(INTERVJU) O tem, kakšni sta sedanjost in prihodnost jezika: Brati knjigo danes ne zmorejo več vsi

Slovenci smo pozno dobili svojo državo, jezik nas je povezoval že veliko prej. Pa bo tako tudi v prihodnosti? V času, ko politiki z vulgarnostmi, pa tudi neznanjem, nižajo nivo komunikacije in ko mediji zaradi denarja, pa tudi ignorance, opuščajo skrb za jezik, se tudi v pisanju vse bolj oddaljujemo od knjižne slovenščine. O tem, kaj se dogaja in kakšna je prihodnost slovenskega jezika, smo govorili z dr. Vesno Mikolič, jezikoslovko, profesorico slovenskega jezikoslovja na Katedri za slovenski jezik in književnost Univerze v Trstu in raziskovalko v Znanstvenoraziskovalnem središču v Kopru, kjer je predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije. Mikoličeva je tudi avtorica več znanstvenih del s področja družbenega jezikoslovja, nazadnje je pri Slovenski matici in Annales ZRS izdala knjigo Izrazi moči slovenskega jezika.

Tradicionalni mediji so zaradi finančnih težav vse bolj kadrovsko podhranjeni, tudi na škodo skrbi za jezik, mnogi novi spletni mediji sploh nimajo lektorjev, zaradi česar je pogosto veliko napak pri pisanju. Kako gledate na ta problem?

To je res problem, ki ga še posebej občutimo v tradicionalnih medijih, kjer so v preteklosti redno delali lektorji. Vzroki za njihovo ukinitev so različni, največkrat so to ekonomski razlogi. Problem pa je tudi širši in je povezan predvsem z vplivom družbenih omrežij. V omrežni družbi gre za demokratizacijo javnega prostora, ki omogoča, da je vsak slišan, vsak lahko nastopa v javnosti, na drugi strani pa to pomeni, da ni več ene avtoritete, ampak se norma oblikuje s prakso in rabo. To velja glede jezika in tudi drugih vrednot. Kljub vsemu je za tradicionalne medije še vedno značilna višja družbena pozicija v primerjavi z družbenimi omrežji, zato je za družbo zelo pomemben jezik, ki ga oni uporabljajo. V tem smislu ta demokratizacija še toliko bolj prizadene tradicionalne medije. Če se tudi ti začnejo obnašati tako kot vsi ostali, kot vsak posameznik, ki nastopa v javnem prostoru, ne da bi bili ozaveščeni govorci, potem v resnici ni več smerokaza, po katerem bi se uporabniki jezika lahko zgledovali.

Vidite morda kakšno rešitev za to?

Težko bi pokazala na eno samo rešitev, je pa v tej situaciji zelo pomemben ozaveščen govorec - vsak uporabnik spletnih medijev bi se moral zavedati, da vstopa v javni prostor, kjer ima njegova beseda večjo težo kot v domači dnevni sobi. Tega se ljudje na družbenih omrežjih ne zavedajo, čeprav bi se morali, za takšno medijsko vzgojo naj bi skrbeli tudi šole, društva, nevladne organizacije. Tradicionalni mediji pa bi se zaradi svoje moči tega morali zavedati še toliko bolj, zato bi bilo dobro, če bi bil vsak novinar visoko jezikovno ozaveščen in bi iskal najboljše jezikovne izbire. Danes so na spletu tudi za slovenščino na razpolago številni jezikovni priročniki in orodja, kjer lahko hitro najdemo informacije o jeziku. Prav bi bilo, da bi bili novinarji ves čas v lovu za ustrezno, pravo besedo; kadar bi bili v dvomih, pa bi znali poiskati pomoč in rešitev.

