Ker je moril mladoleten, je danes na prostosti. Je to prav?

V ZDA prestaja dosmrtno zaporno kazen brez možnosti pogojnega odpusta dva tisoč obsojencev, ki so umore, zaradi katerih so se znašli za rešetkami, zagrešili kot mladoletniki ali celo otroci. Ameriško vrhovno sodišče je odločilo, da mladoletnih morilcev, pa naj so bili njihovi zločini še tako brutalni, ni mogoče obsoditi na smrtno kazen niti v zveznih državah, ki to kazensko sankcijo še ohranjajo. Tako sodnikom kot najstrožja kazen za najhujša kazniva dejanja, ki jih storijo mladoletniki in jim sodijo kot odraslim, ostaja možnost izreka dosmrtnega zapora brez možnosti predčasnega oziroma pogojnega odpusta s prestajanja kazni. A to je veljalo le do leta 2012, ko je ameriško vrhovno sodišče odločilo, da je tak ukrep protiustaven in imajo zdaj vsi, ki so bili zaradi umorov obsojeni v času, ko so bili mladoletni, možnost zaprositi za odhod izza rešetk in se vključiti v običajno življenje. Kot kaže dokumentarna serija programa Crime and Investigation (Zločin in preiskava), ki obuja nekatere najbolj odmevne zločine, ki so jih zagrešili mladoletniki, in odpira vprašanja o možnosti izpustitve že obsojenih mladoletnih storilcev, pa vsi niso najbolj navdušeni nad takšno možnostjo.

Eden izmed številnih primerov, ki razdvajajo laično javnost in tudi strokovnjake s področja rehabilitacije obsojencev, ki so umore zagrešili kot mladoletniki, je štirikratni umor, ki sta ga zagrešila Miguel Gaitan in Joel Ramos, v času zločina stara 16 in 14 let. Marca 1993 sta namreč fanta umorila štiričlansko družino Skelton. Zločin se je zgodil v ameriški zvezi državi Washington, v naselju Outlook v okrožju Yakima. Preiskovalci, ki so prišli na kraj zločina, so v enem izmed dokumentarcev o zločinu povedali, da tako krvavega prizorišča ne vidijo prav pogosto.

Krvavo prizorišče zločina

Očeta, 34-letnega Michaela Skeltona, so našli v dnevnem prostoru, hudo pretepenega in z več vbodnimi ranami, ki so bile usodne, okoli trupla je bilo vse krvavo in razmetano. Žena Lyn, prav tako stara 34 let, je bila umorjena v kopalnici, med prhanjem; dvanajstletnega sina so našli v njegovi sobi, hudo pretepenega in večkrat zabodenega; najmlajšega člana družine, šestletnega Briana, pa sta morilca do smrti potolkla čez odejo v njegovi postelji. Imel je skoraj povsem zdrobljeno lobanjo.

Družina Skelton se je v omenjeni kraj priselila nekaj mesecev pred umorom. Živeli so v večji mobilni hiški, prišli so iz Fresna v Kaliforniji. Razlog za selitev je bilo naraščajoče nasilje v mestu, v katerem so živeli, in starša Michael in Lynn sta za svoja sinova želela bolj varno okolje za odraščanje. Michael je bil invalid, zaradi poškodbe na delu je lahko hodil le s pomočjo palice, z nekdanjim delodajalcem pa se je v tednih pred umorom dogovarjal za odškodnino.

Preiskovalci zločina, ki je pretresel sicer mirno in neproblematično sosesko, sprva niso niti približno vedeli, v katero smer naj krenejo s preiskavo. Družina Skelton se je držala bolj zase, tesnejše stike s sosedi je šele navezovala, sta pa se otroka na ulici igrala z vrstniki. Jason, ki je obiskoval isto šolo kot kasnejša morilca, je sošolcem včasih potožil, da mu je hudo, ker je oče invalid. Da pa vsi upajo, da si bo družina opomogla, saj naj bi oče dobil odškodnino zaradi poškodbe pri delu. Kasneje se je izkazalo, da so morda prav te besede spodbudile Miguela, da je začel razmišljati o vlomu v domovanje Skeltonovih, saj naj bi se nadejal, da bo našel denar, o katerem je govoril Jason. To je policistom povedal sošolec že v tistem času problematičnega Miguela Gaitana in policija je mladoletnika tudi izprašala, a sprva ga z umorom niso povezali.

