(INTERVJU) Sodobni odnosi: Spremenimo koncept ljubezni

Koncepti ljubezni, od katerih nekateri izvirajo še iz časov antične Grčije (platonska ljubezen) ali so produkt moderne dobe (Freudova transferna ljubezen), niso več primerni za partnerske odnose 21. stoletja, pravi filozofinja Katarina Majerhold in predstavlja boljšega. "Seveda ni zanemarljivo vse, kar nam je ponudila in nam ponuja zgodovina zahodnih konceptov ljubezni, vendar je prav, da smo pri sodobnih ljubezenskih odnosih lahko svobodni, srečni in kreativni."

Kaj vas pri tradicionalnih konceptih ljubezni moti?

So negativni, ker predhodne predstave o ljubezni partnerjev nikoli ne zadovoljijo ali pa od njih zahtevajo tragično dimenzijo, zaradi katere nekdo umre ali doživijo veliko nesrečo. Zahodni koncepti ljubezni delujejo po principu manka, ki je v zahodni filozofski, umetniški in religiozni zgodovini definirano na različne načine. Predstavljajo jo kot primordialno ali predutelešeno stanje božanske človekove duše, kot pravi Platon, kot iskanje izgubljene duše dvojčice po Aristofanu, kot očiščenje človekove telesne narave in ponovna vzpostavitev božanske iskre po orfizmu, starogrškem nauku o neumrljivosti in ponovnem utelešenju duše. Ljubezen imajo tudi za ponovno vzpostavitev vezi z Bogom, o čemer je pisal sveti Pavel, za hrepenenje po združitvi z nedosegljivo Damo po Viljemu IX. in seveda za obnovitev prvobitnega družinskega razmerja po Freudu. Sama v svojem konceptu ljubezni trdim, da ima lahko prav vsak uspešno in srečno dolgoročno ljubezensko razmerje, če si to želi.

Samo želeti si je torej treba?

Partnerjema ni treba zadostiti nobenim drugim pogojem razen odločitvi, da bosta vztrajala drug ob drugem in delala na odnosu, zaradi česarkoli že se skupaj odločita. Denimo Denise de Rougemont v knjigi Ljubezen in zahod meni, da je možnost srečati pravega partnerja podobno zadetku na loteriji, zato je veliko pomembnejše vztrajati pri odločitvi za odnos, kakor iskati pravega partnerja, se pritoževati nad neustreznim ali ga celo zamenjati. Seveda obstajajo določene osebnostne lastnosti, ki nas bolj privlačijo kot druge, in s podobno mislečimi je lažje dolgoročno shajati, je pa morda zato res, da bi v takšne vrste odnosu lahko želeli kakšen dodaten izziv in vznemirjenje, ki pride z različnostjo, čeprav seveda obstajajo različnosti tudi med podobnimi, saj niso kloni drug drugega.

V čem je prednost tega?

Ta koncept ne potrebuje polovičk, ne potrebuje komplementarnosti razlik, ne potrebuje učitelja in učenca, ne boga, ne prvotne družinske matrice, vsak ostane to, kar je, hkrati pa raste, dela in se razvija v smereh, ki si jih želi prav zaradi odnosa, v katerem je. Drugi ga spodbuja, da se izboljšuje, presega, dopolnjuje, izpopolnjuje, raste, nadgrajuje, zato taka vrsta ljubezenskega ali zakonskega razmerja vključuje kreativnost in dinamičnost, saj ni predhodnih shem ali formul.

Gre tu za zaljubljenost in ljubezen ali za oboje?

Bolj kot zaljubljenost me zanima ljubezen. Poleg prevzetnosti in pristranosti prvih trenutkov, prvega srečanja z očmi, prvih nasmehov, prvih poljubov, dotikov, izmenjanih besed, prvih srečanj, me zanimajo predvsem vsi drugi trenutki, ki sestavljajo vsebino ljubezenskih in zakonskih odnosov. Zakaj ne bi drug drugega preprosto dojeli kot izjemno darilo, ki nam je bilo zaupano v dar kot nekaj najbolj dragocenega v našem življenju, nekaj, kar si želimo ohraniti in varovati. Na ta način je ljubezen lahko tako nepopolna, čeprav včasih popolna, morda se zdi, da je necelovita, čeprav daje občutek povsem celovitosti, in ker je umeščena v prostor in čas, je nevečna, čeprav se včasih raztegne čez vse in daje občutek, kot da je večna. Morda se po vrsto letih dolgoročnega odnosa zdi neekstatična in zdolgočasena, četudi včasih zanese čez vse do tedaj znano in poznano in je nadvse ekstatična in navdihujoča, čeprav včasih onesreči, lahko tudi povsem osreči. Morda do določene mere daje občutek polne zavezanosti in s tem nesvobode, a daje vso svobodo znotraj zavezanega odnosa.

Svoboda je že pomembna v odnosu in razumevanje tudi.

Včasih se zaradi določenih različnosti zdi, kot da obstaja v odnosu nerazumevanje, čeprav skozi navidezno tančico oblakov včasih ponudi obilo razumevanja in empatije. Včasih sproža konflikte, a skozi njih sproža željo po komuniciranju in njihovi razrešitvi ter zato zraste in izgradi razmerje v dialog. Včasih smo skupaj drug ob drugem povsem blizu, nato nas nekaj ponese in odnese, da smo za nekaj časa vsaksebi, in ne nazadnje včasih resno pomislimo, kako bi bilo morda bolje, drugače s kom drugim, potem pa pride nek dogodek, ki nas opomni, kako smo srečni in hvaležni, da smo in da imamo takšnega partnerja ali partnerko. Ljubezen je natanko to sobivanje partnerjev v vseh dimenzijah in njihovo razumevanje ter doumevanje, da je to del osebnostnega, partnerskega, zakonskega in družinskega sobivanja, ki nas osrečuje in zaradi česar smo še uspešnejši, prizadevnejši in še bolj delavni, kot bi bili sicer.

To je tudi motiv vašega koncepta?

Temeljni motiv je, da bi bil partnerski odnos osrečujoč za oba. V tako opredeljeni ljubezni ni pravih ali napačnih partnerjev, ni usojenih ali nesojenih partnerjev, ni poražencev ali zmagovalcev, ampak so le tekači na kratke ali dolge proge. Slednji so najbolj zanimivi, saj se moč in kakovost ljubezni izkazuje z dolgoprogaši., prvi prepir ali nesporazum. To je izjemno pomembno za razumevanje zaljubljenosti in ljubezni - zaljubljenost se zgodi, ljubezen pa godi. Pravijo, da je težko priti na vrh, toda na vrhu ostati je najtežje. Tako je tudi z ljubeznijo; relativno lahko je vstopiti v ljubezenski odnos, ko si zaljubljen, vendar ostati v njem, čim dlje deskati na valu, s katerega lahko sicer relativno hitro padeš, kar dokazuje veliko število ločitev v prvih letih po poroki ... Če že padeš, je še pomembnejše, da se nanj vrneš, ujameš ritem in čim dlje deskaš naprej, torej delaš na odnosu in vztrajaš. To je umetnost ljubezni in to je umetnost življenja.