Pred tednom je završalo po Mariboru: "Župan kupuje tržnico in Klička!" To je dalo materiala za debate. Župan zna res poskrbeti za akcijo, to mu že moramo priznati. Dolgčasa v našem mestu ni. Sicer pa lahko zmeraj spečemo kekse za "ta pravo" vzdušje. Županove ideje so, če potegnemo črto, predvsem romantične. Na papirju izgledajo izračuni investicije za nakup mestne tržnice in gostišča Pri treh ribnikih celo obetavno. Kupnina za stavbno pravico na tržnici in za gostišče bi nanesla okoli tri milijone. Denar za nakup bi se po ocenah župana poplačal iz najemnin uporabnikov tržnice in gostinskega lokala. Skupaj naj bi to naneslo okoli 266.268 evrov letno. Kaj vse so se naši občinarji še dogovarjali za zaprtimi vrati, vedo, žal, samo oni, saj so zaradi "poslovnih skrivnosti" izredno sejo mestnega sveta zaprli za javnost. Bum, tresk, ratata! Trese se Pohorje! Županu očitajo marsikaj. Da vodi občino vedno bolj kot gostilno, da je njegovo obnašanje preveč trgovsko, celo avtokratsko in samozagledano. Njegove razlage o nujnosti nakupa gostišča Pri treh ribnikih ocenjujejo za patetične, polne baročne retorike. Glede na to, da naš župan ne velja ravno za retorika, se mi zdi, da so ga tokrat dobro pripravili, da mu je odgovore spisala precej romantična oseba, in da mu je tudi osebno mar za vso stvar.
Ker sem tudi sama romantična duša in zelo navezana na Mestni park, mi je všeč ta strast, ognjevitost. Že od nekdaj je Mestni park veljal za dušo in srce Maribora. Stara čolnarna je privabljala staro in mlado v vseh letnih časih. V ospredju sta bila druženje in rekreacija. Veslanje, drsanje, sprehodi, glasba v živo, plesi. Gostilna? Seveda, tudi gostilna je bila. Po drugem lastniku Kličku se je je prijelo ime Pri Kličku, drugače so ji rekli tudi Ob ribniku. Lesena čolnarna je pri spodnjem ribniku obstajala že pred letom 1905. Leta 1907 je inženir Hans Dirnböck iz Gradca izdelal načrte za moderno kopališče ob Treh ribnikih. Naredili so celo obširne preiskave vode in ugotovili, da je sposobnost samoočiščevanja v ribnikih večja kot pri tekočih vodah. Da je bila voda v ribnikih dokaj čista, priča tudi to, da je led z drugega ribnika že okoli leta 1886 uporabljala pivovarna Götz in da je pred prvo svetovno vojno mariborski restavrator Spatzek v ribnikih gojil rake. Načrtov žal nikoli niso uresničili. Leta 1927 so podrli leseni razpadli objekt in po načrtih arhitekta Maksa Czeikeja zgradili čolnarno z garderobami in teraso. V osemdesetih letih so propadajoči objekt porušili. Na željo krajanov so ohranili in obnovili stebre, prekrili so jih s čopasto streho. Gostišče Pri treh ribnikih se je obdržalo in ima svoje mesto v zavesti vsakega prebivalca mesta Maribor. Preteklost nam ponuja mnogo idej za prihodnost. Žal je "romantika” premnogokrat lepa samo nad oblaki. Danes, tako zavita v celofan nostalgije, sedi na obrabljeni klopci v parku in propada. Dobro je, da smo kritični in skeptični. Ni samoumevno, da nasedamo zgolj zgodbi o čevljarčku, da je nakup gostilne Pri Kličku "pomembna" stvar za Maribor. Mogoče pa bo že dovolj, če bo stvar "dobra" za Maribor. Ne vemo, kakšni naj bi bili nadaljnji načrti za gostišče in okolico po poteku pogodbe s Termami Maribor. Če je občinarjem ta prostor res tako pomemben, bi najprej morali na ribniku obnoviti tisto pravo izgubljeno dušo Mestnega parka - čolnarno. Z največjim veseljem bi prebirala kakšno dobro knjigo na čolnu sredi ribnika in prepričana sem, da ne bi bila edina. Na obrežju bi v živo igrala glasba, plesalo bi staro in mlado, in medtem ko bi se dan prevešal v noč, bi verige lučk zažarele v barvah veselja in sreče, ko bi se vsi sladkali s Kličkovo pohorsko omleto.