Z uvedbo novih tehnologij dobimo tudi nove besede. Še kot mlado novinarko me je lektor nekega dne obvestil, da bomo CD oziroma cede po novem pisali zgoščenka. Nova beseda mi je bila sprva tuja, ampak ker so tudi lektorji v drugih medijih dali enako navodilo, se je prijela. Nove besede se torej vpeljujejo v množičnih medijih in tako postajajo del knjižnega jezika. Ali mislite, da bomo imeli zdaj vedno več angleških izrazov, ker ne bo nikogar, ki bi poenotil te besede v slovenščino, in bo pač vsak pisal malo po svoje, večinoma pa kar v izvirniku ali kako?

Vsi govorci bi morali biti pozorni na nova poimenovanja in biti pri tem ustvarjalni. Tudi mediji imate moč, da bi lahko ustvarili nove besede oziroma preverili, katere podobne besede so že v rabi. To je neke vrste ustvarjalnost, ki smo se je prej skoraj bali in smo se obračali samo na avtoritete, lektorje, slovničarje. Sedaj bi lahko bili mi sami avtoriteta, sploh profesionalni pisci, vendar bi morali biti za to dovolj usposobljeni. Ni treba, da za vsako stvar poiščemo novo besedo, ker morda podobna beseda za neko stvar že obstaja. Če veš, kam se obrniti, s kom se posvetovati, kje pobrskati, boš to storil in se odločil za ustrezno besedo. Ali ustvaril novo. Z večjo jezikovno ozaveščenostjo raste tudi ustvarjalnost v jeziku. Ta pa je potrebna, saj se naš svet zelo hitro spreminja, ne nazadnje danes ne uporabljamo več niti zgoščenke niti CD-ja …

Politiki in jezik

A ozaveščena je le manjšina. Ali se vam ne zdi, da bi morala država poskrbeti za lektorje in jih plačati, če si jih ne morejo privoščiti mediji sami? Tako kot imamo razne druge institucije, ki skrbijo za nacionalno pomembne vsebine, bi lahko imeli tudi urad za lektoriranje ali nekaj takega … Saj gre pri jeziku za najbolj pomembno področje, naš jezik nas pač loči od vseh drugih.

Lektorje sicer vidim kot svetovalce avtonomnim in ustvarjalnim piscem, ne kot njihovo berglo. A bi res lahko bilo koristno, če bi država njihovo delo prepoznala kot nacionalno pomembno. Najbrž bi bilo treba v okviru jezikovnega načrtovanja najprej določiti tipe medijev, ki so nacionalnega pomena in ki bi si zaslužili podporo pri skrbi za jezik. Šole danes prejemajo dodatna finančna sredstva za pouk slovenskega jezika, kjer usposabljajo priseljenske otroke. To na začetku ni bilo samoumevno. Podobno bi lahko uveljavili pomoč države za jezik v medijih, morda to res ni napačna ideja.

Je pa verjetno težko pričakovati naklonjenost lepemu jeziku od politikov, ki niso najbolj pismeni in ki spuščajo raven jezika z vsakim tvitom, z vsako debato v parlamentu, kajne? Kako komentirate raven komuniciranja v politiki?

Tu se res lepo pokaže, kako način javnega komuniciranja odslikava tudi kulturo siceršnjega obnašanja. Prazne besede kažejo na politiko brez vsebine, nasilne besede prihajajo od nasilnega politika, prikrito nasilne in provokativne besede pa razkrivajo političnega manipulatorja. Zapisi, ki ne upoštevajo niti osnovnih pravopisnih pravil, pa pokažejo, kako zelo neizobraženi kadri se danes lahko dokopljejo do oblasti. Žal je v slovenski politiki zelo prisotna negativna selekcija, kar se kaže tudi v nizki kultiviranosti jezika, ki ga tam slišimo. Seveda gre tu spet za družbene pozicije, ki so pomemben zgled za celotno družbo. Če torej politični vrh uporablja nekultiviran in nasilen jezik, se to hitro razširi po vseh družbenih porah. Da ne govorimo o sovražnem govoru, ki je kazniv, pa ga lahko vseeno slišimo od vrha družbene piramide navzdol. Če se politiki hvalijo, da skrbijo za nacionalni interes, bi njihova prva skrb moral biti njihov lastni govor.

