Brutalni umor lepotne kraljične po četrt stoletja še zmeraj nerešen

ZDA je v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja šokiral umor takrat šestletne JonBenet Ramsey. V Boulderju v ameriški zvezni državi Kolorado so zmagovalko mnogih otroških lepotnih tekmovanj našli mrtvo 26. decembra 1996, osem ur po tem, ko je družina prijavila dekličino izginotje. Zgodilo se je dan po božiču, ko je Patsy Ramsey pogrešila hčer: na stopnicah, ki so vodile v kuhinjo, je odkrila pismo domnevnih ugrabiteljev, ki so za deklico zahtevali odkupnino 118.000 dolarjev. Šlo je za isti znesek, ki ga je tistega leta kot dodatek v službi prejel dekličin oče. Staršem so domnevni ugrabitelji še zabičali, naj o izginotju šestletnice nikar ne obvestijo policije. Mati se ni ozirala na opozorila in je, potem ko sta z dekličinim očetom preiskala hišo, a deklice nista našla, poklicala pomoč, oče John pa je že začel v banki urejati zahtevano nakazilo.

Policisti so ob prihodu začeli pregledovati razkošno hišo premožne družine. John jih je tako odpeljal v kletne prostore: tam je zadavljena, z rokami, zvezanimi nad glavo, vrvjo okoli vratu in večkrat počeno lobanjo ležala mrtva šestletnica. Usta je imela prelepljena z lepilnim trakom. Izkazalo se je, da je bila v času, ko je mati našla pismo, že mrtva. Deklico je morilec s topim predmetom udaril po glavi, nato pa še zadušil.

Začelo se je iskanje storilca, predvsem pa motiva za zločin. Fotografija, danes zagotovo ena najbolj znanih, deklice s skodranimi svetlimi lasmi, smaragdno zelenimi očmi in svetleče rdečimi ustnicami, ki ji glavo krasi venček iz belega cvetja, barvno usklajen z obleko, je obkrožila ne le ZDA, temveč ves svet. Preiskovalci so prosili za pomoč vse, ki bi karkoli vedeli o zločinu.

Sum padel na družino

Po nekaj mesecih so preiskovalci začeli sumiti, da bi za smrt deklice lahko bila odgovorna njena starša. To teorijo mnogi preiskovalci zagovarjajo še danes. Največji sumi so padli na mamo Patsy, ki je sicer leta 2006 umrla zaradi raka. O njej so povedali, da je imela nenadne izbruhe besa, v katerih so bila njena dejanja popolnoma nekontrolirana. Mati, nekoč tudi sama lepotna kraljica, naj bi bila ljubosumna na hčerkin uspeh v svetu blišča, čeprav jo je sama pahnila vanj. Deklica se je namreč v tistem času pojavljala na naslovnicah vseh ameriških revij, veliko je nastopala na televiziji in postajala otroška ikona, napovedovali so ji bleščečo kariero v svetu mode in filma. "Že tako neznosno trpimo zaradi njene smrti. A ko te nato še obtožijo tako nagnusnega zločina, sploh ne moreš zares dojeti, kaj se dogaja," je mama Patsy leto dni po hčerini smrti spregovorila za CNN. Družina s policijo zaradi pritiskov ni hotela več sodelovati.

Sumi zoper starša so šli celo tako daleč, da se je primer leta 1999 znašel pred veliko poroto. Ta je odločila, a sojenje se nikoli ni začelo. Dolgo ni bilo znano, zakaj, saj so bili sodni dokumenti zapečateni. Šele leta 2013 je sodišče dele dokumentov dalo na razpolago medijem. Iz njih je bilo razvidno, da so člani velike porote glasovali za vložitev uradne obtožnice zoper starša in torej menili, da jima je treba soditi za umor. Velika porota je menila, da bi morala pred sodišče tako John kot Patsy Ramsey, obtožili pa bi ju bili zlorabe otroka, ki se je končala s smrtjo. Kljub odločitvi velike porote se primer ni nikoli znašel pred sodiščem. Tožilec Alex Hunter je ravnal v nasprotju z odločitvijo velike porote, kar je bilo za tožilca zelo nevsakdanje. Hunter je dejal, da ne verjame, da je dovolj dokazov, da bi lahko dosegel obsodilno sodbo. Ramseyjeva sta ves čas vztrajala, da sta nedolžna, ponudila sta 100.000 dolarjev za namig, ki bi pripeljal do aretacije storilca, in se lotila obsežne medijske kampanje, da bi o svoji nedolžnosti prepričala vsaj javnost. A večina Američanov temu še danes ne verjame.

S skrivnostno smrtjo so se ukvarjali tudi mnogi zasebni detektivi in preiskovalci, prav ta primer pa je bil tudi začetek internetnega laičnega preiskovalstva. Četudi tedaj še ni bilo ne facebooka ne youtuba, so se oblikovale mnoge skupine, ki so skušale razvozlati skrivnostni zločin.

