Aljoša Stojič
Ko so leta 1990 v Mariboru, Celju in Ljubljani uvedli gimnazijski športni oddelek, so skočili v bazen, za katerega niso bili prepričani, kako globoka je voda v njem. A ne samo, da so splavali - športni oddelek mariborske II. gimnazije je danes med bolj uveljavljenimi, skorajda prestižnimi tovrstnimi oddelki v državi. Razredničarka prvega športnega oddelka 1990/91 na "Drugi" je bila Bojana Samarin, športna koordinatorica pa Breda Lorenci. "Tudi dejstvo, da II. gimnazija ni imela ustrezne telovadnice in so dijaki zato odhajali v dvorano Tabor, ni bila ovira," se spominja ravnatelj Ivan Lorenčič v knjižici ob jubileju 30 let športnega oddelka na II. gimnaziji Maribor. Ob tem podčrta: "Vse večja zahtevnost in obveznost športnikov, vpisanih v II. gimnazijo, sta zahtevali vse večje prilagajanje in razumevanje učiteljev za drugačen način dela. Tako danes ni več čudno, če dijaki prihajajo v šolo tudi sredi poletja ali na novoletni dan, da opravijo svoje obveznosti. Pri tem se je pokazalo še nekaj: vrhunski športniki najbolje usklajujejo šolo in športne obveznosti."
V petek in svetek
Da je športnikom dosegljiv v petek in svetek, je v razgovoru poudaril Renato Kuzman, pedagoški koordinator športnega oddelka že 20. leto, sicer pa tudi profesor zgodovine in geografije: "V soboto, nedeljo, med prazniki - kadarkoli se lahko dobimo z dijaki, da uskladimo njihove športne in šolske obveznosti. Že od mladih nog imam rad šport, zato z veseljem pomagam dijakom športnikom. A veste, koliko starega dopusta še imam? Celih 35 dni! Niti ne bom mogel vsega porabiti ..."
Še nekaj prav ponosno izpostavi profesor Kuzman: "A veste, da smo pred slabimi dvajsetimi leti med prvimi v Sloveniji v našem športnem oddelku uvedli učenje na daljavo. Telekom nam je takoj priskočil na pomoč, tudi s prvima dvema prenosnima računalnikoma za Polono Hercog in Ilko Štuhec. Podprl nas je Olimpijski komite Slovenije, ki še danes deloma sofinancira učiteljevo delo pri izobraževanju na daljavo za vrhunske športnike. Takrat so nas prav debelo gledali, kaj neki da počnemo z učenjem na daljavo. Eni so se nam smejali, drugi so nas podcenjevali, češ, kakšno znanje pa je to - na daljavo!? No, in danes smo, kjer smo - učenje na daljavo je postalo, tudi zaradi epidemije, nekaj čisto vsakdanjega, normalnega."
"Vsem mladim vrhunskim športnikom, ki težko usklajujejo šolo in šport, bi morali pomagati, ne samo odličnjakom"
Da so odlični dijaki skoraj vsi tudi vrhunski športniki in obratno, se Kuzman strinja z ravnateljem. Med drugim so športni oddelek obiskovali in uspešno opravili maturo smučarji Katja Koren, Klemen Kosi, Boštjan Kline, teniška igralka Polona Hercog, atletinja Sonja Roman, veslač Rok Kolander, hokejista Mitja Robar in Jan Muršak, odbojkarica Iza Mlakar, sošolci so bili nogometaši Timi Max Elšnik, Dejan Petrovič in Sven Šoštarič Karić ... Ko Kuzmana povprašamo, ali lahko izstreli ime najboljšega dijaka ali dijakinje (pa brez zamere do drugih), razmisli le sekundo ali dve: "Ilka Štuhec! Boštjan Kline tudi. Polona Hercog je gimnazijo končala z odličnim uspehom ... Te odlične ocene, ki jih dosegajo dijaki športniki, so prav neverjetne, ker marsikoga praktično ne vidimo v šolskih klopeh. Govorimo o dijakih, ki v šolskem letu manjkajo pri pouku od 500 do 700 ur!"
Kuzman odmahne z roko, ko ga povprašamo, ali športnikom kdaj pa kdaj pogledajo skozi prste. "Ah, ni tega. Poglejte Boštjana Klineta, ki se je vseskozi izobraževal na daljavo. Zaradi pogoste odsotnosti smo resda nekoliko podaljšali njegovo šolanje, vendar je fant maturo uspešno zaključil na daljavo. Pri maturi niti ne more biti protekcije. Tam so vsi enaki, pri nalogah se podpišejo s kodo (ne z imenom in priimkom), tako da profesorji nikomur ne moremo pogledati skozi prste, četudi bi si to kdo morda želel. Pa si ne, verjemite mi."
