Bojan Tomažič
V domači kategoriji je zmagal Črni plamen. Zakaj?
Novi stripovski album družinske naveze Smiljanić je pomembna pridobitev ne le za stripovsko, ampak tudi za zgodovinsko področje domače regije. Scenarij stripa je obogaten z opombami, ki zavračajo revizionizem in kličejo k podrobnemu branju preteklih dogodkov, temelječih na zgodovinskih virih. Risar pa je kljub že znanemu izrazito avtorskemu slogu dokazal, da je lahko tudi drugačen, hudomušen in še bolj raznolik, ter da tudi mešanje slogov lahko tvori izjemno zaključeno celoto.
V finalu so bili še Tomaž Lavrič - Ekstremni športi 4, biografija Naš Maister Mihaela Glavana in Damijana Stepančiča, partizanska manifestna pesnitev Iztoka Sitarja in Darka Nikolovskega Partizan, iz kolaža narejena ruska pravljica Medved Andreja Štularja. Kakšna je bila bera?
Bera je gotovo raznolika. Ni presenečenje, da sta se v finale ponovno uvrstila tudi velikana slovenskega stripa Tomaž Lavrič in Zoran Smiljanić, ki imata med vsemi tudi najdaljši stripovski staž in se večinoma ali povsem preživljata s stripom. Njuna kakovost je primerljiva z mednarodno produkcijo. Tudi vsi drugi imajo za seboj že nekaj stripovskih albumov. Po slogu izdelave je izstopal Andrej Štular, ki v nasprotju z drugimi stripa ni narisal, ampak ga je sestavil iz najdenih predmetov. Epidemija je zožila tudi stripovsko založniško dejavnost. Izdanih je bilo precej manj stripov kot lani.
V čem so naši striparji dobri?
Slovenska stripovska scena je glede na preostale države na območju nekdanje SFRJ precej specifična. Medtem ko v drugih nekdanjih republikah risarji delajo predvsem za tujino, za Francijo ali za ZDA, in to predvsem žanrske in superjunaške stripe, se pri nas striparji osredotočajo na domačo avtorsko produkcijo. Če pomislimo tudi na nizke honorarje, naši striparji pravzaprav delajo več kot odlično. Večinoma se primarno preživljajo z ilustriranjem, grafičnim oblikovanjem in podobnim. Kakovost dokazujejo tudi prevodi njihovih stripov, ki so izšli v tujini, že četrti del Meksikajnarjev bo izšel v nemščini, Fino kolo Tanje Komadina je izšlo v švedščini, Tomaž Lavrič je nekatere stripe najprej izdal v Franciji, šele nato v Sloveniji, Izar Lunaček in Nejc Juren sta izdala Kosmati krimič najprej v ZDA. Imamo torej odlične stripe in striparje, ki pa doma žal ne dobijo dovolj finančne podpore, kar je simptomatično za celotno kulturno sfero v Sloveniji, kjer domači umetniki delajo vrhunske dosežke v človeka nevrednih pogojih.
Kako je bilo s produkcijo v zadnjih desetletjih?
Količina se od preloma tisočletja z vzpostavitvijo založb, kot so Forum Ljubljana, Buch, Graffit, Studio Risar, VigeVageKnjige in druge, na srečo povečuje. Kar pogrešam(o), je produkcija stripov v periodičnem tisku, kjer bi lahko izkušnje in honorarje nabirali tudi striparji mlajše generacije. Trenutno namreč nimamo striparjev mlajše generacije, ki bi že redno izdajali stripe ali pa sploh izdali stripovski album. Govorim o tistih pod 35 let starosti, med katerimi je že nekaj perspektivnih risarjev, ki pa ne dobijo prave priložnosti. Če omenim recimo samo Tilna Javornika, ki je zmagal na natečaju in za britansko vejo založbe Marvel narisal par stripovskih strani, nato pa se usmeril v dizajn video iger, na področje, s katerim lahko plača najemnino in stroške. Seveda si hočejo časopisi zmanjšati stroške, a če to pomeni, da raje kupijo Garfielda na metre in pri tem ne podpirajo domače produkcije, gremo v napačno smer. Kapitalizem žal nima zveze s kakovostjo in prej ko slej se bo treba od takega modusa operandi obrniti stran.
Stripe berejo vse generacije
Strip je zaznamoval mnoge generacije v časih, ko ga niso imeli za umetnost. Kako je zdaj?
