljskih rešitev, v praksi pa se mnogokrat izkaže, da je za okolje storjeno premalo oziroma da smo prepozni. Naravnih katastrof pa je iz dneva v dan več in to vse bolj občutimo. Na to mednarodne institucije opozarjajo že vrsto let, vendar se zdi, da okolje še vedno vse bolj izkoriščamo na vedno bolj okrutne načine. Rešitve so usmerjene predvsem v iskanje načinov, kako bi propad okoli sebe upočasnili oziroma uničeno nadomestili, kar ni dovolj." Dodaja, da je pozitivno, da postaja vse več državljanov okoljsko odgovornih in ozaveščenih, vedno več je iniciativ in želje, da ohranimo okolje vsaj deloma v svoji neokrnjeni obliki.
Za kaj si še prizadevate pri predpisih o živalih?
Živali pri nas nimajo tako imenovane pravne subjektivitete in ne morejo biti nosilci pravic. Kljub temu da jih uporabljamo na nešteto področjih kot testne subjekte, kot vir prehrane v mesni, mlečni, jajčni industriji, kot vir oblek, obutve, delovne sile in tako dalje, jim pravic ne priznavamo, temveč le varstvo pred mučenjem. Prvenstveno pa je treba spremeniti naš odnos do živali. Da jih ne dojemamo več samo kot objekt, kot vir zaslužka, hrane ali česa drugega, kar nam koristi. Pri ljudeh je vse več tega, da živali dojemamo kot družinske člane, kot prijatelje, kot osebnosti z unikatnimi lastnostmi. Lahko so jezne in žalostne, navdušene in srečne. Ta miselnost bi morala biti prisotna ob vsakem našem stiku z živaljo in pri urejanju problematik, ki se nanašajo na njih.
13 tisoč podpisov proti streljanju
Kako je zdaj z medvedi in volkovi?
Zdaj tečeta dva postopka za odstrel večjega števila medvedov, od interventnega zakona naprej za volka ni bilo več predlaganega odstrela večjega števila, ampak posamični odstreli. Pri vsem tem ni upoštevano, da gre za zaščiteno živalsko vrsto in da torej velja posebna pravna ureditev, posebna prepoved lova na te živali. Na evropski ravni je bila sprejeta zaščita zaradi širšega družbenega, evropskega interesa, da se te živalske vrste, v Avstriji in Italiji že prignane na rob izumrtja, pravno zaščitijo. Direktiva o habitatih prepoveduje lov na zaščitene živalske vrste z ozkimi izjemami in pri tem obstaja sodna praksa Sodišča EU in našega upravnega sodišča, temu pritrjujejo rezultati projektov, ki jih sofinancirata EU in Slovenija, ter strokovne podlage in dobre prakse iz drugih držav. Da tudi ljudje ne podpirajo streljanja teh živali, kaže odziv ljudi in 13 tisoč podpisov peticije iz leta 2018.
Odstrel naj bi zagotavljal varnost ljudi, pravijo zagovorniki.
Ljudje jemljejo živalim življenjski prostor in potem zahtevajo urejanje zadev z medvedi in volkovi z odstrelom, čeprav to sploh ni nujno. Te živali se pred ljudmi načeloma umaknejo, napadi volkov in medvedov na ljudi so zelo redki. Namesto streljanja so dovolj informiranje, izobraževanje, preventivni ukrepi in delovanje intervencijskih skupin, ki srečanja in predvsem konflikte odvračajo in preprečujejo. Z delovanjem projektnih skupin SloWolf in DinAlpBear je mnogo teh informacij in mehanizmov prišlo tudi do ljudi, ki živijo na območjih, kjer živijo medvedi in volkovi.
Pojavljajo se mešanci med psi in volkovi
Ljudje torej nočemo ali ne znamo več ravnati z živalmi, ne znamo sobivati?
Pri medvedih je na primer sporno to, da jih krmijo in s tem povečujejo njihovo število, nato njihovo številčnost uporabljajo kot izgovor oziroma utemeljitev za odstrel. Pri volkovih so z odstreli že posegli v njihovo strukturo, kjer navadno trop vodi močan alfa samec, tropi so začeli razpadati in tam, kjer ni volkov, so se začeli pojavljati šakali; te so spremembo zakonodaje v lanskem letu uvrstili med lovno divjad. Letos so se tudi pojavili mešanci med udomačenimi psi in volkovi. Ob manj stabilnih tropih z bolj šibkimi alfa samci se tudi povečuje možnost napadov na drobnico. Na to je opozarjal že dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete.
Človek torej s svojimi posegi še naprej dela škodo naravi in torej tudi živalim. Ali nas posledice res nikoli ne bodo izučile?
Naše obravnavanje sveta temelji na nas, na naših interesih in željah, naših potrebah, ki pretehtajo pomembnost vsega drugega. Ljudje znamo vsako svoje dejanje, tudi neumno, nesramno, nemoralno, vedno kako opravičiti, če ne drugače tako, da rečemo, da je svet nefer do nas, zakaj mi ne bi bili do njega. S tako poenostavitvijo življenja znamo opravičiti tudi mnoge posege v živalsko kraljestvo, da ne omenjam uničevanja okolja. Vendar nam v zadnjem času zmanjkuje izgovorov in vedno bolj tudi časa za ukrepanje. Naš potrošniški življenjski stil postaja vprašljiv, vendar glede na razsežnost izkoriščanja, vplivov, ki jih puščamo, in posledic, ki jih prinaša, postaja vprašljivo, ali bomo imeli čas to popraviti.
Imate občutek, da s svojim delom karkoli spreminjate na bolje?
Ker imamo živali radi, se ne moremo ustaviti. Izboljšati svet za živali in s tem prispevati k ohranitvi Zemlje in njenih naravnih danosti za naše potomce se nam zdi realna zahteva. To mora biti, ker drugače ne bo šlo. A lahko je sizifovsko delo, saj se v svojem prostem času, ob malo energije, ki človeku ostane v svetu, kjer se zdi, da obstajajo samo težave, borimo z mlini na veter. Vemo, da to počnemo za živali, ki nimajo svojega glasu. In kdor je preživel samo nekaj časa v družbi živali, ve, da si to zaslužijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
