(INTERVJU) Poklicni fotograf Bojan Mihalič: Današnje fotografije so večinoma laž

Pred letom 1860 je pri nas nastal pojem ateljejskega oziroma poklicnega fotografa. Ljudje so hodili v studie za potomce zabeležit svojo podobo. Marsikaj se da razbrati s starih fotografij, tako s portretov kot družinskih slik, kdo sedi in tako dalje.
Vsekakor je industrijska revolucija pomembno zaznamovala tudi umetnost upodabljanja, ki je bila do takrat povsem v domeni slikarjev, namenjena visokim krogom družbe. S pojavom fotografije so se kmalu pojavili tudi fotografski ateljeji, ki so bili dostopnejši širšim množicam, te so fotografijo sprejele kot nekaj kvalitetnejšega, v resnici pa je šlo za povsem nov medij. Fotografe so še stoletje zatem verjetno prav zaradi takega laičnega razmišljanja nazivali kot slikarje. Takrat nikogar ni motilo, da so bile fotografije črno-bele in velikokrat slabe kakovosti. Pomembno je bilo imeti, biti zraven.

Portret s Hochstätterjevim podpisom

Kako daleč nazaj ste Mihaličevi doma imeli fotografirane prednike? H komu ste se hodili fotografirat v vašem otroštvu?
Vem, da je moja prababica imela poročno fotografijo. In moj dedek studijsko vojaško fotografijo iz prve vojne, babica pa portret iz studia z novo torbico. To je vse. Mihaličevi nimamo omembe vredne fotografske dediščine in zgodovine. Sam se štejem k novodobnim fotografom, čeprav sem petnajst let delal s klasičnimi filmi in procesi. Moje otroštvo so sedemdeseta leta, prehod s črno-bele fotografije na barvno fotografijo za množice, obdobje zenita in praktice, obdobje popolne fotografske romantike. Ko sem imel rojstni dan, je foter poklical sodelavca s praktico in sem pihal svečke. Čez kak mesec smo dobili dvajset črno-belih fotografij.

Surove fotografije so vedno obdelovali

Tu sva v pogovoru že prestopila v digitalno dobo, ki je kreativnosti dala še več razmaha. Da je ponudila več možnosti, verjetno ni dvoma.
Fotošop, kot prvo in še danes največje orodje za obdelavo fotografij, je, milo rečeno, genialno remake delo in vesel sem, da obstaja. Vsaka kritika, ki bo seveda prišla zaradi tega mnenja, je prej ko slej amaterska. Surove fotografije smo vedno obdelovali, nikoli nismo bili zadovoljni s tem, kar je padlo iz kamere. Ročno smo barvali črno-bele fotografije. S stekli, krpami ali kar rokami smo prekrivali papir pri osvetljevanju še trideset let nazaj, da bi dosegli vinjete ali popravljali preosvetlitve. Kot vsaka druga doba je tudi digitalna čudovita. Fotografijo je približala vsem in to je dobro. Žal jo je približala preveč in to je slabo.

Zastrupili so nas z družbenimi omrežji

Ste se, tako kot vaši kolegi, usedli na stol in začeli tuhtati, kaj zdaj? Še sploh biti fotograf? Če ja, kaj sploh početi?
Seveda. Ko prvič odpade Photokina, največji fotografski sejemski dogodek na svetu, se vprašaš, kaj danes počnejo čevljarji, kako se zares konča film Poslednji Mohikanec in kako pri bogu so idrijske klekljarice dosegle status severnega medveda. Na koncu spet najdeš odgovor v kvaliteti specializacije v fotografiji. Še bolj ozko, še bolj kvalitetno. Ali pa v obratni smeri. Še več dejavnosti zraven, vse še manj kvalitetno in že prav perverzno poceni. Tako imamo danes fotografije za sedem centov v trgovinah, ki nimajo s fotografijo nobene zveze, poročno fotografijo, ki je praktično izumrla, ker so jo ugrabili lačni študentje, in visoko modno fotografijo s telefonov influencerjev na družbenih omrežjih.