Mnogi ga še danes nimajo za umetnost. Jožica Frigelj je v kolumni za MMC še letos v začetku leta napisala tekst o stripu kot šundu, kar je France Zupan izpodbijal že v Problemih 1968. Daleč smo od časov, ko so se v sedemdesetih in osemdesetih študenti razlikovali po tem, ali so pod roko nosili Stripoteko ali Strip.art, vendar je vseeno strip dobil že nekaj priznanj na nacionalnem nivoju. Ivan Cankar: podobe iz življenja je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado Knjiga leta, kar mu gotovo pomaga pri prepoznavnosti in pridobivanju teže. Tudi v nekaterih berilih za nižje razrede osnovne šole lahko zasledimo strip. Vendar je tega malo in torej gre še vedno za zapostavljeno umetnost. V srednjih šolah so v zadnjih letih začeli uvajati izbirni predmet filmske vzgoje. Ker sta umetniški deli, ki ju razumemo kot prvi strip in prvi film, izšli s komaj dvema tednoma razlike, bi si želeli, da bi se morda v tej smeri razmišljalo tudi glede stripa.
Zakaj je strip koristen?
Umetnost pripovedovanja zgodb je pri nas zanemarjena, pri čemer seveda strip ne izstopa. Bo pa v prihodnosti verjetno še pomembnejši, saj, kot pravi Scott McCloud, vedno bolj uporabljamo vizualne pripovedi, s katerimi se lahko izognemo tudi napakam v prevajanju - dober primer so napotki za ravnanje ob avionski nesreči, sestavljeni iz sosledja slikovnih kadrov. Učenja o umetnosti je na splošno premalo, zato se mnogi poslužujejo zgolj komercialne umetnosti, ki je lahko razumljiva. Ne pustijo pa si privajanja in učenja o tistih kvalitetnejših delih. Rada dam primerjavo, da se je na nekatero hrano ali pijačo treba navaditi. Tako kot moramo privajati svoj okus, moramo privajati tudi svoja ušesa in oči. Različnih stilov je zdaj že več, kot je ljudi na svetu, gotovo vsak najde kaj zase.
Brezimena o zlobi
Najboljši prevedeni strip leta pa je po mnenju žirije postalo delo Nine Bunjevac Brezimena. "Je sodobna predelava mita o Artemidi in Siproitu. Zgodba pripoveduje o moškem, ki razvije sprevrženo obsesijo do nekdanje sošolke ter postopoma izgublja stik s stvarnostjo," ga opiše Pia Nikolič. "Z razraščajočo živostjo njegovih fantazij se krepi tudi nadrealističnost podobja v izrazito noirovskem stripu, ki se skozi presenetljiv razplet znova vrne k izhodišču: problematizaciji vprašanja, kaj človeka prižene do zlobnih dejanj."
Kdo bere stripe?
Verjamem, da stripe še vedno berejo vse generacije. Le da starejši še zmeraj raje posežejo po žanrskih stripih, med mladimi je trenutno moderna hipsterska umetnost: kričeče barve, dadaistična risba, fenzinovske izdaje, pri srednješolcih superheroji in mange, ki jih berejo prek spleta, saj jih imamo zelo malo prevedenih. Otroškega zaradi večjega povpraševanja natisnejo v dvakrat več izvodih kot stripe za odrasle. Še vedno je močno prisoten predsodek, da je to umetnost za otroke. Veliko ljudi je resda bilo v stiku s stripom v otroštvu, potem so nanj pozabili, ker ga je, tudi v knjižnicah, težje zaslediti, ponekod so spravljeni v skrajni kot, kamor nihče nikoli ne hodi.
Kako se je striparstvo prilagodilo internetnim časom?
Splet je gotovo odprl meje stripa. Naj omenim na primer Davida Krančana, ki je naredil strip v enem kvadratku, kjer stripa ne listamo, ampak s klikanjem naprej pravzaprav potujemo vedno bolj noter v sliko, v podrobnosti, ki jih iz prve slike sploh ne zaznamo in nas peljejo skozi zgodbo. Nekateri stripe na spletu delno tudi animirajo. Te drugačne stripovske forme in formati se večinoma še razvijajo. Strip je v knjižni obliki lahko bolj neomejen, saj je lahko stripovska stran natisnjena položno, podolgovato, celo trikotno, kar branje na zaslonu gotovo spremeni, saj slike, ki na primer pridejo čez obe strani, delujejo povsem drugače.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
