(INTERVJU) Nina Žerjal, profesorica angleščine in italijanščine: Učenje tujega jezika bogati tudi materni jezik

Ko je Nina Žerjal, profesorica angleščine in italijanščine iz Sežane, postala mama, je začela razmišljati, kako svoj hčerki čim prej in čim bolj spontano približati tuji jezik. Kar je dotlej poznala, ji ni bilo v veliko pomoč. Potem pa je med raziskovanjem naletela na inovativno metodo zgodnjega učenja angleščine, imenovano Helen Doron English, in jo začela uporabljati s svojo dve leti staro deklico. Navdušena se je odločila, da bo ta izjemni način osvajanja angleščine pripeljala tudi v Slovenijo. To je bilo pred desetimi leti.

Da se zgodnje učenje angleščine lahko začne že pri treh mesecih starosti, si številni težko predstavljamo. Kako dojenčka vpeljete v tuji jezik, kar vi opisujete kot naravni način učenja? Kako je to sploh mogoče?

Mogoče je, a ključno, da je to na njemu prijazen način. Pri vseh starostih je pomembno, da otroka ne utrujamo s stvarmi, katerim ni dorasel. Klasičen način učenja je otrokom zelo redko na kožo pisan. Mlajši potrebujejo bolj zabavne, bolj interaktivne načine učenja, v majhnih skupinicah. Učenje, ki se ga v bistvu sploh ne zavedajo. Enkrat so me otroci vprašali, kdaj se bodo začeli učiti, čeprav so že nekaj let hodili k nam. Preden sem odprla franšizo v Sloveniji, sem si v Zagrebu ogledala potek dela v skupini najmlajših, "baby's best start". Ko sem jih opazovala, so mi tekle solze od navdušenja. To je bilo točno to, kar sem iskala - izjemen razvojni tečaj za dojenčke od tretjega meseca naprej, ki poteka v angleškem jeziku. Otrok vzporedno razvija fizične in intelektualne sposobnosti ter sistematično pridobiva pri jeziku. Ob tem se v možganih tvorijo povezave, ki se otrokom, brez izpostavljenosti več jezikom, ne bi. In to ima vpliv na njihovo kasnejše življenje, na sposobnosti pomnjenja, učenja. Ko sem vse to spoznala in gledala otroke v svojih prvih skupinah, sem začutila, da sem za to poklicana.

Torej ne gre le za učenje jezika, ampak še za marsikaj drugega.

Tako, vse drugo je bonus. Naše delo je seveda najlažje predstaviti kot učenje, spoznavanje angleščine. Zraven pa osvojijo tudi fizične sposobnosti, inteligenco in ljubezen do učenja. Če to spoznavaš na takšen način, ostane kot nekaj prijetnega, z njim ne povezuješ negativne asociacije. Zato je našim učencem morda tudi lažje v šoli, manj stresno, saj se znajo učiti na drugačen način.

Potop v zvočno kopel

Pravite, da otrokom ustvarite jezikovno kopel, s čimer se učijo poslušati jezik. Kaj je to?

Jezikovna oziroma zvočna kopel je način, s katerim pospešimo učenje jezika, ker oponašamo popoln potop v jezik. Gre za predvajanje zvočnih materialov v ciljnem jeziku v ozadju, medtem ko počnete nekaj drugega - vozite avto, kuhate, se tuširate, jeste ... -, otrokom, ko se igrajo. Naši možgani zaznajo besede in si zapomnijo njihov zvok, tudi če jih ne razumemo, in ko pridemo v stik s to besedo, ne reagiramo s stresom, saj nam je znana. S pomočjo zvočne kopeli zelo pospešimo učenje tujega jezika, zato pri naših tečajih otroke opremimo z zvočnimi zapisi, ki jim jih starši vsakodnevno predvajajo v ozadju in tako lahko otroci zelo hitro napredujejo in spoznajo trikrat več besed v enem letu, kot bi jih v primerjavi s klasičnim pristopom. Poleg tega zvočna kopel vpliva na pravilno izgovorjavo besed.​

Menda je velika prelomnica v učenju obdobje starosti šest, sedem let. Kaj se takrat zgodi?

Takrat se tako imenovano okno za učenje jezikov začne hitro zapirati, saj začnemo razvijati logične matematične sposobnosti, kar se z učenjem jezika ne podpira. Prav zato je obdobje zgodnjega otroštva tudi sicer namenjeno učenju jezika in se potem nadaljuje z razvijanjem drugih možganskih sposobnosti. To ne pomeni, da se jezika kasneje ne moreš naučiti, ampak da boš k jeziku pristopil s sistematičnim logičnim načinom. Ta je pa težji kot v zgodnjem otroštvu, ko ga lahko kar posrkaš vase.

