(INTERVJU) Prva dama slovenskega interneta: Da bi umetna inteligenca zamenjala človeka, tega ne verjamem

​Znanstvena svetnica Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan je tudi njegova dolgoletna vodja. Dr. Borka Jerman Blažič je pionirka slovenskega interneta ali kar prva dama te danes nepogrešljive tehnologije, ki kroji naša življenja, se je spomnila 27. novembra 1991, ko so iz Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan vzpostavili prvo internetno povezavo s svetom: paketke IP so iz Ljubljane poslali v usmerjevalnik na Inštitutu za fiziko in matematiko v Amsterdamu in od tam v svetovni internet. "Ta dogodek je bil rezultat dela znanstvenikov iz ZDA in slovenskih znanstvenikov, ki so sodelovali pri razvoju največje inovacije 20. stoletja in podprli idejo o omrežju povezanih mrež. Prva internetna linija je prišla ob pravem času. Znanstveniki smo jo uporabili, da smo sporočila s tiskovnih konferenc nove slovenske vlade iz Cankarjevega doma prevedli v angleščino, jih poslali znanstvenikom v ZDA in tako obveščali svet in skupaj pomagali, da je bila Slovenija hitro priznana kot samostojna država."

Tako pripoveduje ena najvplivnejših slovenskih znanstvenic o mladi državi, ki se je takrat priključila omrežju, razširjenem po vsem svetu, dostopnemu pa zgolj štirinajstim državam. Poudarila je, da je bila vzpostavitev internetnega omrežja v Sloveniji rezultat vneme znanstvenikov iz Slovenije in njihovih osebnih mednarodnih povezav z znanstveniki po svetu. "Mlada država je bila takrat še nepriznana in s to povezavo je dobila možnost za deljenje informacij s celim svetom," je še dejala na svečanosti v predsedniški palači. Pred kratkim je ​Borka Jerman Blažič prejela tudi Puhovo nagrado za življenjsko delo za dosežke na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij. A to je le najbolj aktualna nagrada in priznanje, ki jih je prejela v svoji bogati znanstveni karieri. Laboratorij za odprte sisteme in mreže je vodila v letih od 1990 do 2018.

Kaj bi rekli, kdaj se je odvijalo najbolj pomembno in intenzivno delo vaše kariere?

Moje najbolj intenzivno delo na področju interneta je bilo od leta 1989 do konca devetdesetih let. Vzpostaviti je bilo treba omrežje, ki bo povezovalo linije, vpeljati prve storitve. Ko pa se je začel uveljavljati splet, je bilo treba najti rešitve, kako se bodo na internetu uporabljali in prikazovali podatki, ki ne spadajo v angleško abecedo. Takrat sem intenzivno delala na tem, da se črke evropskih narodov lahko prikažejo na internetu. Zelo so bili aktivni tudi Skandinavci - zaradi svojih specifičnih črk. Kot predstavnica Jugoslavije sem delala v mednarodni organizaciji za standardizacijo. Leta 1996 sem o tem poročala v San Diegu, kjer je bilo locirano vrhovno telo interneta, ki je upravljalo ter razvijalo storitve in standarde interneta. Tam se je iskalo rešitve in kot referenci sta bili podani dve moji publikaciji na to temo. Lahko rečem, da sem na tem področju nekako zaslovela 1994, ko smo predstavili rešitve za črke evropskih narodov. Med 240 članki je bil kot najboljši izbran moj in takrat sem imela intervju v ameriški reviji za visoko šolstvo, skupaj z očetom interneta Vintom Cerfom.

V kakšnem okolju ste delovali tik pred prvo internetno povezavo Slovenije s svetom?

Prvi imenski strežnik za storitve interneta pri nas je imel najprej domeno "yu", registrirana je bila leta 1989, po sprejetju Slovenije v Organizacijo združenih narodov leta 1992 pa jo je zamenjala nacionalna domena suverene države Slovenije "si". Tudi pri nas sta se raziskovanje in razvoj računalniških komunikacij, tako kot v Evropi in ZDA, dogajala v sklopu znanstvenoraziskovalnega projekta Yunet, ki ga je financirala zvezna vlada in je bil sestavni del projekta Eureka 8 z imenom Cosine. Projekt smo ob sodelovanju treh drugih republik vodili na Institutu Jožef Stefan (IJS) v obdobju 1986-1992. V Sloveniji v tistem času ni bilo velikega razumevanja za sodobne raziskave, niti zanimanja za nastajajočo novo tehnologijo računalniških komunikacij, ki je nastajala v ZDA. Vse naše vloge za financiranje teh raziskav, ki smo jih raziskovalci IJS pošiljali tedanji Raziskovalni skupnosti Slovenije, so bile zavrnjene. Priprave in prihod interneta so potekali v zelo napetih okoliščinah, med osamosvajanjem in z občutki o negotovi prihodnosti nove države.