En razred je premalo
Na II. gimnaziji imajo en športni razred. "Kar pa v naši regiji ne zadostuje potrebam po športnih oddelkih. Pred dvema letoma je športni oddelek tako dobila tudi mariborska III. gimnazija. Seveda so številne ideje, kaj še narediti. V športu se zavzemamo za homogene oddelke, kot jih imajo v Gimnaziji Šiška, kjer sta denimo povsem nogometni in rokometni oddelek. Naša gimnazija je podpisala pismo o nameri s Smučarsko zvezo Slovenije. Radi bi ustanavljali panožne športne centre - v Mariboru bi tako lahko imeli homogen smučarski oddelek, če gledamo na Pohorje. Maribor je tudi odbojkarsko mesto in bi si zaslužil tudi tak razred. V Kranju so na Gimnaziji Franceta Prešerna zelo uspešni z nordijskim oddelkom, v njem so tekači na smučeh, skakalci, biatlonci ... Kranjsko gimnazijo je obiskoval tudi Primož Roglič, ker je takrat še skakal. Vsa ta leta plodno sodelujemo s tamkajšnjim športnim koordinatorjem Sašem Komovcem." Sedemnajst slovenskih srednjih šol ima športne oddelke: "V Mariboru sta dva, v Ljubljani jih je osem. Želimo si vsaj še en športni oddelek na II. gimnaziji. Prostor je seveda velika težava. Z učilnicami smo že zdaj na tesnem, potrebovali bi vsaj štiri nove."
Za vsakega dijaka poseben načrt
Dvajset let je Renato Kuzman pedagoški koordinator. Se je kdaj naveličal tega nič kaj lahkega dela? "Nikakor ne. Sem športnik po duši. Če bi se še enkrat odločal, kaj bom počel v poklicni karieri, bi izbral enako. Športniki mi s svojo energijo dajejo neskončno spodbudo. Učenje športnikov zame ni naporno delo - v veliko veselje mi je, da se lahko učim od športnikov, tako kot jih nekaj naučim tudi sam. Z vsakim dijakom ob koncu šolanja opravim razgovor, individualni intervju mu rečemo. Zabeležim si opažanja, njihove izkušnje in predloge zatem skušam kanalizirati v vsako novo šolsko leto, v vsako novo generacijo."
Uresničene sanje
Renato Kuzman izpostavi sodelovanje športnega oddelka II. gimnazije z Inštitutom za medicino in šport: "Z dr. Matjažem Vogrinom sva pred petnajstimi leti sanjala, da bi v Mariboru nekoč stala medicinska fakulteta, v okviru katere bi poskrbeli tudi za poškodovane športnike, tudi za naše dijake. Z inštitutom je dogovorjeno, da ob poškodbi v 24 urah oskrbijo poškodovanega dijaka športnika, ga pregledajo in nemudoma začnejo rehabilitacijo, kar je odločilnega pomena za hitro in uspešno okrevanje."
Katja Fain bo plavala v olimpijskem Tokiu in je zdaj v četrtem letniku, II. gimnazijo obiskujejo uspešna tenisača Petra Drame in Sebastian Dominko, dvakratna evropska prvakinja v športnem plezanju Lucija Tarkuš pa odbojkarska članska reprezentantka Lorena Lorber Fijok, nogometaš Matjaž Kamenšek Pahič ... Dijaki imajo pri pedagoškem koordinatorju redno individualne konzultacije.
"Za vsakega športno zelo obremenjenega dijaka izdelam osebni izobraževalni načrt. Športnikom sem na razpolago 24 ur vsak dan v tednu, tudi julija, avgusta. Ne pretiravam, vsaj 350 dni na leto sem športnikom na voljo, tudi za pisanje testov med počitnicami, ki jih skrbno pripravijo učitelji. Naj pohvalim še zavzetost športnega koordinatorja Dejana Korotaja. S skupnim trudom učiteljskega zbora in dijakov športnikov dosegamo pri maturi 98-odstotno uspešnost. Naše dijake skozi šolanje pripravljamo na življenje, ki jih čaka po koncu športne kariere. Hvaležni so nam, z mnogimi ohranjamo stike še dolgo po koncu šolanja."
Apel državi
Za konec sva se s Kuzmanom dotaknila vpisa v športni oddelek II. gimnazije. Ni preprosto vpisati se vanj. "Učni uspeh v zadnji triadi osnovne šole prinaša maksimalno 175 točk, športni uspeh pa največ deset. Ugotavljamo, da je to razmerje problematično, šport prispeva premalo točk za vpis. Prepričan sem, da bi prav dober učenec lahko enako kot odličnjak maturiral v športnem oddelku, zdaj pa v oddelek sprejemamo v bistvu samo tiste s skoraj samimi peticami."