Govorjeni in knjižni jezik

Iz srednjih šol prihajajo danes mladi zelo slabo pismeni. Nekatere fakultete so se temu morale prilagoditi in ukiniti pisna diplomska dela, saj drugače številni nikoli ne bi diplomirali. Kaj se dogaja?

Tu gre za vpliv vsega prej omenjenega, najprej seveda novih medijev. Razvoj tehnologije in posledično komunikacijskih navad je zelo hiter. Pred pojavom spleta je pisanje vse bolj izginjalo in smo se celo bali, da bo povsem prevladala govorna komunikacija. Zdaj sicer še vedno pišemo, je pa to neka vmesna varianta med govorjenim jezikom in klasičnim pisanjem. Kljub vsemu predstavlja to nek vmesni korak, ko imaš možnost najprej premisliti, preden to spraviš na papir oziroma na splet. Lahko smo veseli, da se je ohranila vsaj neka oblika pisnega jezika. Seveda pa je to zapisani govorjeni jezik, ki je drugačen od knjižnega jezika, kar mladi pogosto mešajo. Ko morajo v šolah pisati klasično besedilo, tega ne znajo, saj so navajeni pisati pogovorno. Tudi mladi bi se morali zavedati, kaj pomeni prilagajanje različnim naslovnikom, saj se počutiš bolj samozavestnega, če obvladaš neko govorno situacijo. Tu pogrešam več ustrezne spodbude in motivacije za branje, saj z njim razvijaš, širiš tudi svoje sposobnosti za učinkovito sporazumevanje. Upad bralnih navad je namreč drugi največji vzrok težav s pisanjem. Tudi z novimi mediji lahko veliko naredimo za motivacijo mladih za branje. Tretja stvar je, da bi morali pri pouku opustiti kup teoretičnih stvari, ki si jih učenci ne zapomnijo, več časa pa bi morali nameniti osnovam pravopisa, različnim slogom pisanja, predvsem pa komuniciranju in razpravljanju kot obliki izmenjave mnenj. Tega je bilo pri pouku vedno premalo, vendar je danes potreba po tem še večja.

Prepričanje, da mladi berejo manj kot nekoč, ne drži. Mladi namreč vsak trenutek izkoristijo za branje - a ne knjig ali časopisov, ampak vsebin na spletu. Torej ni problem količina branja, problematična je njegova kakovost. Znanstveniki so dokazali, da je prebiranje informacij preko spleta problem, mladim in tudi starejšim namreč zaradi tega primanjkuje koncentracije - tudi za branje knjig. Torej lahko zaključimo, da spletno branje ne more nadomestiti klasičnega?

Z branjem na spletu je podobno kot s pisanjem - tako kot veliko pišemo, a ne na isti način kot prej, tako tudi beremo veliko, ampak na drugačen način. Na spletu je jezik drugačen, manj formalen, in vrsta informacij je drugačna. Spletne informacije so v glavnem krajše, manj poglobljene, zato je tudi branje bolj površinsko, manj poglobljeno, pozornost je kratkotrajna.

Vedno več je tudi priznanih avtorjev, ki pišejo kolumne in knjige, v katerih ne uporabljajo velikih začetnic - recimo Eva Mahkovic, ki je v knjigi zbrala svoje objave s facebooka. Tereza Vuk, ki ima dve uspešnici, piše v slengu … Ali to pomeni, da bo sleng postal knjižni jezik? Bo slovenski knjižni jezik morda postal mrtvi jezik kot latinščina?

