O ti nesrečno morje, kdo bo tebe ljubil! Ko pride poletje in se morje spet prerine v ospredje, se prikolovratijo tudi takšne in drugačne "novice". Pravzaprav novic te vrste nikoli ne zmanjka. Sedaj je na primer aktualno poročanje o sluzi, ki je marsikoga odvrnila, da bi si privoščil ohladitev v morju. Čeprav so novice bolj ali manj resnične, pogosto ponujajo pomanjkljive ali pretirane podatke. Da le poletje ne bi bilo tako lepo, kot bi si ga želeli ...
Analiza poročanja medijev v zadnjih letih bi pokazala, da se v našem morju ali blizu nas pojavljajo kompasne meduze (Chrysaora hysoscella), da kopalce motijo velike količine rebrač Mnemiopsis leidyi ali da nekatere pikajo morski metuljčki (Creseis acicula). Včasih kdo stopi na strupenega morskega zmaja (Trachinus draco), vedno kje v naši bližini pa opazijo kakšnega morskega psa. Novice, da ulovijo kakšno plamenko (Pterois miles) ali napihovalko (Lagocephalus sceleratus) v bližnjem ali daljnem Jadranu, dvignejo prah. Našel sem tudi prispevek o junaku, ki je v našem morju pogumno ubil električnega morskega skata (Torpedo marmorata), neki slovenski časopis pa je o tem poročal ...
Lepotec z juga
Eden od organizmov, o katerem so pred kratkim mediji opozarjali, je tudi ognjeni črv (Hermodice carunculata). Bombastično so poročali o njegovi invaziji v Jadranu in ogrožanju plavalcev. Ognjeni črv spada med mnogoščetince (Polychaeta), ki jih v grobem delimo v dve večji skupini, in sicer tiste pritrjene, ki živijo v cevki (Sedentaria), in tiste, ki se prosto premikajo (Errantia) in v katero prištevamo ognjenega črva. Pojavlja se v Sredozemskem morju in subtropskih in tropskih delih Atlantskega oceana. V naših krajih ga ni, sem pa ga pogosto videval v plitvinah na otoku Mljetu in ob obalah Pelješca. Gotovo je eden izmed najlepših prostoživečih mnogoščetincev, ki jih lahko vidimo v Jadranu in drugod v Sredozemskem morju. Že na daleč ga je lahko opaziti zaradi rdečega barvnega vzorca in belih ščetin, po katerem je tudi dobil ime. Ker je razmeroma velik, ga ni težko opaziti. Zato je privlačen motiv za podvodne fotografe. Videl in fotografiral sem primerke, ki so merili do 20 centimetrov v dolžino, so pa znani primeri orjakov, ki so presegli 70 centimetrov v dolžino. Ta vrsta je aktivna predvsem od mraka do zore, podnevi pa je običajno skrita v režah in razpokah skalnatega dna.
Prilagodljiv na vse
Ognjeni črv ima številne zanimive biološke in ekološke posebnosti, kar ga dela zelo prilagodljivega spremembam, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih. Tako se na primer pojavlja v z organskimi hranili zelo onesnaženem okolju, kjer so pogosto slabe kisikove razmere. Na taka okolja naletimo na primer pod gojišči školjk. V Libanonu so poročali, da je ta vrsta pogosta v zelo onesnaženem okolju, kar se kaže v visoki vsebnosti težkih kovin v njenem telesu. Ker je razmeroma počasen, posega po vrstah plena, ki so sesilne ali pa se počasi premikajo.
Najraje se hrani z raznimi ožigalkarji, kot so korale in morske vetrnice, pleni pa tudi morske zvezde in morske ježke. Hrani se tudi z mrtvimi organizmi. Da je z vidika prehranjevanja v osnovi vsejed, priča dejstvo, da bo v ujetništvu napadel in požrl poškodovane predstavnike lastne vrste. Poleg oportunistične prehrane, strupenosti in siceršnje prilagodljivosti je ognjeni črv tudi toploljubna (termofilna) vrsta, katere planktonske ličinke se domnevno lahko širijo na velike razdalje. Kljub vsemu pa kaže, da ličinke potrebujejo temperaturo vsaj 22 stopinj Celzija za preživetje, ognjeni črv pa je pod 19 stopinjami manj aktiven. Poleg vsega omenjenega ima ognjeni črv tudi sposobnost regeneriranja zadnjih segmentov telesa.
