Kaj bo po 1. januarju drugače s plastičnimi vrečkami?

Glorija Lorenci Glorija Lorenci
25.11.2018 06:32

​Če ne vrečka naša vsakdanja, kaj namesto nje? Mikrodelci plastike vežejo nase kemična onesnaževala in jih koncentrirajo. Delujejo kot magnet za okoljske toksine in preko prehranjevalne verige najdejo pot v naša telesa. Kakšen je dolgoročni učinek tega? To spoznanje nas še čaka.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Ali imate doma v predalu plastično nosilno vrečko, polno plastičnih nosilnih vrečk? No, potem ste otrok današnjega časa, kajti ni bolj prepoznavnega simbola potrošništva, kot je ta udobni kos plastike z ročaji. Poskušam se spomniti, kdaj natančno je začela hoditi z mano, pa mi v spomin iz otroštva hodita zgolj mesarski cekar, ki ga bolj vlečem kot nosim iz trgovine, in mrežasta nakupovalna torba, ki mi je z rame visela do kolen. Kar me opomni, da sem starejša od plastične vrečke, a tudi, da bom zelo verjetno prej "razgrajena" v nanodelce kot prve predstavnice tega velepomembnega odkritja, danes tako ljubljenega in osovraženega polietilena.

Zgodovina, sedanjost in prihodnost

Polietilen je bil odkrit naključno; prvič ga je leta 1898 sintetiziral nemški kemik Hans von Pechmann pri preiskavi diazometana, snovi, ki se je izkazovala kot nestabilna v industrijski uporabi. Pechmann ni uvidel pomembnosti odkritja bele, voskaste snovi, ki jo je tako lahko oblikovati, zato je kmalu pozabil nanjo. Zgodba z naključjem se je ponovila čez 35 let. Strokovnjaka organske kemije Eric Fawcett in Reginald Gibson iz Imperial Chemical Industries v Northwichu v Angliji sta leta 1933 ob dovajanju izjemno visokega tlaka v mešanico etilena in benzaldehida nehote ponovno proizvedla bel, gnetljiv material, polietilen, "mamo plastike". Tokrat ni manjkala slutnja široke uporabe, zato je bil polietilen hitro izpostavljen izboljšavam in dodelavam. Revolucionarno snov so Angleži ljubosumno skrivali, danes vemo, da so jo uporabljali za izdelavo izolacije za koaksialne kable radarskih sklopov v drugi svetovni vojni.

Kaj vrane ali srake vedo? Vsekakor znajo preživeti.
Andrej Petelinsek

Zavajajoča oznaka bio

Če ne vrečka naša vsakdanja, kaj namesto nje? Je papirnata boljša od plastične? Mnogi bi takoj prisegli na to alternativo, a je treba reči, da ima tudi papirnata vrečka lasten niz okoljskih težav. Najprej, ker pomeni veliko padlih dreves in ker zahteva predelava papirja uporabo velike količine vode in kemikalij. Celo več vode kot pri izdelavi plastičnih. Hkrati pa so papirnate vrečke težje in zavzamejo več prostora, kar pomeni, da je za njihov transport potrebnega pomembno več tovornega prometa, kar še kako vpliva na okoljski odtis.
Biorazgradljiva vrečka? Biorazgradljivo plastiko lahko pridobivajo iz fosilnih, torej neobnovljivih virov ali pa iz obnovljivih, kot sta koruzni in krompirjev škrob, celuloza, sirotka. Povprečen potrošnik ne opazi razlike, če na izdelku ni certificiranega znaka za biorazgradljivost. Pridobivanje plastike iz fosilnih virov je okoljsko sporno samo po sebi, po drugi strani pa se pri izdelavi vrečk iz obnovljivih virov postavlja podobno etično vprašanje kot pri pridobivanju biogoriv: Ali bomo ob tem, da je milijarda ljudi v svetu lačnih, kmetijske površine res zasajali s krompirjem in koruzo za potrebe izdelave vrečk, namesto da bi na njih pridelovali hrano?
Obstaja še ena podrobnost, ki jo pri navduševanju nad razgradljivimi vrečkami radi spregledamo: biorazgradljiva plastika razpada pod vplivom UV-svetlobe, vode, toplote in se razgradi pod vplivom živih organizmov, kot so bakterije, glive, alge. Obenem pa se na trgu pojavlja veliko bioplastike, ki ima zavajajočo oznako bio samo zato, ker je narejena iz obnovljivih virov, kot odpadek pa v okolju le razpade in se ne razgradi, saj je mikrobi ne prepoznajo kot hrano.
Žal nikjer nisem zasledila, kakšen okoljski odtis pušča trajna tekstilna nakupovalna vrečka, a zdrava pamet nekako govori, da bi lahko bil človek z vrečko, ki nenehno potuje od trgovine do doma, ekološko pomirjen. Sicer pa plastika sama po sebi ni slaba pridobitev, celo nasprotno, problem je v človeku, kadar z njo ne zna ali noče ravnati pravilno. Gotovo se ne želimo vrniti v čase, ko so živila ovijali v vlažne krpe, da so se dlje ohranila. Večkratna uporaba, pravilno sortiranje, recikliranje, ponovna uporaba, to je magični vzorec, ki bi rešil mnoge okoljske probleme. Sploh pa ... Če smo se tako hitro naučili, da je obvezno treba pred odhodom v službo vtakniti v torbico ali v žep mobilni telefon, zakaj ne bi tega refleksa izvežbali tudi pri vrečki. Lahko je celo plastična, če je iz tiste plastične vrečke, v kateri hranimo plastične vrečke.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta