Kako preživeti v morju? Priročnih rešitev je v naravi ogromno, pravzaprav jih kar mrgoli. Zato ni čudno, da so se v procesu evolucije pojavile številne podobne protiplenilske prilagoditve pri mnogih, zelo različnih morskih organizmih. Lupine raznih polžev in školjk so ena najpogostejših strategij preživetja, saj se njihovi lastniki ob nevarnosti vpotegnejo v njo.
Tudi prazne lupine polžev in školjk lahko imajo takšno vlogo. V velikem leščurju (Pinna nobilis) živijo nekatere vrste majhnih rakovic (rodova Pinnotheres in Nepinnotheres). Sedaj, ko se soočamo z morijo leščurjev, pa lahko v njihovih praznih lupinah najdemo različne vrste rib, ki si v njih najdejo skrivališče, med katerimi so najpogostejše rogate babice (Parablennius tentacularis), volčiči (Serranus hepatus) in razne vrste glavačev (rod Gobius). V nekdanji lupini orjaškega polža sodca (Tonna galea) si najde zavetje hobotnica (Octopus vulgaris). Domovanje v praznih lupinah različnih vrst polžev pa si je izbrala za brlog velika množica rakov samotarcev (Paguroidea). Ti raki spadajo v širšo skupino rakov deseteronožcev (Decapoda) in ožjo skupino raznorepcev ali srednjerepcev (Anomura), kamor prištevamo med drugim tudi rake skakače (družina Galatheidae) in porcelane (družina Porcellanidae). Med porcelanami, ki običajno merijo kvečjemu centimeter v dolžino, so najpogostejše dlakava porcelana (Porcellana platycheles) in vrste iz rodu Pisidia, ki jih v naših krajih mrgoli pod kamni v bibavičnem pasu.
Pomembna skupina
Na svetu živi približno 800 različnih vrst samotarcev. Za rake samotarce je značilno, da imajo nekalcificiran mehkokožnat zadek, zato potrebujejo zaščito pred plenilci. Njihove repne nožice so drastično manjše, podobne krempljem in služijo prijemanju v polžji hišici. Samotarci si najdejo prazno polžjo lupino primerne oblike njihovi velikosti. Ko lupino prerastejo, se levijo in poiščejo novo in večjo lupino. Ne smemo podcenjevati tudi vloge, ki jo imajo samotarci za druge organizme. Tako se na njihovo polžjo lupino naselijo številne vrste raznih pritrjenih nevretenčarjev, ki tako dobijo zastonj "prevoz" v okolja, kjer je razpoložljivost hrane morda boljša. Mnogi manjši organizmi se naselijo v hišico ali kar na raka. Zato prištevamo samotarce v skupino organizmov, ki jim pravimo bioinženirji.
Samotarci so dobili ime, ker živijo v lupinah podobno kot puščavniki v svojih brlogih. V resnici se pojavljajo v velikem številu. S tega vidika so pomemben del tudi v prehranjevalnem spletu severnega Jadrana. Še posebno teknejo različnim vrstam skatov, kot sta navadni (Myliobatis aquila) in kljunati morski golob (Aetomylaeus bovinus), z njimi pa si lakoto potešijo tudi morske želve karete (Caretta caretta). Obe vrsti morskih golobov prežita na žive polže, predvsem čokate (Hexaplex trunculus) in bodičaste voleke (Bolinus brandaris), vmes pa polovita tudi primerke samotarcev, ki so si očitno izbrali hišico napačnih polžev. Plenilci rakov samotarcev so torej tisti, ki imajo sposobnost drobljenja lupin polžev, v katere so se zatekli. Za obe vrsti morskih golobov so značilni zobje v obliki tesno prilegajočih se ploščic, s katerimi brez težav strejo še tako trdo lupino.
