Sploh te sonce pretežni del leta vztrajno naganja ven, in če živiš poleg tekaške poti, ki je vsak sončni dan natrpana z najnovejšimi pajkicami in najkicami, si videti v stari razcapani trenirki malo ... hm ... zapuščeno. Ampak vse, kar bi ti rad, je staro psičko s popuščajočimi kolki počakati, da prevoha vse, kar se ji še da prevohati. Pozimi nihče ne dirja, kolesari, rola mimo naju, lepo počasi se valiva naokrog. Ampak vse bolj ugotavljam, da teme ni več. Vsaj v Mariboru ne. Kot da bi šlo za nevarno getovsko mesto, smo luči namestili nad vsak kvadratni centimeter asfalta pa tudi nad park in tako oblikovano oblikovano naravo.
Mislim, da sem zadnjo res pravo, tisto črno črno temo preživela nekje sredi kočevskih gozdov. Če namreč želiš postati biolog, moraš med drugim nekaj časa preždeti na klopci sredi kočevskega gozda, medtem ko tvoji sošolci v koči utrjujejo znanje o pripravkih iz domačega rastlinja na etanolu. Da ne bo pomote - terenske vaje so najboljše, kar se študentu skozi študij biologije zgodi. O botaničnih terenih bi lahko razpravljali, najboljši so bili morski, gorski in vsi, povezani z živalmi. Po letu piflarije, ko smo si v glave, ki so bile definitivno bolj odprte za sveže ljubezni in ljubljanske žure kot za sistematiko nevretenčarjev (joj, ko se spomnim botanične sistematike, me še sedaj zaboli), tlačili mitohondrije, DNK-strukture in drugo, so bili tereni pravi blagoslov. Lazili smo v jame, taborili na Pagu, brodili po poletnih ostankih Cerkniškega jezera, iskali medvede in sledili rise v Kočevju. Kakopak so živali hordo študentov z vsemi podivjanimi hormoni zaslutile že od daleč in nikoli nismo srečali kake velike zveri. In meni je daleč bolj kot karkoli drugega ostala v spominu tista klopca sredi gozda. S Tatjano sva trepetali in šteli, kolikokrat so jeleni pozvali košute k druženju.
Spomnim naj, da sem otrok betona, odraščala sem nad avtocesto v naselju z bleščečim imenom Greenwich in dosti manj bleščečimi bloki, cestami ter delavsko populacijo takrat še industrijskega Maribora. Skratka, sedenje v gozdu sredi absolutno preveč narave. In to ponoči v najbolj temni noči, kar jih je, me je čudno pretreslo. A na neki način je bilo - naravnost čudovito! Razumem, zakaj je postalo prodajanje teme celo tržna niša, menda kar uspešna. Občutek je fantastičen, zvezde so blizu in postane ti jasno, da si delček nečesa zelooo velikega. (Če nekaj metrov od tebe zatuli še pohotni jelen, pa si itak le še kepica strahu). Kakorkoli, najino dežurstvo pri jelenjem ruku se je končalo okej, na toplem sva se pridružili veseli druščini - mnogi od njih danes prispevajo k svetovni znanosti z raziskavami velikih zveri -, jaz pa sem ugotovila in ugotavljam še vedno, da teme več ni. Preprosto izginila je.
Vnašanje luči v temačne mesece smo ljudje vzeli skrajno resno (tudi pri nas doma imamo galerije novoletnih lučk v različnih odtenkih). A tudi brez okrasitev vedno in povsod od nekod do nas preseva umetna svetloba, kar ima mnogo posledic. Če začnem pri ljudeh, so prve na seznamu motnje spanja - svetloba, celo majhna lučka televizorja v pripravljenosti lahko zmoti naš spalni ritem, še posebej neugodne so luči z modrim barvnim spektrom, ki učinkovito zavirajo izločanje melatonina, ta pa je eden od zaščitnikov pred rakom. Okoljskih posledic je še mnogo več, preveč za to kolumno. Poskusi krotenja umetne svetlobe sicer obstajajo, ponekod so deloma uspešni, ampak kot pri vseh človekovih intervencijah v naravo se na koncu vse postavi na skupni imenovalec samoiniciative. Dokler bomo strahopetno prepričani, da je tema grožnja, bomo verjetno še naprej osvetljevali vse okrog sebe.
