Aljoša Stojič
Biti srečen. Ideal, ki se mu želimo približati, a ne vemo prav, na katerem koncu zagrabiti srečo, da nas slučajno ne doleti nesreča. Je sreča nov avto? Bržčas tako razmišlja povprečen Slovenec, a le do trenutka, ko ga povozi švicarski kredit. Srečen je tisti, ki najde srečnega partnerja, po možnosti mladega in lepega; ampak kmalu ne bosta mlada in lepa - bosta zato nesrečna? So srečni tisti, ki zadenejo na lotu? Ali pa bi vam deset milijonov na osebnem računu prineslo več preglavic kot radosti? Sreča je izmuzljiva in neopredeljiva. Reven ribič, ki bo iz mreže potegnil stokilogramskega tuna, bo rekel, da je imel gromozansko srečo. Milijarder, ki bo sočasno na borzi v sekundi izgubil sto milijonov, bo preklinjal zlo srečo. Sreča se ne meri (samo) v denarju; a se sploh da izmeriti?
Med mitom in resničnostjo
- Danci so najbolj srečni, sledijo Švicarji in Norvežani, Slovenci se smehljamo okoli 50. mesta.
- Študij na Danskem je za vse brezplačen, vsak študent dobi od države 700 evrov mesečne žepnine.
- Vlak je zamudil za pet minut, danski minister se je pisno opravičil vsakemu potniku in mu v nadomestilo ponudil dizajnerski stol.
- Devet od desetih Dancev ima kolo.
- Köbenhavn ima 450 kilometrov kolesarskih stez.
- Dva od treh članov danskega parlamenta prikolesarita v službo.
- Na Danskem zaposleni dela v povprečju 1457 ur na leto, v Sloveniji 1676.
Najsrečnejši na svetu
Vsekakor, meni Meik Wiking, direktor Inštituta za raziskovanje sreče v Köbenhavnu. V slogu pogumnega Vikinga je Wiking pustil službo, ki mu je zagotavljala reden dohodek, a ga ni izpopolnjevala. Avtor knjige Lykke, kot sreči pravijo Danci, išče srečo v službi sreče. Njegovi Danci veljajo za najbolj srečne ljudi našega planeta, a se direktor ne predaja samozadovoljstvu, brska naprej. Prepričan je, da so ključi sreče skriti po vsem svetu, morda se znajde tudi v vaših vratih; le potruditi se moramo, vsi skupaj in vsak posameznik, da jih najdemo.
Sreča je v majhnih stvareh
Srečo merimo, razčlenjujemo in širimo
Meik Wiking, direktor Inštituta za raziskovanje sreče: "Sreča različnim ljudem pomeni različno. Jaz si pod tem pojmom predstavljam nekaj drugega kot vi. V znanosti o sreči je veliko pasti, toda če se res nočemo ničesar naučiti, je najlažje vreči puško v koruzo in reči, da se tega ne da narediti. Še nihče mi ni predstavil pametnega razloga, zakaj ravno sreče ne bi smeli znanstveno preučevati. Navsezadnje je res bolje sedeti križemrok in vztrajati, da se nečesa ne da narediti, ampak potem tudi ne bi nikoli odkrili novih celin ali poleteli na Luno. Zakaj ne bi prestavljali mej tudi, ko gre za kakovost življenja? Vidim veliko možnosti, da že z majhnimi spremembami v vsakdanjem vedenju postanemo srečnejši. Skromni začetki včasih vodijo do velikih stvari. Na našem inštitutu srečo merimo, razčlenjujemo in širimo."
Smeh ni greh
Če lahko merimo stopnjo stresa, tesnobe in depresije, lahko izračunamo tudi srečo, meni avtor knjižne uspešnice. Njegov prvenec Hygge - umetnost dobrega življenja po dansko je bil preveden v trideset jezikov. Lykke - dansko iskanje najsrečnejših ljudi na svetu je za slovensko izdajo uredila Branka Fišer (Založba Učila). O avtorju je sicer zapisano bore malo, dovolj bo že: "Samo iskreni častilec sreče bi si vzel čas, da poseda v kavarnah po vsem svetu in šteje nasmehe ljudi."
Wiking je zares potrpežljivo prešteval, v katerem mestu se ljudje na ulici najpogosteje smehljajo: zmagovalka je španska Malaga (13,9 odstotka) pred Milanom in Kualo Lumpurjem, Köbenhavn je četrti. Velemesta so, kot bi lahko predvidevali, na repu lestvice nasmehov - v New Yorku so mrki, smehlja se eden od stotih na ulici, ob sončnem vremenu srečo z nasmehom izkazujeta kvečjemu dva. Če imate čas, lahko preverite nasmehe v Mariboru, Murski Soboti, Dravogradu ... Bi se po številu nasmeškov približali Malagi ali Damasku?
Nesrečni ne ve, da je srečen
Zakaj morajo imeti vsa stanovanja v bloku vrtalne svedre, ki jih uporabljamo deset minut na leto? Zakaj si med seboj ne bi izmenjevali kosilnice, lopate in prikolice? A bi si trideset sosedov lahko privoščilo, da bi vsak od njih en dan pripravil večerjo - torej bi jo vsak med njimi skuhal enkrat mesečno? A ne bi bilo dobro, če bi v službi en dan v tednu vsi zaposleni za štiri ure izklopili telefone in si zablokirali elektronska sporočila? In kaj šefi dosežejo z maratonskimi sestanki; po Wikingu so duhamorni in tratenje časa.
Da je nekaj gnilega v deželi Danski, ne slepomiši Wiking. Postreže z lestvico pričakovane življenjske dobe - no, tu smo Slovenci celo za korak pred Danci: mi živimo 80,8 leta, Danci 80,6 leta. "Verjetno ste pričakovali, da srečni Danci dočakajo največ let na svetu, ampak ni tako. Najdlje živijo na Japonskem (83,7 leta). Prebivalci Danske veliko kadijo, veliko pijejo in pojedo na tone mesa in sladkarij, kar seveda ni primerno za dolgo in zdravo življenje. Delno je za to kriv slog hygge, bistvo danske kulture in načina življenja, ki omogoča uživanje cimetovih polžev in vroče čokolade s stepeno smetano brez občutka krivde." Vzporednica s Slovenci ni daleč: tudi mi veliko pijemo, veliko jemo, veliko kadimo ... Le manj srečni smo, zlasti od Dancev. Ko bomo ugotovili, da je normalno, da je nekaj gnilega tudi v deželi Sloveniji, bomo morda za milimeter bolj srečni.
"Človek je nesrečen, ker ne ve, da je srečen," je vedel Dostojevski. Ki mu ob bok postavljamo Toneta Pavčka: "Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi."
Sreče nam ne nosijo drugi, ustvarite si jo sami. A nikar ne pretiravajte v iskanju sreče: kos torte gre v slast, po petih bo želodec protestiral.