"Te odlične ocene, ki jih dosegajo dijaki športniki, so prav neverjetne"
Ronaldo se ne bi mogel vpisati na II. gimnazijo? "Haha ... Tisti, ki so športno nadarjeni, že v osnovni šoli ogromno trenirajo, zato si težko prigarajo petice. V izboru za športni oddelek pa, kot rečeno, upoštevajo samo številke, ocene, kar ni ne prav ne pošteno. Zato mnogi športniki ostajajo zunaj sistema, ki naj bi jim pomagal prebroditi srednjo šolo. Morali bi razmisliti tudi o poklicnem programu športnega oddelka, kar navsezadnje že imajo v številnih evropskih državah. Ker športne kariere bo prej ali slej konec, brez srednje šole, vsaj poklicne, pa se praktično nikjer ne moreš zaposliti. Vsem mladim vrhunskim športnikom, ki težko usklajujejo šolanje in šport, bi morali pomagati, ne samo odličnjakom. To naj bo apel državi, da nekaj postori v tej smeri."
Prva generacija "Druge"
Dejan Rat: "Moji spomini na dijaška leta so zelo prijetni. Ko je bil na Drugi ustanovljen športni razred, sem se vpisal vanj, takrat sem namreč igral odbojko za pionirsko ekipo OK Maribor, ki je leta 1992 osvojila naslov slovenskega prvaka, pa tudi v osnovni šoli mi je šlo dobro. Športni razred je bil nepopisan list papirja, zato sem šolanje v njem začel z velikimi pričakovanji. Izobraževanje je bilo zanimivo, imeli smo odlične pedagoge, med njimi denimo Bredo Lorenci, ki je zelo veliko delala z nami. V štirih letih smo spoznali veliko športov in se tudi preizkusili v njih, tudi v plavanju pod vodstvom Dimitrija Manceviča in v gimnastiki pod vodstvom Draga Šoštariča. Treningi so bili zanimivi, raznovrstni, celo po deset smo jih imeli na teden. Učni program je bil zgoščen, a prilagojen tako, da smo lahko usklajevali šolske in športne obveznosti. Šolanje je bilo zame zelo velika izkušnja. Po gimnaziji sem študiral na tedanji Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani - smer mednarodni odnosi - in si pridobil naziv univerzitetnega mednarodnega politologa. Sedaj sem že vrsto let novinar na Radiu Maribor. Z nekdanjimi sošolci in sošolkami se večkrat srečujem, tudi spomine na dijaška leta včasih obujamo."
Katja Koren Miklavec: "Spomini na gimnazijska leta niso zbledeli, čeprav sem bila kot alpska smučarka veliko odsotna od pouka. Šolanje v športnem razredu kot gimnazijski novosti je porajalo veliko vprašanj, kako bo denimo z usklajevanjem šolskih in športnih obveznosti. Naša razredničarka je bila slavistka Bojana Samarin, za športno plat pa Breda Lorenci. Pri Samarinovi ni bilo popustljivosti, ni se veliko ozirala na to, koliko kdo manjka pri pouku, zanjo je bilo na prvem mestu znanje in zelo sem ji hvaležna, da je bilo tako. Ko so se vsako pomlad končale smučarske obveznosti, me je čakalo trdo delo, morala sem se učiti in nadomestiti zamujeno, in zadovoljna sem, da sem, bogatejša za veliko dragocenega znanja, tudi končala šolanje. Izobraževanje sem nadaljevala v Portorožu na visoki šoli za turizem, pozneje sem končala magistrski študij, sedaj pa sem študentka doktorskega študija na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Zaposlena sem v prodaji Pošte Slovenije v Mariboru. Z nekaterimi nekdanjimi sošolci in sošolkami se večkrat videvam, največkrat se z njimi srečam pri dejavnostih, ki so povezane s športom, in tudi pogovor se običajno vrti okoli športa."
Radovan Gačić: "Glede na to, da sem bil v mladostnih letih odbojkar in da sem tudi v šoli dobro vozil, sem se odločil, da se vpišem v športni razred na II. gimnaziji Maribor. To je bil pilotski projekt, nisem imel pravega občutka, kako bo s šolanjem, kako bom lahko še naprej športno aktiven. Toda hitro sem se prepričal, da sem se odločil prav, saj so bila moja pričakovanja izpolnjena. Imel sem možnost, da še naprej treniram in igram odbojko in se hkrati izobražujem. Štiri gimnazijska leta so mi dala veliko znanja, čeprav je bilo treba trdo delati. Športne obremenitve so se močno povečale, nisem se izpopolnjeval le v odbojki, ampak tudi v drugih športih. Po šolskem programu so bili treningi vsako jutro, popoldan pa še klubski treningi, tako da so bili dnevi kar naporni. V šoli smo dobili izobrazbeno širino in vrata za nadaljevanje izobraževanja so nam bila odprta na široko, vsi pa smo se razvijali tudi po športni plati, kar se mi je zdelo zelo v redu. Z nekaterimi tedanjimi sošolci se večkrat družim, z drugimi občasno. Po končani gimnaziji sem se vpisal na zagrebško višjo trenersko šolo in jo tudi končal, nato pa sem svoje življenje posvetil trenerskemu poslu in sedaj sem odbojkarski trener že 26 let." (zg)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