Slikanje pred ferrarijem, ki ni njegov

Seveda tudi tisto, kar delamo sami s telefoni, v resnici ni zastonj, ker so nam vcepili, da so vedno nove potrošne tehnologije nujne, ker sicer nisi v koraku s časom.
O tem pravzaprav govorim. Korak s časom ni samo nakup vedno novih tehnologij. Je tudi njihova uporaba. Ko vidim predsednika, ki se tako kot milijon plebejcev trudi samo še biti lep, me postane strah. Ker gre za posredni marketing. Za izkrivljene vrednote, ki jih predajamo zanamcem. Nenadoma sva pri začetku pogovora. Ljudje so včasih hodili k fotografom, da bi nasledniki lahko videli, kakšni so bili videti. Danes se fotografiramo sami, da bi nasledniki lahko videli, kakšni smo si želeli biti. Dajemo jim laž. In če rečem laž, sem žal spet pri politiki. Ker je dekle, ki se slika od blizu, da se ne bi videla revna sobica, laže sprejemljivo. Podjetnik, ki se slika pred ferrarijem, ki ni njegov, je samo patetičen ali smešen. Današnja politika je kot hudobna kraljica pred zlatim selfie ogledalom, ki smo ji ga kupili mi. Nastavlja si ga levo in desno in posredi in vseeno ji je, kateri kot bo izbrala, samo da bo prizor lep. Ko ji naposled naše zlato ogledalo pove, da ni več najlepša, pa zlije gnojnico na nas, ki smo za njeno ogledalo bljuvali kri. Morda bo kdo rekel, da sem zamenjal temo, se oddaljil od bistva, a zavedati se moramo osnovnega poslanstva fotografije. In še prej slikarjev.

Čim več, čim prej, instant in štant

So pa seveda tudi takšni, ki znajo ceniti dobro, tisto, kar bo ostalo in ne bo zavrženo kot najbolj poceni potrošna roba.
Seveda so. Ljudje smo na srečo različni. Majhen odstotek jih na srečo še vedno išče in zahteva avtorski pristop, idejo, ki ni že tisočkrat ponovljena na instagramu, rečejo, naj se ne dotikam gubic na obrazu. Prihajajo celo po klasični družinski ali solo portret, natisnjen na platno. Tisk na platno je postal z leti pomemben del moje dejavnosti, predvsem zaradi ročnih premazov, ki jih izvajam samo jaz, saj gre za lastno recepturo. Kaj boste s platnom, ki ga ponujajo vsi, čez nekaj mesecev pa ga ne smete brez vidnih poškodb niti pobrisati? Ljudje prihajajo v studio tudi s hišnimi ljubljenci. Dober studijski portret oboževanega štirinožca je na srečo še vedno pretežka naloga za telefon. V kombinaciji s tiskom na platno je čudovit izdelek, ki ga verjetno nikoli ne bi dobili brez pomoči profesionalca.
Rokenrol že dolga desetletja umira, eni so ga že pokopali, a je še vedno tu. Bo tako tudi s tistim, čemur rečemo dobra fotografija?
Fotografski poklic izumira in to je dejstvo. Ubil ga bo napredek, naj se sliši še tako čudno. Zaprti fotografski ateljeji, ki jih opažam po vsem svetu, so jasen dokaz tudi tistim na fotografskih šolah, kjer so vsa leta tiščali glave v pesek in sredi digitalne dobe še vedno učijo dijake razvijanja filmov s strupenimi aditivi. Se ve, kaj se je zgodilo z dinozavri, ki se niso prilagodili. Sam se prilagajam na več načinov, tudi z mobilnim studiem v trgovskem centru. Približati se je treba ljudem, zahtevam, ponuditi čim več, čim prej, instant in štant. V tej generaciji bodo preživeli najbolj prilagodljivi, v naslednji redki, v zadnji nihče. A to seveda ni pomembno. Da bomo le lepi.