Vsak zmore

Zato šele takrat začnete z zapisovanjem? Običajno se zapisovanja besed učimo precej dolgočasno, s ponavljanjem, pomnjenjem.

Počakamo, da pri sedmih, osmih letih že znajo pisati in šele nato začnemo učiti pisati v angleščini. Tudi to na poseben način. Otroci osvajajo angleško fonetiko na igriv, zabaven, z barvami povezan način in potem brez problema znajo pravilno prebrati, izgovoriti besede, četudi ne poznajo njihovega pomena. In enako - znajo zapisati slišano besedo ne glede na to, ali jo poznajo ali ne. Helen Doron je neštetokrat dokazala, da vsak otrok zmore, če mu le ponudiš orodja, primerna za njegovo starost. Ker se otroci tako hitro spreminjajo, je vsako leto zanje primerna drugačna vsebina in delno drugačno izvajanje.

A to pomeni, da se bo nekdo, ki je star štiri leta, hitreje naučil jezika kot najstnik?

Če govoriva o prvem pristopu k jeziku, se ga bo hitreje in predvsem z manj vložene energije naučil štiriletnik. Sicer se bosta s to metodo oba naučila bistveno hitreje kot s klasičnim pristopom, a mlajši imajo prednost, saj je njihovo "jezikovno okno" v možganih še odprto. Starejši bi morali prej razbiti, premagati vsa prepričanja in znanja, ki smo jih pridobili v "klasiki".

Če bi se odrasli želeli učiti s to metodo, bi šlo?

Da, le sprejemljiv moraš biti za nekaj novega. Odrasli običajno menimo, da če je nekaj zabavno, potem že ni učinkovito ali resno. Ne dovolimo si zabave med učenjem, zato bi nam šlo težje. Ko sem še delala v klasični jezikovni šoli s starejšimi tečajniki, sem se veliko ukvarjala s spreminjanjem prepričanja, da jim ne gre, da niso za učenje angleščine in podobno.

Pravite, da mora biti zabavno, kaj to pomeni?

To pomeni, da se res zabavamo, da počnemo, kar nam je fajn, to so interaktivne igre, kvizi, veliko pojemo. Ob tem se imamo po možnosti tako dobro, da se v možganih sprošča hormon sreče dopamin. Takrat cel sistem deluje optimalno, kar pomaga pri pomnjenju. Sproščen človek veliko hitreje razume in sprejema, kot če je v krču. Podobno kot učenje v theta ali alfa stanju - takrat možgani delujejo s frekvenco, pri kateri se učinkovitost zelo poveča.

Iz garaže v multinacionalko

Kdo je ženska, katere ime nosi vaša jezikovna šola, Helen Doron?

Ta gospa je Angležinja, ki je v svoji mladosti šla na potovanje v Izrael, saj je želela spoznati deželo svoje veroizpovedi. Tam pa se je zaljubila v državo in tudi v moškega ter ostala. Kot jezikoslovka je spoznavala težave otrok, ki so se na klasičen način učili angleškega jezika. Sama je imela tri otroke, ti pa so obiskovali ure glasbe po Suzukijevi metodi. To je izviren način učenja, kjer se otroci najprej učijo igrati na kartonast instrument, pretvarjajo se, da igrajo recimo violino, in šele ko to obvladajo, dobijo v roke pravo glasbilo. Po tem sledi zapisovanje glasbe, branje not. Dobila je zamisel, da bi se na tak način lahko učili jezika. Najprej slišati in govoriti jezik, šele nato zapisovati. Potegnila je vzporednice in začela razvijati svojo metodo, v kateri se otrok najprej uči govoriti, slišati, razumeti, šele nato zapisovati in brati. Tako kot to počnemo z materinim jezikom. Ta naravni način je veliko učinkovitejši in prinaša trajno znanje. Helen je ostala v Izraelu in iz svoje garaže začela svoj posel. Da bi otroci med eno in drugo lekcijo res napredovali, je ugotovila, morajo v vmesnem času poslušati določene vsebine. Zanje je snemala kasete, starši pa so jim vsebino predvajali doma vsak dan. Ker so bili njeni rezultati odlični, se je zanimanje večalo in začela je usposabljati učitelje. Posel iz garaže se je selil po vsem Izraelu, učiteljice so se selile v Evropo in s seboj v Nemčijo in na Poljsko odnesle tudi metodo. Rodila se je franšiza.

Ta danes obsega 38 držav in traja že 35 let. Doronova je postala pomembna vplivnica in svetovno priznana poslovna ženska. Kako ji je to uspelo?

