(INTERVJU) ''Vesela sem, da sem Slovenka. Biti Slovenka v zamejstvu pa ni lahko''

Mirno spieš an ist te gledam. Luna je na punim an sieje pruoti nas nad nuosam tojim stoji an vsaki krat ki dihaš se no malo v njim potopi. Potle je nazaj na varh an igra gre napri …. Je pru na tiha nuoc bi tiela te zbudit pa rada gledam luno kuo z nuosam se toli. Magične so tele noci kar se motim z luno dok se m’na zaprejo oči.

Tako zvenijo besede iz pesmi Luna, ki jo je napisala Margherita Trusgnach. Živi v občini Garmak v Rečanski dolini in pravi, da je zelo navezana na domače kraje in rojstno vas. Od mladih let aktivno sodeluje s kulturnim društvom Rečan in poje v zboru. "Takrat je odločitev zahtevala veliko poguma, saj je bila videti kot jasna politična izbira v času, ko se imeti za Slovenca ni bilo lahko," se spominja rane mladosti.

Že mlada je spoznala, da se je poleg narečja treba učiti tudi slovenščino, brati slovensko literaturo, obiskovati je začela tečaje slovenskega jezika, ki jih je takrat organiziralo društvo Rečan, na ljubljanski filozofski fakultetise je udeležila tudi več seminarjev o slovenskem jeziku in kulturi. Sodelovala je na različnih tekmovanjih, ki jih je za otroke organiziral študijski center Nediža, pomagala je pri poletnih bivanjih Mlada brieza in Barčica moja, nastopala je v gledaliških predstavah. Bila je med ustanovnimi člani čezmejnega društva PoBeRe-Nit, v katerem so člani iz Benečije, Posočja in Rezije, s sedežem v Sloveniji. Še vedno poje v pevskem zboru Rečan in v zboru Fajnabanda v okviru dvojezične šole. "Ker želim, da se ohrani lokalna beseda, pišem pesmi, ki so bile objavljene v različnih knjigah in revijah." Za kulturno društvo Rečan organizira literarne večere, nanje vabijo pesnike različnih jezikov in kultur. "Na branjih v Furlaniji in v Sloveniji izkoristim priložnost za predstavitev Benečije, o kateri je malo ali nič znanega." Zaposlena je pri kulturnem društvu Ivana Trinka v Čedadu, kjer sta tudi sedež in tajništvo Zveze slovenskih kulturnih društev videmske pokrajine. "To delo mi daje možnost aktivno sodelovati z vsemi društvi in zbori, ki imajo radi našo slovensko dušo."

Veliko prostega časa nameni delu v kulturnem društvu Rečan, ki ga ima srčno rada. Dela zato, da se enkrat ne bi bilo treba boriti za svoj jezik, da bi lahko rekla tako kot v svoji pesmi Še boma kupe poslušala vičer, ki pada an tekrat na bo trieba besied kjer vse sma se že poviedala ... Te dni bo sodelovala na srečanju Benečanov in Posočanov v Tolminu.

V povabilu na tolminsko srečanje piše, da boste povedali, kako se počutite kot Slovenka v zamejstvu. Kaj boste rekli?

Vesela sem, da sem Slovenka. Biti Slovenka v zamejstvu pa ni lahko, vedno smo imeli težave zaradi tega in potrebovali smo veliko poguma, da smo pokazali, kaj zares smo.

Od takrat, ko je habsburška monarhija prepustila Benečijo kraljevini Italiji, so Slovenci tam manjšina. Manjšine pa je povsod vse manj. Številčne rasti ni mogoče pričakovati, je mogoča vsaj kakovostna rast, da slovenstvo lepše (za)živi?

Za to delamo vse, kar je mogoče. Dvojezična šola dosti pomaga, da se slovenski jezik ne izgubi. Kulturna društva delajo za ohranitev slovenskega narečja, ki se izgublja. Zbori še pojejo slovenske pesmi, kulturno društvo Rečan Aldo Klodič bienalno organizira festival Senjam beneške piesmi in mladi pišejo nove pesmi v narečju. Res je problem, da nas je vedno manj, mladi študirajo drugje, doma jih ostane malo, in tisti, ki odidejo na šolanje, se ne vrnejo, ker doma zanje ni dela.

Saj človeško gledano, slovenstvo ni nič drugega kot italijanstvo, a vendarle gre za dva jezika.

Ja, gre za dva jezika, ki ju tu skozi mešamo, ko govorimo, ker nimamo dovolj besed, da bi v narečju povedali, kar mislimo. Ko govoriš v narečju, so neologizmi velik problem.

Jezika ni brez literature, zato ste tovrstni ustvarjalci zlata vredni. Domače je pač bilo vedno najboljše brati. S seboj nosi sentiment. Zdaj pa bi globalizem naredil vse enake.

Največji problem je, da mlajši v družinah govorijo največ ali samo v italijanščini, ker je veliko mešanih zakonov. Družino je težko nadomestiti, šola, zbori in društva ne zmorejo tega. Globalizem omogoča prijateljstva, družina, prijatelji pa nas vodijo k italijanščini, ker ta jezik vsi znamo. Potrebna je velika samozavest, ki jo mora najprej ustvariti družina, da se odloči tudi za slovenščino.

Kdaj ste začeli delati v slovenskem društvu?

V kulturnem društvu Rečan in v pevskem zboru sem začela delati pri štirinajstih letih. Torej je za menoj več kot štirideset let prostovoljnega dela. Ko sem začela, je bilo to razumljeno kot politična odločitev. Kulturno društvo je zame postalo druga družina, tam sem se naučila brati in pisati v slovenskem jeziku, ker takrat še nismo imeli dvojezične šole. Moj mentor je bil 25 let Aldo Klodič, po njem se je društvo tudi poimenovalo. Zdaj svoje pesmi predstavljam drugje, tudi v Furlaniji, kjer slabo poznajo Benečijo in našo težko zgodovino. Čudijo se, da še obstajamo.

Liberalnokapitalistična Slovenija zna biti kruta do ustvarjalcev, zdaj celo do tistih doma. So vam vsaj malo odprta vrata tudi v Sloveniji? So vam založniki, distributerji in promotorji v pomoč?

Tudi v Sloveniji slabo poznajo Benečijo. To nas zelo boli, ker je naš obstoj zelo vezan na pomoč, ki jo lahko dobimo iz matične domovine. Benečija nam otežuje položaj s tem, da tu ni delovnih mest, in to je del italijanskega načrta, da nas pošljejo drugam in nas asimilirajo. Po katastrofalnem potresu leta 1976 nam je Jugoslavija priskočila na pomoč tako, da so postavili nekaj podjetij, a so ta s propadom Jugoslavije ugasnila. Veliko je že zamujenega, kar bi Slovenija lahko naredila za nas, vendar bo treba, če ji je mar, da nas ostane tu vsaj še tisto malo, kar nas je. Zdaj nas ohranja samo kulturno društvo.

Kaj literarnega pripravljate?

Pripravljam se na izdajo prve pesniške zbirke v beneškem narečju. Bo ena od zbirk, ki jih objavljamo vsako leto v našem kulturnem društvu. Cilj teh publikaciji je ovrednotiti delo naših ljudi, ki še pišejo v slovenskem narečju.