Poleg stand-up komikov najbolj uživam v predstavah kakšnih imitatorjev. Sposobnost oponašanja znanih oseb in karikiranja njihovih lastnosti me spravlja v smeh in neskončno zabava. Kakšenkrat se to zgodi tudi v naravi, takrat me to zmede in obenem navdušuje. Tudi v našem okolju najdemo ptice, ki razmeroma dobro oponašajo druge vrste.
Ptičje petje je jezik narave
Tako lahko recimo smrdokavro (Upupa epops) že na daleč prepoznamo, ker se oglaša z značilnim upupanjem. Ker veš, da je zaradi značilnega oglašanja nekje blizu, se splača pripraviti na morebitno srečanje z njo s teleobjektivom na preži. Za ptice sta petje in oglašanje zelo pomembna, saj se na ta način prepoznavajo med seboj, privabljajo ali izogibajo nevarnosti. Za ptice pevke (Passeriformes) je značilno, da imajo vrstno specifično prepevanje. To pomeni, da lahko vsako vrsto ptice pevke prepoznamo po njenem petju. Charles Darwin je gotovo imel prav, ko je ptičje petje po podobnosti primerjal z jezikom. Petje je domena ptičjih samcev, ki na ta način poskušajo pritegniti samico in obenem opozoriti druge samce, da je to njihov teritorij. A ni vse tako preprosto, kot sem napisal, saj je problem v tem, da imajo mnoge vrste več značilnih pevskih napevov in več vrst različnih klicev oziroma oglašanj. Še dodatno se zaplete, ko se oglašajo vrste z napevom, ki ni njihov.
Mojstri oponašanja
Že od nekdaj so bili ljudje navdušeni nad dejstvom, da lahko nekatere ptice oponašajo druge živali ali zvoke v naravi. Za nekatere vrste je značilno, da lahko posnemajo tudi človeške glasove. To pomeni, da se nekega zvoka ptica nauči tako, da ga najprej sliši in se s prakticiranjem priuči posnemanja. Med pticami so mojstri posnemanja papige (red Psittaciformes), lirorepci (družina Menuridae) in oponašalci (družina Mimidae), znani so tudi med kolibriji (družina Trochilidae) in pticami pevkami (red Passeriformes). Za papige je značilno, da se lahko oponašanja učijo celo življenje. Posnemanje oglašanja ali petja drugih vrst je znano pod imenom zvočna mimikrija.
V novem svetu so med posnemovalci najbolj znani oponašalci, ki poleg ptic posnemajo tudi oglašanje žab in žuželk - pa tudi mačk in psov. Severni oponašalec (Mimus ployglottus), ki mu je bilo ime Dick, je bil eden prvih živalskih predstavnikov, ki je prebival v ovalni sobi Bele hiše. Ameriški predsednik Thomas Jefferson je bil namreč velik ljubitelj ptic, Dick pa mu je pogosto stal ob strani oziroma na rami.
Sicer poznamo oponašalce tudi po tem, da so zaščitni znak več filmov iz priljubljene franšize Igre lakote (Hunger games), v kateri je zablestela igralka Jennifer Lawrence. Med največjimi mojstri petja so tudi avstralazijski utičarji (Ptilonorhynchidae), izredno barvite in lepe ptice, za katere je značilno, da poskušajo samci v času snubljenja samico pritegniti z izgradnjo razkošnih svatovskih utic in nekakšnih slavolokov, okrašenih z raznimi okraski iz bližnje okolice. Satenasti utičar (Ptilonorhynchus violaceus), ki na videz spominja na črnega kosa, poleg svatovske utice samico privablja z venčkom napevov različnih ptic. Kaže, da večji izbor napevov bolj pritegne samico.
Včasih zvočna mimikrija rešuje življenja. Na ameriški celini je značilna tudi za nekatere sove, ki jo uporabljajo kot protiplenilsko strategijo. Kunčje sove (Athene cunicularia) prebivajo v votlinah v zemlji, v katerih imajo tudi gnezda, zato so jajca in mladiči ogroženi zaradi talnih plenilcev. Za mladiče kunčjih sov je značilno, da ob nevarnosti začnejo oddajati glasove, ki zelo spominjajo na klopotanje repa klopotače. Te strupene kače (družina Crotalidae) imajo na koncu repa klopotec - roževinaste prstane, ki povzročajo rožljanju podoben hrup, s katerim opozorijo morebitne plenilce ali vsiljivce.
