Glorija Lorenci
Na začetku tisočletja nikomur ni padlo na misel, da bi lahko kitajski sektor biotehnologije postal eden najprodornejših v svetu. Zgodilo se je prav to; na Kitajskem je v zadnjem desetletju vzniknilo veliko vrhunskih raziskovalnih centrov, biotehnoloških parkov, v katerih dela na tisoče znanstvenikov, ki se trudijo svoje zahodne kolege prehiteti na vseh področjih biotehnologije.
Dve mišji mami, dva mišja očeta
Eden največjih znanstvenih prebojev se je zgodil oktobra: kitajskim znanstvenikom je v laboratoriju pri miših istega spola uspelo ustvariti mladiče, pri čemer so matične celice uporabili za odstranitev določenih genov.
Sesalci pri razmnoževanju polovico svojega genoma podedujejo od matere, polovico pa od očeta. Pri tem so nekateri geni podvrženi posebnemu mehanizmu, imenovanemu genetsko vtisnjenje. Za ta mehanizem je značilno, da se izrazi le kopija gena enega od staršev.
Po štirih, po dveh
Septembra je bilo objavljeno, da so raziskovalci odkrili fosile največjega južnoafriškega dinozavra doslej. Odkritje je pomembno predvsem zato, ker spreminja do sedaj veljavno razumevanje načina, kako se je v skupini dinozavrov, ki vključuje nekaj največjih živali, kar jih je kdaj lomastilo po našem planetu, hoja po štirih nogah razvila v hojo po dveh.
Novoodkrita vrsta, ki so jo poimenovali Ledumahadi mafube (v jeziku lokalnega plemena "udar groma ob zori"), je tehtala okoli dvanajst ton in je zgodnji sorodnik zavropodov, za katere so značilni dolgi vratovi in repi.
Žival ali rastlina? Žival!
Leta 1947 so paleontologi prvič opisali 500 milijonov let stare fosile, najdene v Avstraliji in Rusiji. Organizem, ki je v kamnu pustil odtis, podoben listu, so poimenovali dickinsonia. A znanstveniki tega fosila, ki je meril od enega centimetra pa vse do metra, niso znali uvrstiti na drevo življenja. Rastlina? Žival? Gliva? Lišaj? Nekateri so govorili o enigmatični mešanici med živaljo in rastlino. Žal ostankov z dobro ohranjeno organsko snovjo, ki bi lahko odgovorila na vprašanje, kam dickinsonia sploh sodi, ni bilo.
Toda letos so raziskovalci v študiji dokazali, da gre za žival, natančneje za najstarejšo žival našega planeta. Ključni dokaz so maščobe, molekule holesterola, najdene na fosilih iz Rusije. To maščobo pa lahko proizvajajo le živali. Dickinsonie so živele v oceanih pred 570 do 541 milijoni let, tik pred kambrijsko eksplozijo, po kateri so ti organizmi tudi izginili.
A delo še ni končano. Analize DNK namreč kažejo, da so se prve živali pojavile že pred več kot 720 milijoni let. Morda je samo vprašanje časa, kdaj bomo našli njihove fosile.
Najstarejša risba
Septembra 2018 so raziskovalci poročali, da imajo pred seboj najstarejšo znano risbo, ki jo je ustvaril homo sapiens. Pred 73.000 leti je neznan "umetnik" v jami Blombos v Južni Afriki na kamen narisal črte z rdečkasto okro. Vzorec devetih črt še nima znanstvene razlage, je pa znano, da je bil le nekaj centimetrov velik kamenček del večje porisane površine. Podobne, a mlajše vzorce so našli tudi v drugih krajih Južne Afrike, Avstralije in Francije. Arheologi verjamejo, da utegne risba spregovoriti tudi o tem, kako so ljudje v pradavnini uporabljali simbole, kar je slednjič pripeljalo do razvoja jezika in civilizacij.
Želva brez oklepa
Ena najstarejših skupin plazilcev so želve, starejše so od kač in kuščarjev. Zanje je značilno, da njihovo telo ščiti koščen ali hrustančen oklep iz 60 kosov, ki je nastal iz preobraženih reber. Avgusta letos so v provinci Guizhou na jugozahodu Kitajske odkrili odlično ohranjen fosiliziran skelet želve, ki je star okoli 228 milijonov let. Najdba potrjuje, da so želve nekoč živele brez oklepa. Fosil je, so poročali znanstveniki, večji od zakonske postelje. Plazilca z značilnim kljunom so poimenovali Eorhynchochelys sinensis, kar v prevodu pomeni "vzhajajoča želva s kljunom iz Kitajske". Znanstveniki želijo ugotoviti, kako so želve razvile oklep, in v zadnjih letih je bilo najdenih kar nekaj fosilov, ki govorijo o vmesni fazi. Do zdaj najstarejši fosil je bil star okoli 220 milijonov let, gre pa za žival, ki so jo poimenovali Odontochelys. Ta je že imel povsem oblikovan spodnji del oklepa, ne pa tudi hrbtnega. Zadnji najdeni fosil omogoča nov vpogled, saj je mogoče opaziti, kako so se razširila rebra.
Otrok neandertalke in denisovca
Avgusta so paleogenetiki potrdili, da je deklica, ki je umrla pred približno 90 tisoč leti in so jo poimenovali Danny, otrok mame neandertalke in očeta denisovca. To je prvi avtentični dokaz, da so se neandertalci parili z denisovci in imeli skupne potomce. Leta 2008 so ruski arheologi pri izkopavanjih v jami Denisova v Sibiriji naleteli na množico ostankov kosti v različnih zemeljskih plasteh, kar je govorilo o tem, da je bila stalno obljudena. O denisovcih ima paleontologija malo materiala - le nekaj drobcev kosti, a ti so se v sibirskem mrazu očitno dobro obdržali. Mednarodna raziskovalna skupina pod vodstvom paleogenetikov Viviane Slon in Svanteja Pääboja z Inštituta za evolucijsko antropologijo Maxa Plancka v Leipzigu je sekvencirala genom iz koščka kosti, ki je bil dokaj dobro ohranjen s proteinskimi strukturami in dednino vred. Analiza DNK neandertalcev, denisovcev in nas, modernih ljudi, je v preteklosti že pokazala, da so se vse tri podvrste med seboj srečevale in občasno tudi imele potomce. V genskem zapisu današnjih neafriških populacij najdemo tako dele genetskega zapisa neandertalcev kot tudi denisovcev. Glede na to je bila realna domneva, da so se med seboj parili tudi denisovci in neandertalci. Domneva se je z letošnjim letom potrdila.
Zanimivo je tudi odkritje, ki izhaja iz mitohondrijske DNA in se deduje samo po materini liniji, ker kaže, da je Denny precej bolj sorodna neandertalcem, ki so bivali na Hrvaškem, kot pa neandertalcem, katerih fosilne ostanke so našli v jami Denisova. To govori o tem, da so neandertalci potovali po zelo širnem ozemlju.