Kritike na račun policijskega dela

Teorij o tem, kdo bi lahko bil morilec, je veliko. Večina tistih preiskovalcev, ki ne verjamejo v krivdo staršev, ima veliko kritik na delo policije. Zasebni detektiv Ollie Gray, ki se s primerom ukvarjal že od začetka, najela pa sta ga prav Ramseyjeva, je zatrjeval, da so policisti takoj začeli grešiti. Hiše v Boulderju niso pravočasno ustrezno zavarovali in ogradili, v dom Ramseyjevih so se začeli zgrinjati sorodniki in prijatelji ter novinarji, zato možnosti, da bi v snegu izločili stopinje morebitnega ugrabitelja in morilca, ni bilo. Prav tako so dovolili, da sta oče in njegov prijatelj truplo deklice prenesla iz kleti v pritličje hiše. S tem naj bi bila zabrisala pomembne sledove. Potem naj bi se bili policisti preveč usmerili na oba starša in spregledali ali preslišali tudi druge možne teorije, pravi Gray. Tako se niso ukvarjali z Michaelom Helgothom, ki je z Ramseyjevimi bil bitko zaradi lastništva nad nekim zemljiščem in ki je v pogovoru z nekdanjim sodelavcem Johnom Kenadyjem menda celo razodel, da bosta z nekim prijateljem zelo kmalu zaslužila po 50.000 do 60.000 dolarjev. "Ta pogovor naj bi bil celo posnet. Avdiokaseto naj bi shranil eden od Helgothovih znancev, a je policija kljub namigovanjem ni nikoli zahtevala. Kje je zdaj, ni znano," je javno pojasnjeval Gray. In še, je dodal detektiv, dan pred strahotnim umorom naj bi bil Helgoth Kenadyju razkril, da ga neizmerno zanima, kakšen občutek je, ko komu zlomiš lobanjo. "Bil sem zgrožen, a sem si pač mislil, da najbrž ne misli resno," je Grayu povedal Kenady. Slednji naj bi bil večkrat klical na policijo, češ da ima pomembne podatke o umoru, a ga niso želeli poslušati, pravi Gray. Helgoth je sicer nekaj mesecev po umoru storil samomor, Gray pa je prepričan, da to ni bil samomor, temveč da ga je najverjetneje ubil sostorilec v strahu, da bo Helgoth priznal dejanje.

Šele leta 2003 sta bila starša uradno umaknjena s seznama osumljencev, leta 2008 so ju dokončno oprali krivde in se jima opravičili za vse gorje, ki so jima ga povzročili. A Patsy je bila tedaj že mrtva. Primer so znova odprli. Naprednejša tehnologija za analizo DNK-sledi je preiskovalcem omogočila, da na novo pregledajo dokaze, zbrane na kraju zločina. Ugotovili so, da kri, najdena na spodnjem perilu deklice, sicer ključni dokaz, pripada neznanemu moškemu. Njegove identitete do danes niso ugotovili, čeprav so vzorec primerjali tudi z vzorci iz baze CODIS, v kateri hranijo več kot 1,6 milijona profilov DNK že znanih storilcev kaznivih dejanj. Ugotovili so tudi, da je bilo v času umora v soseski Ramseyjevih nenavadno veliko vlomov, v bližnji okolici pa je živelo 38 že obsojenih spolnih prestopnikov.

Upata, da bo resnica prišla na dan

Brat umorjene deklice, ki je bil v času umora star devet let, zdaj jih šteje 34, je bil prav tako nekaj časa med osumljenimi, a od vseh družinskih članov so njega prvega črtali s seznama morebitnih osumljencev. "Mislim, da nisem rekel ničesar, ko je oče vstopil v sobo in mi dejal, da je sestrica, ki je bila pogrešana, v nebesih. Kolikor se spominjam, tega najprej nisem prav verjel, potem pa sem planil v jok," je, potem ko je prekinil dve desetletji dolg molk, povedal v intervju z znamenitim Dr. Philom na ameriškem NBC ob dvajseti obletnici sestrine smrti. Da je bil popolnoma zmeden, ko je v sobo v tistih usodnih urah najprej planila mati in kričala: "Kje je moj otrok, kjer je moj otrok?" je razlagal. Zmeden je ostal v postelji, pravi, da verjetno tudi zato, ker se je tam počutil najvarnejšega. Nekaj ur kasneje pa je prišel oče s tragično novico. Da teh dogodkov ne bo nikoli pozabil, je svojo grozo z javnostjo delil Burke.

Tudi oče John je ob dvajseti obletnici zločina spregovoril o dogodkih na božični dan leta 1996. Danes 77-letni moški, ki je leta 1992 izgubil že prvorojenko Elizabeth - stara je bila 22 let, ko je umrla v prometni nesreči -, je opisal trenutke, ko ga je najprej oblila sreča, ko je našel deklico in nato grozo, ko je ugotovil, da je mrtva. "Detektiv mi je naročil, naj preiščem hišo. Odločil sem se, da začnem v kleti, saj se mi je to zdela najbolj logična možnost, ki bi jo izkoristil vlomilec. Odprl sem vrata in tam videl ležati hčerko. Prevzela me je nepopisna sreča, našel sem svojega otroka. Prijel sem jo v naročje in ugotovil, da je negibna. Upal sem, da se bo zbudila. A ko sem ugotovil, da je mrtva, sem zakričal, jo dvignil in jo odnesel iz kleti v hišo. Nisem mogel govoriti, samo kričal sem." John, ki je o svojih spominih in boju z javnostjo ter mediji izdal tudi knjigo, pravi, da ve, da policisti še dandanes ne verjamejo v njegovo in ženino nedolžnost. "A upam, da bo resnica enkrat le prišla na dan."

Lažno priznanje

Leta 2006, torej deset let po dekličini smrti, se je zdelo, da je primer le rešen. Na Tajskem je policija prijela 41-letnega Johna Marka Karra, osnovnošolskega učitelja, sicer že večkrat osumljenega pedofila, ki je sicer trdil, da je Alexis Valoran Reich, transspolna ženska. Zatrjeval je, da je deklico omamil, spolno zlorabil in nato tudi umoril.

Toda izkazalo se je, da je šlo za lažno priznanje, preiskovalci niso našli prav nobenega dokaza, ki bi Karra povezovali z zločinom. In DNK Karra se ni skladal z vzorcem, ki so ga našli na kraju zločina. Tako policija tudi 25 let po smrti lepotne kraljične skrivnosti njenega umora še ni rešila.