Priznanje, sodba in predčasni odpust

Ko pa je nekaj dni po umoru še en sošolec povedal, da sta Miguel in Joel nekaterim govorila, kakšen umor sta zagrešila, je policija šla po tej sledi. Oba fanta so aretirali; Joel je priznal in podrobno opisal dogajanje že nekaj ur po prijetju, medtem ko je Miguel dejanje zanikal. Šele ko so ga naslednji dan, potem ko so ob hiši, v kateri je živel Joel Ramos, našli okrvavljena oblačila, obuvalo, katerega odtis se je ujemal z odtisom, ki so ga našli na kraju zločina, in telefonski aparat s krvavim madežem, ki ga je na aparatu pustil umorjeni Skelton, verjetno ko je skušal poklicati na pomoč, je tudi on dejanje priznal. Primer je bil za policijo rešen v dveh tednih, tožilci so potem do jeseni napisali obtožnico, sodbo fantoma pa so izrekli decembra 1993.

Miguel Gaitan je bil obsojen na štiri dosmrtne kazni brez možnosti predčasnega odpusta s prestajanja kazni, Joel Ramos pa na 85 let zapora. Ob izreku sodbe jima je sodnik rekel, da upa, da bosta oba v zaporu tudi umrla, a uvodoma omenjena odločitev vrhovnega sodišča, da so zaporne kazni brez možnosti predčasnega odpusta, izrečene mladoletnikom, protiustavne, je njima in vsem drugim mladoletnim morilcem dala upanje, da se njihovo življenje ne bo izteklo za rešetkami, temveč na prostosti. Za Joela Ramosa je zgodba že zaključena, leta 2020 je bil po več zaslišanjih pred pristojno komisijo izpuščen. Tudi Miguel Gaitan se nadeja, da bo po 28 letih v zaporu le zakorakal na prostost. O sebi pravi, da ga je bivanje v zaporu izučilo, opravil je maturo in trdi, da je postal boljši človek.

Za to, da je treba ljudem, ki so umore zagrešili kot mladoletniki in bili obsojeni na najvišjo kazen, dati priložnost, da dokažejo, da so rehabilitirani, četudi so v enem samem popoldnevu umorili štiri ljudi, se zavzema organizacija Seattle Clemency Project, ki pomaga zapornikom, kot je Gaitan. Na drugi strani pa so policisti in svojci žrtev prepričani, da si nekdo, ki je zmožen brez razloga, četudi kot mladoletnik, umoriti celotno družino, ne zasluži, da še kdaj stopi iz zapora. Sploh, ker Gaitan v vsem tem času ni obžaloval svojega dejanja, celo zanikal ga je vseskozi. Šele po odločitvi, da je kazen, kot ga je doletela, neustavna, in se je pojavila priložnost, da zaprosi za odpust s prestajanja kazni, je svojcem umorjene družine napisal pismo, v katerem obžaluje dogodek, a še vedno vztraja, da v umor ni bil vpleten.

Sin do smrti prebadal mater

Med odmevnejšimi umori, ki so jih zagrešili mladoletniki, je tudi umor 37-letne Gine Castillo. Z nad 40 vbodi z več različnimi noži jo je januarja 1998 umoril njen lastni sin Mario Padilla, takrat star 16 let, pomagal pa mu je bratranec Samuel Ramirez. Ta je žensko držal za noge, medtem ko jo je sin zabadal, in ko jo je s prvim nožem zabodel tako silovito, da se je zlomila konica in je mamo prebodel ter je nož zadel v betonska tla pod preprogo, je bratrancu ukazal, naj mu iz kuhinje prinese drug nož. Preiskava tega grozljivega umora (med katerim je v sosednji sobi spala komaj mesec stara sestrica morilca) je pokazala, da sta fanta morila zato, da bi prišla do denarja, ki ga je imela Gina v hranilniku. Nameravala sta kupiti kostum in masko, kot sta ju videla v filmu Krik, potem pa umoriti nekaj sošolcev in sošolk, ki jim je Mario več tednov pred umorom matere že pisal grozilna pisma. Mario je preiskovalcem povedal, da je bil navdušen nad filmom, in večkrat ko ga je gledal, bolj se je navduševal nad dogajanjem v filmu in je nameraval to storiti v resničnem življenju.

Potem ko je svoje blodnje uresničil in 45-krat zabodel lastno mater, je ta še imela toliko moči, da je najprej poklicala moža in potem še na 911 ter povedala, kdo jo je zabodel. Ko so policisti prispeli in jo vprašali, kdo je storilec, je le še s pogledom pokazala proti sinovi fotografiji. Padilla je bil leta 1999 obsojen na dosmrtno zaporno kazen, njegov bratranec Ramirez pa na 45 let zapora. Oba kazen še prestajata.

Na sojenju in kasneje v več dokumentarcih so psihologi pojasnili, da krivde za umore, navdahnjene s filmi, ne gre pripisovati filmom, temveč spletu več okoliščin. Navsezadnje, poudarjajo, veliko mladih gleda filme z elementi nasilja, pa zaradi tega ne morijo.