Borut Planinšič
Zadeva je bila hudo nerodna. Da sem, če že ne kot kriminalec, izpadel vsaj neotesani barabin. Pa sem hotel le dobro. Takole je šlo ... Stal sem pred bankomatom. In stal. Ni bilo vrste. Zgolj starejša gospa z očitnim strahom pred tehnološko kišto. Debitantka pred keš mašino, kakršnih je precej, odkar jih odvajajo bančnih okenc in hranilnih knjižic. Na listič jim napišejo cel postopek, ampak bankomat se od bankomata razlikuje, in ko udari ekran s celo paleto nikoli prej zapisanih opcij, je hudič. Po par minutah zloveščega piskanja se je ženica obrnila, s kartico v rokah, ki je vsakič iz reže priletela: "Mi lahko pomagate?" Kot ozaveščeni, pravila upoštevajoči občan sem odvrnil: "Gospa, bi, pa ne smem." Samo stala je tam in zrla vame v nejeveri, na kakšnega hudobca je nabasala. Da bi omilil mučni položaj, sem pribil staro foro: "Gospa, če mi vaš pin poveste, me morate ubiti. Nekega dne boste na tak način naleteli na nekoga, ki bo z vašim denarjem čez trg laufal." Mislim, da je slišala le "ubiti" in "laufal", kajti njen obraz je kazal grozo in strah, s kakšnim idiotom ima opravka. Niti v banko ni zavila, itak bi jo z novimi navodili poslali nazaj ven, kjer čaka oni manijak, ki o ubijanju govori. Šla je poskusit še na bankomat za vogal, če bo tam kdo bolj prijazen. Jaz pa sem s slabo vestjo gledal za njo.
En sam teden ni bil naokoli, pa sem spet od blizu zrl tehnološki stiski v oči. Sedel sem v UKC, v čakalnici laboratorija. Ste že bili tam, odkar imajo spremenjen, večstopenjski sistem? Oni, ko stisneš gumb, da listič s številko ven prileze, počakaš, da si na ekranu zelena enka ali dvojka, nakar spet čakaš, da si lahko vse od enice do šestice, vmes pa si še malo siv in rdeč? Saj ni nič posebno kunštnega. A finta je, da se pred okencema, kjer si še enka ali dvojka, v navalu novincev, ki sistema še niso videli, nabira taka vrsta, da listek mašine na steni nihče ne opazi. Zadnjič je bila takšna gneča, da se je z one strani okenca zaslišalo: "Da ne bom vsakemu ponavljala, vsem povem: najprej vzemite številko za vogalom! Potem pa na ekran glejte!" Eni so se razbežali za vogal. Smer je že bila prava, a odtavali so predaleč dol po hodniku. Drugi so v stiski obstali. Tretji je prst bližal stroju in kolebal: bi, ne bi ... S stotimi pari oči na hrbtu je vsak opravek grozen, saj poznate občutek, ko polna čakalnica tiho sedečih bulji vate, stoječega. Z nožem lahko režeš tisto naelektreno pričakovanje: kaj bo zdaj rekel, kaj bo iz žepa potegnil, kam se bo postavil ... Kot Križaj v startni hišici na olimpijskih igrah, pa vemo, kako se je tisto končalo. Čakalnica laboratorija - kjer sicer delajo osupljivo hitro, da ne bi kdo rekel, da samo jamramo - se zdaj deli na dvoje: na frajerje, ki že poznajo sistem in ob prišlekih zavijajo z očmi, "kak te nea ve", in na ... križaje, no.
Kot številka 173 sem gruntal, da mora biti kar muka, ko pa čas samih ekranov in gumbov, ki niti pravi gumbi niso več, pred starejše povsod postavlja nove in nove izzive. Pomirjeno sem zavzdihnil, da mi na pol mladi še nekako lovimo nove čase. Popoldne pa s kolegom pametnjačil o facebookih, instagramih in snapchatih. V tem vrstnem redu, ker v tem vrstnem redu so nam menda mladi pobegnili. Saj veste, dandanes si razbijamo glave, kje mladega bralca uloviti. Jaz sem že vedel, kaj mi je storiti. Doma imamo vendar mladeži za pošten testni vzorec. Kaj zdaj, froci, kje bomo cajtnge čitali, a? Na snapchatu, jeli? "Mi smo že na tiktoku," sem dobil nazaj. Kaj, za vraga, je zdaj to? Poguglam in mi odleže: novo družbeno omrežje, s katerim Kitajci jahajo zavistne Američane. Omrežje, kjer mladina razgalja svoj talent. To je to, sem vedel, da bo narod, ki si je kompas izmislil, izgubljeni svet za roko vodil nazaj k pameti. Vzneseno sem šel vprašat, kakšen talent s svetom delijo naši, domači upi. "Najbolj popularno je, da pomežikneš po točno šestih sekundah. Grema eno rundo?" Zamižal sem. In v razočaranju še kar mižal. Prikazala se mi je ona ženica pred bankomatom. Ne, gospa, sodobna tehnologija ni za nas, naslednjič mi kar pin povejte, bova skupaj rešila.