Ne, ni nujno. Seveda se jezik spreminja, predvsem pa se širijo načini sporazumevanja. Raziskave kažejo, da je za sodobno življenje najbolje opremljen človek, ki se dobro prilagaja analognemu in digitalnemu okolju in obvlada čim več vrst komunikacije. Mislim, da bodo nastale velike razlike med tistimi, ki bodo gojili različne kode, ki bodo brali in imeli visoko razvito sposobnost komuniciranja, torej bodo ozaveščeni in kompetentni govorci, in tistimi, ki bodo govorili in pisali v istem slogu, ker se ne bodo zmožni prilagajati, saj ne bodo imeli dovolj bogatega besedišča.

Branje je veliko bogastvo

Podobno kot v srednjem veku torej, ko je bral le sloj bogatih. Ali bo elita tista, ki bo hodila s tiskanimi mediji pod roko, da bo tako na daleč pokazala svoj status? Kot so nekoč hodili na primer ljubitelji jazza s ploščo Milesa Davisa ali prvi rockerji z Beatli?

Mislim, da bodo te razlike res vedno večje. V Angliji že stoletja uporabljajo različne zvrsti jezika različno izobraženi, tako da se že v jeziku čuti pripadnost različnim socialnim slojem. Pri nas ni nujno, da bo to povezano s socialnim slojem, gotovo pa bodo tisto žlahtno elito - v najbolj pozitivnem pomenu besede - sestavljali tisti, ki bodo brali in znali pisati na različne načine. To rada povem tudi mladim, študentom, in svojima otrokoma. Branje je veliko bogastvo, zlasti branje knjig, ki ga danes ne zmorejo več vsi. V šoli je treba k temu spodbujati vse, posebno pa tiste, ki živijo v slabših socialnih razmerah, saj so po navadi doma manj spodbujeni k temu. Tisti, ki bodo brali, bodo boljši govorci in bolj usposobljeni za različne življenjske in poklicne vloge. Drugi pa bodo ostali le na ravni vsakdanjega govorjenega jezika, kar pa ne pomeni, da ne bodo dobri in prepričljivi v določenih okoljih. Morda bodo le bolj enodimenzionalni …

Goran Vojnović je za svoje knjige dobil literarne nagrade, tudi za tisto, katere polovica je napisana v srbohrvaščini. Tudi nova njegova knjiga Đorđić se vrača je vsekakor bolj srbohrvaška kot slovenska. Je to še slovenska knjiga, je to še visoka umetnost?

To je podobno kot pri alternativni likovni umetnosti. Včasih kdo pred kako abstraktno sliko reče: Saj to bi znal tudi jaz narisati! A če avtor obvlada klasično slikarstvo in se s točno določenim namenom odloči za neko abstraktno risbo, potem je to prav gotovo dobra umetnost. Če torej nekdo obvlada različne zvrsti jezika in se odloči, da bo z določenim namenom uporabil sleng, kar bralec začuti kot poseben učinek tega dela, potem je to lahko zelo dobra literatura. Mislim, da je Vojnović odličen pripovedovalec, na različnih nivojih, s slengom bralec začuti avtentičnost okolja, likov, predstavljenih v romanu. V romanu Figa, ki je bolj medgeneracijski, tega ni toliko kot v Čefurjih raus in njihovem najnovejšem nadaljevanju.

Figa za maturo

Knjiga Figa je bila obvezno literarno delo za letošnjo maturo. Ali se vam zdi primerno, da je na seznamu za izpit iz slovenskega jezika literarno delo, v katerem ni uporabljen le slovenski jezik?