Nastala je svojevrstna zgodba o uspehu, kako lahko šola postane velik posel. Njena mreža je sestavljena iz ljudi, ki do izobraževanja čutijo strast, kar je gotovo pripomoglo k uspehu. Ob tem, da je tak način učenja otrokom pisan na kožo. To dvoje je po mojem botrovalo rasti podjetja in poslovnemu uspehu.

Kako se vi spominjate svojih začetkov, ko ste pred desetimi leti Helen Doron English pripeljali v Slovenijo?

Uf! Danes se tega spomnim z nasmeškom, a takrat se mi ni smejalo. Bilo so zahtevni časi, recesija, jaz pa sem začenjala nekaj, za kar ni še nihče slišal. Če počneš kaj revolucionarnega, potrebuješ ljudi, ki res verjamejo v to. Recimo, da so otroci sposobna bitja, in če jim le damo priložnost, nam to tudi pokažejo. Kar nekaj časa sem potrebovala za prebijanje ledu, a že po prvem letu, ko so bili rezultati zelo dobri, je bilo veliko lažje. Od 80 tečajnikov v prvem letu smo zdaj samo v Ljubljani prišli do številke 550. V vsej Sloveniji imamo enajst učnih centrov in 2251 tečajnikov.

Kako je bilo v Sloveniji razvijati podjetniško pot s tako inovativnim projektom?

Težko, a sem verjela v uspeh in se nisem pustila motiti. Izkušnje, ki sem jih doživljala v prvih letih, so bile res pestre. Vsega je bilo - od zmerjanja na sejmih, da kaj se gremo, da nismo normalni, da maltretiramo otroke ... Slišala sem tudi očitke, da bomo pogubili slovenski jezik, da "zdaj bodo pa govorili angleško, a še slovensko ne znajo". A leta, ki so sledila, so dala lepe rezultate, dobili smo vse več možnosti za predstavitev, vse več otrok nas je obiskovalo, vse več zadovoljnih staršev. Sčasoma so ljudje spremenili razmišljanje in ugotovili, da je zgodnje izobraževanje res pomembno, in če ga le lahko omogočiš otroku, je to super.​

Zakaj se bojimo sprememb

Zakaj so novosti tako težko sprejemljive?

Verjetno je to res tipično za našo državo, Slovenci se zelo bojimo sprememb. Radi se držimo tistega, kar poznamo, tudi če nam to ni najbolj všeč. Lahko, da je kriv strah pred tujimi stvarmi. Ko govoriš en dodaten jezik, ni tvoj prvotni jezik prav nič ogrožen, kvečjemu ga to bogati. Zato, ker ti procesi v možganih ob učenju novega jezika omogočajo večji razpon pri maternem. Seveda je to odvisno od tega, koliko si pripravljen delati, brati, jezik uporabljati.

Je ta metoda pustila sledi tudi v vašem zasebnem življenju?

Mislim, da sem kvalitetnejša mama, veliko bolj zaupam otroku. Vem, kaj vse otrok zmore, jaz pa se tam le zato, da mu pomagam, če je treba. Moram reči, da sem bila prej zelo zaščitniška mama.

V letu epidemije se je učenje preneslo na splet. Kako to izpeljati pri najmlajših?

Že marca lani so nam na sedežu franšize ponudili možnost, da tečaje premaknemo na splet. V 14 dneh so vsi naši centri po Sloveniji nadaljevali delo po spletu, preko zooma. Zelo redki starši so se odločili, da bodo za nekaj časa prekinili učenje, saj so mislili, da bo trajalo le dva, tri tedne. Za delo pred ekranom najmlajši seveda potrebujejo pomoč staršev, da so v bližini, da otroku pripravijo potrebno "orodje". Prosili smo jih tudi, da če je le mogoče, umaknejo motilce pozornosti v otrokovi okolici, recimo igrače. Sicer pa so urice potekale po znanem principu, tako kot v razredu smo aktivno in zabavno preživeli čas. Na primer, ko se učimo barve, otroci po stanovanju iščejo barvne predmete.

Poučujete skupine od dojenčkov in malčkov pa do šolarjev in najstnikov. A kdaj otroci vprašajo, zakaj to potrebujem, zakaj se moram učiti tujega jezika?

Ko starši k nam pripeljejo majhne otroke, jim res ni čisto jasno, kam so prišli in kaj bodo tukaj počeli. A ko vidijo, kako zanimivo in zabavno je tukaj, radi spet pridejo. Seveda triletnik ne razume, kaj je angleščina, starejši pa že ... Dobro se je z otroki pogovoriti o možnostih, kje jim znanje tujega jezika pomaga, kam jim odpira vrata. S primeri, ki so jim v tistem obdobju najbliže - risanke, glasba, igrice. Otroke in starše povabimo tudi na predstavitvene urice, da si lažje predstavljajo, kaj počnemo.​ Najlažje bomo otroku to opisali kot igranje (v angleščini).