Na vrhu Sredozemskega morja jim bo uspelo vztrajati kvečjemu v poletnem obdobju višjih temperatur
V zadnjih desetletjih poročajo, da naj bi se ta vrsta zaradi globalnega segrevanja morja širila proti severu. Ob obalah Sicilije in južne Italije poročajo o znatno večji pogostnosti, predvsem pa o vplivih na lokalno ribištvo.
Strupena lepota
Zakaj bi ognjeni črv predstavljal nevarnost za človeka? Ognjeni črvi imajo namreč dva para strupenih ščetin na vsakem od telesnih segmentov. V bistvu gre za protiplenilsko strategijo, pri kateri ognjeni črv ob nevarnosti v vsiljivca izstreli ščetine. Morebitne plenilce opozarja tudi s svarilno (aposematsko) obarvanostjo. A to še ni vse! S prehranjevanjem z raznimi strupenimi ali neužitnimi vrstami plena ukradene učinkovine shrani v izpostavljenih delih telesa, da postane tudi sam neužiten. Raziskovalci so šli še dlje. Ko so iz ognjenega črva naredili kašo in jo ponudili ribam, so jo te pojedle, medtem ko so se celim ognjenim črvov izogibale. Iglam podobne ščetine so torej fizična obramba, v njih skrit strup pa kemična obramba. Domnevali so, da so pri laboratorijskem manipuliranju s pripravo homogenizirane kaše očitno nevtralizirali strup. Ob stiku z ognjenim črvom se iglaste ščetine tako zarinejo v kožo, kjer se zasidrajo zaradi nazobčane površine. Iz zlomljenih ščetin se sprostijo učinkovine, imenovane karunkulini, ki povzročajo bolečino in srbečico, lahko tudi slabost. Če do tega pride, priporočajo, da ščetine odstranimo z lepilnim trakom, kožo pa tretiramo s kisom, alkoholom in toplo vodo. Bolečine in srbečica lahko trajajo več dni, redkeje nekaj tednov. Če ognjenega črva pustimo pri miru, potem seveda ni nevarnosti.
V strokovni monografiji Passage to darkness (1989) etnobiolog Edmund Wade Davis poskuša razložiti vudujske rituale na Haitiju. Navaja, da je ognjeni črv sestavina, ki jo domačini uporabljajo za pripravo halucinogenih napojev. Da bi pripravili napoj, naj bi domačini ognjene črve dodali krastačam (Bufo marinus) v zaprto posodo, da bi le-te bolj intenzivno izločile strupe.
Ribiče boli glava
V največji meri bi se ga morali paziti ribiči, ki rokujejo z ulovom v ribiških mrežah. A sredozemske ribiče bolj kot bolečine zaradi ščetin ognjenega črva skrbijo posledice, ki jih ta vrsta povzroča. Za ognjene črve je namreč značilno, da se hranijo tudi z mrhovino. V stoječih mrežah se lotijo ulovljenih rib in povzročajo konkretno ekološko škodo. Ta je prisotna predvsem v poletnih mesecih. Nekateri raziskovalci domnevajo, da ima ognjeni črv zaradi arzenala strupenih ščetin le malo plenilcev, še posebej v Sredozemskem morju je o tem le malo znanega. V tropskih morjih pa ognjenega črva plenijo nekatere vrste koralnih rib.
Že pred 15 leti so za otok Lampedusa poročali, da povzročajo ognjeni črvi 38 odstotkov škode pri lovu šargov (Diplodus sargus) in 41 odstotkov pri izlovu progastih bradačev (Mullus surmuletus). Podobne podatke so potrdile lanske raziskave izlova šargov v južni Siciliji. Ognjeni črvi povzročajo velike probleme na koralnih grebenih, kjer se hranijo s številnimi vrstami koral in drugih ožigalkarjev. Obstajajo na primer podatki, da na ameriških Deviških otokih v Karibskem morju plenijo v povprečju 65 odstotkov ognjenih koral (Millepora complanata), ki sicer spadajo med kolonijske trdoživnjake.
Prej kot slej bo burja v pozabo odpihnila še zadnje ostanke sluzi. O pojavljanju morskih psov v našem morju itak redno pišem, na rebrače smo se že navadili, kompasne meduze gredo in pridejo, morskih metuljčkov pa mnogi kopalci sploh ne opazijo, kaj šele začutijo. Ko bosta v naše kraje prišli modropega napihovalka in plamenka, ju bomo polovili in izkoreninili. In ko bo, če bo, v naše kraje prikolovratil ognjeni črv, mu bo v tem okolju na vrhu Sredozemskega morja uspelo vztrajati kvečjemu v poletnem obdobju višjih temperatur.