Privoščijo si tudi ljudi
Kaj pa pravi glede oponašanja David Attenborough, še živeča legenda naravoslovnih dokumentarcev? On prisega na avstralske lirorepce (Menura novaehollandiae), orjaške ptice pevke z značilnim, liri podobnim dolgim repom. Po njegovem mnenju imajo lirorepci najbolj prefinjene glasovne sposobnosti v živalskem svetu, saj lahko poleg živalskih glasov natančno posnemajo jokajočega dojenčka, motorno in ročno žago, avtomobilski alarm, zvok zaklepa kamere in še kaj.
Zvočno oponašanje je pogosto tako dovršeno, da lahko povsem preslepi človeka. Prava mojstrica oponašanja je v Kaliforniji živeča rumenokljuna sraka (Pica nuttalli). Znan je primer, da je primerek te srake pogosto nadlegoval neko gospo tako, da je oponašal zvonjenje njenega telefona. Njeni poskusi odgovarjanja na telefonski klic so bili tako zaman, saj dejansko ni nikoli zares zvonilo. Nekatere vrste imajo še druge veščine. Tako je na spletu primer nekega rumenočopastega kakaduja (Cacatua galerita), ki izjemno spretno pleše in kot izkušen plesalec prepričljivo sledi ritmu znanega komada zasedbe Backstreet Boys in drugih pesmi.
Med papigami je največji mojster posnemanja človeških glasov sivi žako (Psittacus erithacus). Znan je primer iz leta 2008 na Japonskem, ko so policaji našli izgubljenega žakoja, ki je znal povedati ime lastnika in njegov naslov, tako da so mu ga lahko vrnili. S to vrsto papige se je dolgih trideset let ukvarjala etologinja (strokovnjakinja za vedenje živali) dr. Irene Pepperberg s harvardske univerze, ki je raziskovala žakoja Alexa. Naučila ga je več kot sto besed in odkrila, da zna papiga razlikovati med predmeti, barvami, materiali in oblikami.
Za zanimivost naj še povem, da so bile veščine oponašanja človeka ključne pri reševanju dveh primerov umora. V enem od njih, ko naj bi leta 2017 žena ubila moža, je tožilec zahteval kot dokaz oglašanje papige, ki naj bi oponašala zadnje žrtvine besede: "Don't fucking shoot"! (Ne ustreli me!)
Posnemovalci na domačem pragu
Kratkoperuti vrtnik (Hippolais polyglotta) je v našem okolju med najbolj neumornimi pevci. V Sloveniji gnezdi v njenem jugozahodnem delu, predvsem v slovenski Istri in na Krasu, tako da ga povezujemo s sredozemskim okoljem. Znani ornitolog Iztok Geister je nekoč o kratkoperutem vrtniku zapisal, da naj bi si "zaradi podnebnih sprememb obetal svetlo prihodnost". Moji kolegi ornitologi, s katerimi smo še kot najstniki delili izkušnje o videnih, opazovanih, fotografiranih in slišanih vrstah, so tej ptici rekli kar akacija, ker se pač pojavlja običajno na vrhovih tega drevesa, ki ga v strokovnem smislu poznamo kot robinijo (Robinia pseudacacia). Kratkoperuti vrtnik je med najbolj znanimi posnemovalci v naši okolici, poleg njega pa to počnejo tudi nekatere trstnice in druge vrste vrtnikov ter škorec (Sturnus vulgaris). Kratkoperutega vrtnika sem večkrat slišal oponašati druge vrste, na primer vrabce (rod Passer) ali penice črnoglavke (Sylva atricapilla) - in verjetno še marsikaj drugega. K sreči ga je razmeroma lahko videti, saj čepi na vrhovih robinij in drugih dreves, tako da se njegovega posnemanja drugih ptic lahko hitro zavemo.
Zanimivo bi bilo narediti raziskavo, ki bi obelodanila, koga vse dejansko kratkoperuti vrtnik posnema. Take raziskave so na primer znane za sorodnega bledega vrtnika (Hippolais icterina) na Češkem, kjer so na podlagi raziskave petja desetih samcev ugotovili, da so ti oponašali kar 42 različnih vrst ptic. Rekorder med posnemovalci je močvirska trstnica (Acrocephalus palustris), ki naj bi posnemala več kot 75 vrst ptic. Primer s kratkokrilim vrtnikom me tako (še enkrat) opominja, da v naravi ni nujno vse tako, kot je videti ali slišati ...