Da, ker se mi zdi, da s tem romanom lahko opozorimo tudi na različne jezikovne zvrsti in s tem ozaveščamo mlade o tem, kako pomembno je obvladovanje različnih jezikovnih kodov. Mladi so potem lahko zelo pozorni bralci. V Trstu imam tudi študente, ki so rojeni govorci italijanščine, zato pri seminarju iz slovenske književnosti vedno izhajamo iz jezika, vedno jih vprašam, kako doživljajo posamezne izraze, ali začutijo razliko med izvirnikom in prevodom, med slovenskimi besedami, ki jih že poznajo, in njihovimi sopomenkami. Študentje so zelo občutljivi za vse te odtenke in zvrsti jezika. Nedavno smo pri seminarju v tretjem letniku obravnavali sodobno književnost in govorili o medkulturni književnosti, za katero so značilni prisotnost različnih jezikov, liki različnih narodnih pripadnosti in večkulturni avtorji, kamor sodi tudi Goran Vojnović. Medkulturne književnosti je sedaj veliko, saj je veliko migracij, avtorji pa lahko po preselitvi v drugo državo pišejo v svojem prvem jeziku ali pa zamenjajo kod. To so zelo aktualna vprašanja. Soočamo se tudi z avtohtonimi manjšinami in vprašanjem, kam sodi njihova književnost. V Avstriji se je pojavilo vprašanje, ali bodo podelili državno literarno nagrado Florjanu Lipušu ali ne, ker piše v slovenščini. Prvo leto mu je niso podelili, kasneje pa so prepoznali tudi kakovost literature v manjšinskem jeziku, zaradi česar je imela ta nagrada še posebno simbolno vrednost. To so zanimive stvari, povezane s tako imenovanimi presečnimi množicami različnih nacionalnih kultur, na katere je treba opozoriti mlade, ker v takih aktualnih delih najdejo veliko različnih spodbud.

Lahko konkretno razložite to medkulturno tematiko?

Ko sem predavala učiteljem v okviru priznane nevladne organizacije v Bosni in Hercegovini, sem kot primer dela, primernega za medkulturno vzgojo, uporabila prav Vojnovićeve Čefurje raus. Udeleženci so bili različnih narodnosti, ver in kultur, presenetil pa me je spontan odziv enega od slušateljev, ki je povedal, da take kletvice ne sodijo v literaturo. Mislim, da je bil musliman z izrazitimi moralnimi vrednotami, in ob prebranem odlomku je bil vidno prizadet. Poskušala sem še natančneje razložiti kontekst dogajanja, ki sem ga predstavila že pred branjem, pri tem so mi pomagali tudi drugi slušatelji in slušateljice in iskali argumente, kakšna je vloga takega jezika v romanu. Poskušal jih je sprejeti, vsekakor smo se na koncu strinjali tudi z drugimi vrednotami in sporočili romana. Zanimivo se mi je zdelo, da so v Sarajevu lahko tako strogi, saj odlomek govori tudi o fantih, ki prihajajo od tam. A takšna medkulturna tematika vedno vzbudi zelo globoke razmisleke tako o lastnih kot drugih vrednotah.

Izjemna učiteljica Metka

Kako to, da vas je jezik tako navdušil, da se poklicno ukvarjate z njim?

Že od malega sem zelo rada brala in verjetno ljubezen do jezika izvira od tam. Moji starši niso intelektualci, so preprosti, čeprav kljub temu razgledani ljudje. Mama prihaja iz slovenske Istre, oče s Krasa. Zelo rada sem se tudi igrala šolo in sama sem bila seveda učiteljica. Ko še nisem hodila v šolo, sem v kleti "učila" triletne otroke. Iz različnih revij sem izrezovala stripe, ki sem jih imela za učno gradivo. Hkrati sem rada brala na glas, saj sem hitro začutila, da je literatura namenjena glasnemu branju. Uživala sem, ko sem bila sama doma in glasno recitirala …

Ali je tako še sedaj?

