Marjan Bratina se je s čebelarstvom prvič srečal v rojstni vasici Otlica nad Ajdovščino. Ljubezen do narave, živali in čebelarstva se je v njem prebudila, ko je kot otrok pomagal sosedu pri čebelarjenju. Skupaj sta točila med in pobirala roje na drevesih. Leta 1967 je kupil svoje prve tri panje in jih postavil na sosedovo parcelo v Volčji Dragi. Z rodne Otlice se je že pred mnogimi leti preselil v Novo Gorico. Najprej je bil zaposlen v gozdarstvu, nato je vodil mizarsko podjetje, kar 15 let je bil tajnik novogoriške obrtno-podjetniške zbornice. Ves ta čas, pravzaprav že od otroških let, in še danes kot upokojenec pa je predvsem predan čebelar. Pri 86 letih še vedno čebelari in kot pravi, ga to krepi. "Čebele mi pomenijo ogromno. Ko sem v naravi pri čebelah, praktično ne čutim nobene bolezni," pojasnjuje z veliko naklonjenostjo do zvestih prijateljic, ki jih je vzljubil kot desetletni deček, ko je doma na Otlici nad Ajdovščino sosedu čebelarju pomagal pri točenju medu in pobiranju rojev z dreves. Otroško ljubezen do čebelarstva je ponesel tudi v odraslost. Vedno si je prizadeval, da bi pridobil čim več znanja o čebelarstvu. Prav ta vedoželjnost ga je pripeljala do številnih inovacij na področju čebelarstva, ki niso pustila pečata le na Goriškem, ampak tudi širše. Njegovo delo je v marsičem pionirsko.
Premični čebelnjak
Njegova prva in najpomembnejša inovacija je premični čebelnjak. Kot pojasnjuje, je do ideje prišel čisto spontano, na dopustu leta 1976. "Letoval sem pri morju in ko nisem imel kaj drugega razmišljati, sem premišljeval, kako bi premikal čebele brez nakladanja. Takrat me je prešinila ideja, če lahko Američani z obale na obalo premikajo stotonske hiše, lahko tudi mi premikamo pet- do sedemtonske čebelnjake," se spominja sogovornik. Tako se je lotil dela. Njegov premični čebelnjak si je ogledala tudi Komisija za tehnologijo Mestne občine Nova Gorica in ugotovila, da vsebuje tri inovacije. Njegovo delo so nagradili tako, da so ga imenovali za inovatorja leta 1983.
Njegov prvi premični čebelnjak je imel 56 panjev, sobo za točenje medu, shranjevanje orodja in skladiščenje do pet sodov medu. "S tem čebelnjakom smo lahko povečali število čebel, saj nismo potrebovali nobenega delavca za nakladanje, prav tako so se panji ohranili dalj časa, ker niso bili neposredno izpostavljeni vremenskim razmeram. Olajšano je bilo tudi točenje medu, saj smo ga lahko polnili tudi v dežju," je povedal Bratina. Obenem je tudi pridobivanje medu postalo bolj donosno. "S premikanjem čebel pridobiš še enkrat toliko medu. Če imaš čebele doma, dobiš od 20 do 25 kilogramov medu, če jih premikaš, pa od 40 do 50 kilogramov," je pojasnil.
Še več inovacij, tudi uspavanje čebel
Čeprav so mnogi čebelarji mnenja, da je premični čebelnjak prinesel revolucijo v čebelarstvu, Bratine to ni ustavilo. V naslednjih letih je namreč izdelal še več drugih inovativnih čebelarskih predmetov. Med njimi je osmukač za nabiranje cvetnega prahu, ki ima posebne odprtine za trote, skozi katere lahko ti odletijo ven. Njegova posebnost je, da cvetnega prahu dež ne zmoči, prav tako čebele v njem zlahka prenašajo visoke temperature.
Kot prvi v Sloveniji je pričel polniti med za prodajo v trgovinah
Med izumi Marjana Bratine je tudi stroj za vrtanje lukenj v satne okvirje. "Z njim lahko naredite šest lukenj do desetinke milimetra natančno v samo eni sekundi. Druga novost je bila, da žice, na katere so pritrjene satnice, niso bile več navpične, ampak poševne, zato da se satnice ob visoki temperaturi niso povešale," opiše sogovornik. Prav tako je izdelal plemenilčke za vzrejo matic, v katerih so okvirji, ki se točno prilegajo AŽ panjem.
