(INTERVJU) Nataša Posel: Javnost mora vedeti, ali je zaradi navodil ministrstva prišlo do nepotrebnega trpljenja ali celo smrti v domovih za starejše

Začelo se je 28. maja 1961, ko je Peter Benenson v članku Pozabljeni zaporniki v časopisu Observer pozval k učinkoviti skupni akciji zaradi zapornikov vesti. Aktivisti gibanja Amnesty International od takrat po vsem svetu preiskujejo kršitve, o njih obveščajo in izvajajo kampanje za spremembe na bolje. "Po zaslugi močnih in vztrajnih kampanj imamo konvencijo proti mučenju, pogodbo za nadzor trgovine z orožjem, mednarodno kazensko sodišče, Istanbulsko konvencijo," Nataša Posel našteje nekatere uspehe. "Še vedno pa je zelo potrebno, da se za pravice zavzemamo tudi posamezniki in da se med seboj povezujemo, tako znotraj države kot mednarodno."

Katere kršitve človekovih pravic so zdaj akutne?

Mučenje v rokah države ostaja trdoživo razširjeno po vsem svetu, diskriminacija, tudi na podlagi več okoliščin, je stalnica, s katero se soočajo različne manjšine. Vedno znova se pojavljajo poskusi omejevanja in zatiranja drugače mislečih. Na prelomu tisočletja smo doživeli sprožitev vojne proti terorizmu, ki je za seboj potegnila veliko kršitev. V zadnjih letih pospešen razvoj sodobnih digitalnih poti postavlja v ospredje vprašanje množičnega nadzora, sovražnega govora, svobode govora. Podnebne spremembe tudi niso le grožnja prihodnosti, ampak že povzročajo oborožene spopade in beg ljudi na varno.

Kako je v Evropi, kjer imajo vodilni polna usta človekovih pravic?

Evropa ima ene najmočnejših mehanizmov za varovanje človekovih pravic, naj omenim le Evropsko sodišče za človekove pravice, kljub temu se ji na kršitve doma ne uspe odzvati dovolj učinkovito. Azilni režim pušča na cedilu države na robu povezave in begunce, ki ostajajo v zelo neenakem položaju glede na to, do katere države jim uspe priti. Skrb vzbujajoče je, da nekateri samovoljni režimi spodkopavajo neodvisnost sodstva in medijev ter omejujejo prostor civilne družbe. Še bolj vzbuja skrb, da tako omejevanje ni le v domeni vlad, ki odkrito zavračajo nekatere temeljne svoboščine: v številnih evropskih državah omejujejo proteste, v Franciji so sodišča že leta 2019 zaradi dejanj v zvezi s protesti, ki nikakor ne bi smela biti kriminalizirana, obsodila več kot 21 tisoč ljudi.

Pri nas je podobno.

V Sloveniji je popolna prepoved shodov, ki smo jo imeli zelo dolgo, pomenila nesorazmeren poseg v človekovo pravico do mirnega zbiranja in svobode izražanja. Glede tega smo v okviru Pravne mreže za varstvo demokracije, katere del je slovenska Amnesty, marca strokovno podprli vložitev pobude za presojo ustavnosti odloka, ki prepoveduje shode. Sredi junija je ustavno sodišče sprejelo odločitev še v nekem drugem primeru in ugotovilo, da je zakon o nalezljivih boleznih glede pooblastil vladi za ukrepanja ob širjenju nalezljivih bolezni neustaven, ker je preveč nedoločen glede omejevanja gibanja in zbiranja prebivalstva. Zaradi tega so neustavni tudi vsi do zdaj izdani vladni odloki.

Epidemija je oblastem izgovor za interpretacije svobode po svoje.

Za naš prostor povsem novi so posegi v svobodo do mirnega zbiranja in v svobodo izražanja ter sistemski napadi na delo medijev, tukaj mislim na nezakonito odrekanje financiranje STA. Zaradi vnaprejšnje kategorizacije še neokuženih stanovalcev domov za starejše v prvem valu epidemije smo pozivali k neodvisnemu sistemskemu nadzoru: stanovalci, njihovi sorodniki in celotna javnost bi morali izvedeti, kaj se je dogajalo. Vsak oboleli v domu za starejše mora dobiti najboljšo mogočo zdravstveno oskrbo, ki je v Sloveniji na voljo. Javnost mora vedeti, ali je zaradi navodil ministrstva glede tega prišlo do nepotrebnega trpljenja ali celo smrti ljudi, ter zagotoviti odgovornost. Tudi sicer smo zadnja leta opozarjali na položaj starejših in zanemarjanje ureditve dolgotrajne oskrbe in kapacitet v domovih za starejše ter na hudo revščino, s katero se spopada vse več ljudi.

​Ene reči se vlečejo desetletja dolgo.

Vse tematike, ki smo jih obravnavali pred dvajsetimi in desetimi leti, še vedno ostajajo odprte: zavzemali smo se za popravo krivic izbrisanih, ki pa je z že tako ali tako nizkimi odškodninami in možnostjo povrnitve stalnega prebivališča dosegla zgolj polovico. Romi ponekod ostajajo izključeni iz izobraževalnega in družbenega sistema in v izjemno slabih nastanitvenih razmerah; posledica tega je za kar 22 let nižja življenjska doba, kot jo ima večinsko prebivalstvo. Uspešnejši smo bili glede policijskega nasilja, o katerem smo pred približno 15 leti prejemali številne pritožbe posameznikov; po objavi našega poročila in z izboljšanjem pritožbenega postopka je to izzvenelo. Poskrbeli smo, da so se ob uvedbi paralizatorja v slovensko policijo zagotovile vse varovalke, kot jih predvidevajo mednarodni standardi. Uspešni smo bili na ustavnem sodišču, ki je odločilo, da se edinega doma družine v nobenem primeru ne sme rušiti. Za nami je ozaveščevalna akcija o nasilju nad ženskami, izvedli smo jo z Društvom za nenasilno komunikacijo in SOS-telefonom; ravno prejšnji petek pa je bila dosežena pomembna zmaga, za katero smo si skupaj z drugimi aktivno prizadevali zadnji dve leti: državni zbor je spremenil kazenski zakonik, tako da je določil, da je spolni odnos brez soglasja posilstvo.