Sedaj se ukvarjam predvsem z znanostjo in znanstvenih del ravno ne berem na glas … Leposlovje pa kdaj še vedno rada glasno berem, tu in tam tudi kaj napišem, za svojo dušo. Rada se udeležim branj ob obletnicah različnih avtorjev, ne nastopam pa več v gledališčih, kot sem včasih. V šoli sem bila vedno v gledaliških krožkih, uporabili so me tudi na različnih proslavah. V tem smislu sem imela vedno občutek za jezik, ključno pa je na to vplivala učiteljica za slovenski jezik v osnovni šoli. To je bila profesorica Metka Morovič, mama pisatelja Andreja Moroviča. Bila je izjemna učiteljica, očarljiva ženska, stroga, vendar nam je znala približati jezik. V meni je očitno prepoznala zanimanje za jezik, saj mi je predlagala, naj si zapisujem posebne besede mladih, s katerimi je mislila na sleng, s tem je še spodbujala mojo radovednost in me je usmerjala v raziskovanje. Tako sem že v petem, šestem razredu začela samoiniciativno raziskovati kraško narečje, ki sem ga poslušala pri noni, in si ustvarjala slovarček, potem pa sem Morovičevi pokazala svoje zapiske. Tako sem bila že takrat odločena, da bo moj študij, če bom kdaj študirala, prav slovenščina.

Ali vam je slovenščina še vedno tako zanimiva, posebno če jo primerjate z drugimi jeziki?

Šele ko primerjamo svoj jezik z drugimi, se zavemo, kaj imamo. Sem jezikoslovka in se hitro naučim sistema drugih jezikov. Dobra sem v teoriji, nimam pa toliko posluha za tuje jezike kot kdo drug. Med mojo samozavestjo v slovenščini in samozavestjo v drugih jezikih je kar velik prepad, čeprav sem študirala italijanščino in se poleg angleščine izpopolnjevala tudi v nemščini, hrvaščina pa mi je tudi zelo blizu. Nekateri so bolj spontani pri rabi tujih jezikov in morda ne čutijo te razlike, jaz pa občutim veliko razliko v odtenkih, ki jih lahko izrazim v slovenščini, v tujih jezikih mi zmanjka ustreznih izrazov moči, s katerimi bi želela natančno izraziti svoj odnos do povedanega. Ustrezno izražen odnos se mi zdi zelo pomemben za sporočilo, včasih uporabljam celo preveč določenih izrazov, ki krepijo ali šibijo neko trditev, tako da jih potem tudi črtam, vsekakor pa mi v tujem jeziku ti zmanjkajo in se ne morem izraziti v takih detajlih, kot bi želela.

Ali smo lahko Slovenci ponosni na svoj jezik?

Ni lepših in grših, boljših in slabših jezikov. Rojeni govorci slovenščine se v njej po navadi počutimo najbolj sproščeni, imamo jo radi kot jezik svoje intimnosti, jezik svoje prve misli, socializacije. Pomeni nam jezik narodne skupnosti ali države, v kateri živimo. Subjektivno stališče pa je, kateri jezik je lepši. Nekaterim se zdi najlepši njihov jezik, drugim se zdi boljše nekaj tujega. Seveda obstajajo nekatere objektivne zakonitosti, kot je spevnost italijanskega jezika, saj se v njem končujejo besede v glavnem na samoglasnike, naše pa tudi na soglasnike. V slovenščini pa se čutijo razgibanost oblik, natančnost, jasnost in zato neke vrste prefinjenost. Dolga leta sem učila slovenski jezik tudi v tečajih za tujce in tečajniki so povedali, da čutijo slovenski jezik kot fin in natančen, zato je bil marsikomu zelo všeč. Res se čuti, da je jezik izdelan, hkrati pa tudi arhaičen, saj imamo določene oblike, ki jih drugi nimajo več. Takšna ostalina je na primer dvojina, na katero smo lahko ponosni, saj tako natančno izraža poseben odnos, ki se oblikuje samo v dveh. Samo v Istri pa imamo ohranjeno obliko za pogojni naklon bi z različnimi končnicami - jaz bin, ti biš, on/ona bi, mi bismo, vi biste, oni bijo. V našem narečju se je to ohranilo. Res smo lahko ponosni na veliko izraznost slovenskega jezika.