Živeti skupaj
Sožitje med raki samotarci in morskimi vetrnicami je eden najbolj značilnih primerov sobivanja v živalskem svetu. Tu gre za odnos, ki ga imenujemo mutualizem, pri katerem imata partnerja v odnosu obojestransko korist. V mnogih primerih naj bi šlo za vrstno specifični odnos, kar pomeni, da si je določena vrsta morske vetrnice izbrala določeno vrsto samotarca (in obratno). Rak samotarec s sodelovanjem z morsko vetrnico tako dobi zaščito tudi pred tistimi plenilci, ki lahko trejo lupine polžev. Dodatno zaščito dobi samotarec s tem, da mu vetrnica s popolnim preraščanjem lupine priskrbi "nevidni plašč", tako da ga plenilci ne morejo opaziti. Morska vetrnica pa s tem odnosom pridobi tisto, kar jo v marsičem omejuje - mobilnost. V našem okolju je to veljalo za pikasto stražno vetrnico (Adamsia paliata) in za vetrničinega samotarca (Pagurus prideaux). Vetrnica namesti svoje lovke raku pod usti, s telesom pa povsem obraste polževo lupino. Tako dobi drobtinice pri rakovem obroku. Kljub vsemu so stvari v naravi veliko bolj kompleksne, saj so v marsikaterem odnosu dokazali, da lahko živi morska vetrnica tudi brez simbionta, poleg tega pa si lahko izbere tudi druge vrste samotarcev.
Na svetu živi približno 800 različnih vrst rakov samotarcev
V slovenskem morju je pogost okati samotarec (Paguristes eremita), ki ga prepoznamo po vijoličnem lažnem očesu na osnovi prednjih nog. Okati samotarec ima širši izbor simbiontov, med katerimi je najpogostejša progasta stražna vetrnica (Calliactis parasitica). Samotarec si najprej poišče svoji velikosti primerno prazno lupino čokatega voleka, ki jo potem prerastejo eden ali več primerkov stražne vetrnice, pogosto pa lupino voleka obda morska žogica (Suberites domuncula), značilna oranžna spužva.
Samotarski avanturist
Nekateri samotarci so se prilagodili na življenje zunaj morja. Takšna vrsta je na primer kokosov tatič (Birgus latro), ki živi na morski obali, v morje pa se odpravi le v času razmnoževanja. Je rekorder po velikosti ne samo med samotarci, ampak sploh med vsemi členonožci. Tehta lahko do enega kilograma, razpon okončin pa lahko meri en meter! Ime tatič je dobil zaradi navad, da si prisvoji razne izdelke, ki jih je izdelal človek, in jih odvleče do svojega skrivališča. V rovih kokosovega tatiča so tako našli veliko raznih predmetov. Mladi živijo v polžjih hišicah, odraslim pa se razvije trši oklep in hišice zato ne potrebujejo. Kokosovi tatiči se skrivajo v votlinah in podzemnih rovih, v katere se zatečejo, da ne bi izgubili preveč telesne vode. Kokosovi tatiči so znani po številnih nenavadnih prilagoditvah. So vešči plezalci, ki plezajo po kokosovih palmah in drugih drevesih. So dolgoživeči, saj lahko živijo tudi do 40 let. Med drugim so za kokosove tatiče značilne zelo močne klešče, s katerimi prereže še tako trde objekte, ki mu pridejo na pot. Z močnimi kleščami na primer odpirajo kokosove orehe. Na spletu obstaja posnetek, ko si je kokosov tatič prisvojil palico za golf. Ko mu jo je hotel lastnik vzeti iz klešč, je opazil, da jo je tatič prerezal. Kljub vsemu ti orjaki med raki (in nevretenčarji nasploh) človeku niso nevarni. Domorodcem na mnogih otokih je kokosov tatič cenjena delikatesa in afrodiziak. V zadnjih letih se stopnjujejo prizadevanja, da bi to vrsto, ki ima trend upadanja populacij, rešili pred izginotjem.
Nekateri samotarci imajo ime po pomembnih zgodovinskih osebnostih. V naših krajih živeč mali samotarec (Diogenes pugilator) je dobil ime po Diogenu, starogrškem filozofu, ki je bil eden redkih, ki se je posmehoval Aleksandru Velikemu (in preživel). Filozofova simbolika s samotarci se ponuja kar sama po sebi. Diogen, ki je poskušal iz skrajne revščine narediti vrlino in živeti le z najnujnejšim za preživetje, je namreč živel v sodu.
Tudi mnoge vrste rakov samotarcev se soočajo z nepremičninsko krizo. Za kopenske vrste samotarcev so ugotovili, da si namesto praznih polžjih lupin izberejo človeške odpadke, kot so plastični in pločevinasti zamaški za steklenice, spodnji pločevinasti deli žarnic, stekleni ostanki in še marsikaj. Teh odpadkov je spričo čedalje večjega onesnaževanja v primerjavi s praznimi lupinami polžev v izobilju. Ti primeri so odraz našega časa in nas vnovič opozarjajo, da ima onesnaževanje okolja velik vpliv na esencialne življenjske potrebe morskih organizmov.