Pogled iz prve vrste

Ste si v mladosti mislili, da boste nekoč računalničarka, znanstvenica?

Rada sem dizajnirala, lepo risala. Ko sem končala gimnazijo, sem želela na akademijo za oblikovanje, a se moj oče ni strinjal s tem, da bi šla študirat v Beograd. Živeli smo namreč v Skopju, kjer tega študija ni bilo. Ker so mi šle tudi dobro matematika, kemija in fizika, sem po usmerjanju moje mame, ki je bila univerzitetna profesorica, pristala na tehnologiji; s kemijo se ni strinjala. Tako sem dobila veliko veliko tehničnega znanja, končala z visokim povprečjem 9,8 in takoj dobila mesto asistentke. Septembra sem se zaposlila, a sem kmalu za tem videla razpis, da v Ljubljani iščejo mlade raziskovalce, in se nanj prijavila. Na razgovoru me je sprejel dr. Boris Frlec in mi svetoval, naj kar vpišem podiplomski študij na elektrotehniki, kljub mojemu začudenju. Odvilo se je hitro, saj sem bila prvega decembra že zaposlena na institutu. Magistrirala sem iz umetne inteligence - ekspertni sistemi.

Že sredi sedemdesetih ste magistrirali iz umetne inteligence?

Da, zarodki so se začeli že leta 1975, ko sem magistrirala. Takrat ni bilo to računalništvo, rekli so elektrotehnika biokibernetika. Dobro desetletje kasneje, leta 1987, sem dobila nagrado Sklada Borisa Kidriča za znanstvene dosežke in se po tem odločila za telekomunikacije. Ni mi žal. Sledilo je zanimivo, dinamično delo, ki je premikalo mejnike tistega časa. Bila sem sestavni del akademske skupnosti, ki je razvila internet. Razburljivo je bilo soustvarjati nekaj popolnoma novega. Vladala je vojna med skladovnicami protokolov - internetne skladovnice na eni strani in skladovnice mednarodne organizacije za standardizacijo na drugi. Veliko držav je forsiralo modele za standardizacijo, Američani pa svoj internet. Akademiki smo takoj spoznali, da bo zmagovalec internet, ker je bil preprost in ni bil centraliziran. In leta 1991 so akademiki s svojimi zasebnimi linijami naredili skupno omrežje, "elektronsko hrbtenico" Evrope.

Kje ste se prvič srečali z računalnikom?

Tukaj na Institutu Jožef Stefan smo ga imeli v avli in povezan je bil s tistim na fakulteti za matematiko. Vsi smo delali na njem. Tudi doktorat sem tako pisala. Leta 1981 se je začela revolucija, ko se je pojavil prvi osebni računalnik IBM; prvič sem ga videla na postdoktorskem izpopolnjevanju v Ameriki na Iowa State University. V Sloveniji smo si nekaj let kasneje začeli nabavljati blazno preproste majhne osebne računalnike, njihov razvoj je na institutu podprl profesor Boris Frlec. Bila je to prva pomembna poteza razvoja računalništva v Sloveniji. Tudi v moji družini smo imeli ta preprosti računalnik. Ah, takrat, 30, 40 let nazaj, je bil že problem dobiti telefon.

Potrebujemo sistemsko izobraževanje o internetu

Kaj je ključno pri življenju z internetom in z digitalizacijo sveta?

