Kdo smrdi vse do vesolja?

Ko govorimo o izpustih nevarnih plinov, ki jih oddaja rejna živina, najprej pomislimo na metan. Metan je, nedvoumno dokazano, plin, ki ima velik vpliv na okolje, saj ima kar 21-krat močnejši toplogredni učinek kot denimo ogljikov dioksid. Največ ga nastane v prebavilih, natančneje v vampih goveje živine in drugih prežvekovalcev zaradi fermentacije krme. Mikroorganizmi v vampih razgrajujejo krmo v hlapne maščobne kisline, amonijak in mikrobno maso. Pri tem se razvije tudi veliko metana, ki se z vetrovi in spahovanjem živine sprošča v ozračje.

Minimiziranje problema

No, živali so "krive" tudi za sproščanje amoniaka, ki nastane pri razgradnji dušika, "ujetega" v krmi. Kmetijstvo je najpomembnejši vir izpustov amoniaka, pri nas denimo prispeva več kot 95 odstotkov vseh izpustov tega plina. Največ se ga sprosti pri gnojenju z naravnim gnojem. Dušik, ki uhaja z amonijakom v zrak, se v različnih oblikah odlaga v okolje in povzroča evtrofikacijo, proces, pri katerem zaradi velike količine dušika prihaja v vodah jezer, ribnikov in drugih stoječih ali počasi tekočih voda do nevarnega razraščanja alg, predvsem modrozelenih cepljivk, in "dušikoljubih" organizmov. Množica alg tudi množično odmira in ob bakterijski razgradnji odmrlega organskega materiala se intenzivno porablja kisik. To povzroči znižanje koncentracije kisika v vodi, ki postane nezadostna za preživetje drugih organizmov - rib, žab, žuželk ... Ekosistemi se usodno spremenijo. Tudi na kopnem nastanejo spremembe rastlinstva - razrastejo se predvsem rastline, ki imajo velike potrebe po dušiku.

Neznane vroče točke

A ga bo vedno težje omalovaževati. Pred nekaj dnevi smo dobili popoln zemljevid atmosferskih tokov in žarišč amonijaka, hkrati pa tudi podatek, kje je izvor amonijaka človekovo delovanje in kje gre za naravno sproščanje; dragoceni zemljevid je nastal na podlagi satelitskih merjenj, ki so potekala celih devet let in nam odkrivajo 242 vročih točk s premerom ca. 50 kilometrov (na zemljevidu so označene s črnimi krožci) in 178 širših območij emisij (zajetih v pravokotnike). Kot navaja študija - lotili so se je raziskovalci na Univerzi Libre de Bruxelles (ULB) v Belgiji -, sta bili kar dve tretjini največjih svetovnih virov onesnaženja z amonijakom doslej povsem neznani. Zdi se, da so ljudje podcenili količino gnoja, ki ga ustvarja živinoreja, in tudi amonijaka, ki izhaja iz industrije, so zapisali. "Znanstveniki je niso podcenili - ker je vidna iz vesolja," pravijo v ULB. Ko se velike količine gnoja, pomešanega z urinom, začnejo razgrajevati - na veliki industrijski farmi, denimo - in sproščeni amonijak reagira z drugimi spojinami, je velika verjetnost onesnaženja tal, zraka in vode. Sledenje emisijam amonijaka lahko prepreči te nevarnosti, a očitno je pripravljenost držav, da ukrepajo, neprimerljivo manjša kot pred leti, ko je bilo v igri žveplo.

Samo en izvor v naravi

Znanstvena ekipa je pri preučevanju satelitskih posnetkov ugotovila, da je kar 241 vročih točk od 242 jasno povezanih s človeškimi dejavnostmi. Od tega jih je 83 povezanih z intenzivno živinorejo, 158 pa z industrijami, ki proizvajajo gnojila na osnovi amonijaka. Zelo vroča točka naravnega amonijaka pa je rdečkasto jezero Natron v severni Tanzaniji, eden najbolj negostoljubnih krajev na svetu. Ko temperature ozračja narastejo, se plitko jezero, v katerem se voda segreje na 41 stopinj Celzija, začne spreminjati v skoraj čisti amonijak. Za to so najverjetneje krive rdeče alge, ki dajejo jezeru barvo in razpadajo v blatu. Minerali, ki z vodo in vetrom prihajajo v jezero iz okoliških gričev, povzročajo, da je jezero izjemno alkalno, saj ima vrednost pH 10,5. Amonijak na primer ima pH 11.