Naši voditelji morajo razumeti, da je pri digitalizaciji najbolj pomembno spremeniti poslovne procese, procese upravljanja, sploh v industriji. Brez tega digitalizacija ni in ne bo učinkovita, saj ti procesi potekajo na popolnoma drugačen način. Drugo pa je, da je veliko še treba delati na izobrazbi ljudi. Slovenija tukaj šepa, ne vem, koliko se srednješolci danes učijo o internetu, a o kibernetski varnosti verjetno zelo malo. Evropska anketa je pokazala, da so srednješolci presenetljivo dobro ozaveščeni o internetnih napadih, virusih, ribarjenju itd., učitelji skoraj nič, starši pa še manj. To težavo je treba reševati sistemsko, ena sama izobraževalna akcija ni dovolj. Tako kot se v šolah učijo naravoslovje ali družboslovje, se je treba tudi o tej tehnologiji. Ko veš, kako funkcionira, veš, kako jo pametno uporabljati in kako se zaščititi.

Leta 2008 ste organizirali mednarodno konferenco o prihodnosti interneta. Kako so se napovedi uresničevale zadnjih trinajst let?

Da, takrat je bila pri nas na Bledu sprejeta deklaracija, ki je edina deklaracija Evropske unije, ki nosi slovensko ime: Blejska deklaracija. Tam se je predstavilo 366 projektov in vsi so podpisali, da podpirajo to deklaracijo. Med njimi so tudi videokonference, ki so zdaj že postale vsakodnevno orodje, internetni telefon, širokopasovni internet, elektronsko podpisovanje, veliko projektov na področju internetne varnosti. V kontekstu tega lahko rečem, da je Evropska unija na področju digitalizacije veliko bolje organizirana, kot so ZDA. Imamo splošno uredbo o varstvu podatkov, delamo na kibernetski varnosti, uvedli smo e-upravo, povezujemo občine, univerze ...

Kaj se je med tem zgodilo z vašo prvo strastjo - oblikovanjem?

Nisem je popolnoma opustila. Oblikovala in uredila sem našo hišo v Dragomerju pri Ljubljani, pred leti so jo prikazali celo v reviji Delo in dom. Prav tako sem se lotila urejanja naše vikend hiše na otoku Cresu. Tudi nekaj svoje garderobe sem zašila, rada oblikujem šopke rož.

Kako preživljate čas brez računalnikov, ki so tako zaznamovali vaše življenje?

Veliko sem potovala, videla vse konce sveta, tudi zaradi številnih konferenc in mednarodnih srečanj, saj če si hotel sodelovati, si moral biti tam, zraven. Zdaj je drugače, vse se žal že dogaja preko zooma. A tudi na počitnice smo radi šli v tople kraje. Veliko smo jadrali, kar pa smo v zadnjem času opustili. Zelo rada berem dobre knjige, sploh kriminalke skandinavskih avtorjev. Pred kratkim sem si kupila knjigo Daniela Kleina o epikurejstvu.

Digitalizacija bo intenzivno napredovala

Kaj predvidevate, s čim se bomo soočali v naslednjih desetletjih?

Še bolj bomo odvisni od te digitalizacije, napredovala bo zelo intenzivno. Žal pa politična situacija v svetu ni dobra, pojavljajo se avtokratski režimi, tudi v Evropi. Preveč se rožlja z orožjem - Rusija, ZDA, tudi Kitajska. Ohraniti moramo upanje, da ne bo vojne, saj bi bila ta za človeštvo katastrofa. Druga stvar za skrb je okolje! Tudi forsiranje električnih avtomobilov ni prava rešitev, saj se pozablja, da se ta elektrika pridobiva iz fosilnih goriv. Ljudje moramo spremeniti način življenja. Merjenje blaginje na osnovi BDP-ja ne vodi nikamor, drugače jo je treba meriti. Seveda se temu bogati nočejo odpovedati, dobičku mislim, ta pa seveda nastaja le z izkoriščanjem recimo zemeljskih virov. Bojim se, da bodo prav zaradi teh nastali največji konflikti na svetu.

Nam res grozi, da bo človeka izpodrinila umetna inteligenca?

Umetna inteligenca lahko veliko pomaga, da se nekatere stvari lažje odvijajo. Tak primer so avtonomna vozila, jaz sem se z vlakom brez strojevodje peljala že leta 1992. Pri vlakih je to enostavno, tirnice so znane, zavore avtomatske. Pri avtomobilih bo to veliko težje, morda na nekih določenih relacijah. A da bi umetna inteligenca zamenjala človeka, tega ne verjamem. Umetno inteligenco je ustvaril človek in delovala bo tako, kot jo bo človek usmerjal, brez njega ne bo šlo. Vsekakor pa je v veliko pomoč na mnogih področjih.