Poleg naprav za namene čebelarjenja se Bratina lahko pohvali tudi s številnimi zanimivimi poskusi, kot je na primer uspavanje čebel. "Uspavam jih čisto enostavno, in sicer z odvzemanjem kisika. Ko se znova prebudijo, namreč izgubijo orientacijo, zato jih lahko postaviš kamorkoli. Pri tem nič ne trpijo, samo trdno zaspijo. Gre za popolnoma naraven način, ki se verjetno uporablja samo v Sloveniji," o svojem poskusu povedal Bratina.
Leta 1981 je kot prvi v Sloveniji začel tudi z zatiranjem nevarnega zajedavca, varoze, ki uničuje zalego v čebeljih celicah, pri čemer je uporabljal oksalno kislino. S prijateljem Dušanom Jarcem iz Vrtojbe sta se odpravila v Videm k velikemu čebelarju z več kot 1500 panji in ga prosila za recept za uporabo oksalne kisline iz fakultete v Torinu. "Ko sem ta navodila prejel, sem vse pregledal in ugotovil, da je kislina premočna. Dozo sem znižal s 100 gramov na 70 gramov na liter sladkorne raztopine. To recepturo uporabljamo v Sloveniji že več kot 20 let," se spominja sogovornik.
Leta 1980 je kot prvi v Sloveniji pričel polniti med za prodajo v trgovinah. V ta namen je po lastnih načrtih in oblikovalskih rešitvah izdelal tudi etikete za različne vrste medu, ki so še danes skladne s predpisi.
Zveze in društva so nujna za napredek
"Združevanje čebelarjev v društva in zveze je zelo koristno. Tu se prirejajo različna izobraževanja, čebelarji pa si lahko med seboj izmenjujemo izkušnje in poglede. Če čebelar želi biti napreden, mora poleg sodelovanja na simpozijih in podobnih izobraževanjih sodelovati z ostalimi kolegi in upoštevati vsak dober nasvet, le tako bo lahko napredoval," meni Bratina. Prav zato je tudi sam že dolga leta vključen v društvo. Zadnjih osem let je član Čebelarskega društva Nova Gorica, pred tem je bil dva mandata predsednik Čebelarskega društva Šempeter, in sicer v letih 1978-1980 in 1984-1988. Dva mandata je predsedoval Čebelarskemu društvu Bazara Šempeter. Pobudo za njegovo ustanovitev sta leta 1998 poleg njega dala še Cvetko Merljak in Tine Lapanja. Bratina je bil tudi med pobudniki za ustanovitev Zveze čebelarskih društev na Goriškem in bil en mandat njen predsednik, vendar danes zveza ne deluje več. Z Ivanom Horvatom sta pripravila tudi prvi osnutek statutov za čebelarski društvi v Novi Gorici in Šempetru.
Aktiven je bil tudi v Čebelarski zvezi Slovenije, kjer je bil en mandat član upravnega odbora in predsednik komisije za ekonomiko. V tem času so razvili več novosti, med drugim so pripravili pašni red in pašni kataster za celo Slovenijo. Od Čebelarske zveze Slovenije je za svoje delo prejel več nagrad, med njimi tudi tri kategorije odlikovanja Antona Janše. V njegovi zbirki je tudi posebna nagrada predsednika Čebelarske zveze, ki v Sloveniji velja za eno najvišjih na področju čebelarstva.
Ljubezen do čebel predaja ostalim
V najbolj aktivnih letih čebelarjenja je Marjan Bratina poleg različnih vrst medu prideloval tudi matični mleček, cvetni prah, propolis, medico in poseben medenovec iz treh vrst medu. Kot pravi, ga občasno še vedno pripravi zase in za prijatelje. "To je res šlo v prodajo za med, še posebej dekleta so ga rada pila," se je pošalil.
Svoje znanje je redno predajal tudi ostalim čebelarjem in mladim. Na številnih predavanjih in simpozijih je gostil čebelarje iz Avstrije, Italije, Avstralije, Nemčije in ZDA. Predaval je tudi po različnih društvih in šolah, njegovo čebelarstvo v Šempetru so pogosto obiskovali osnovnošolci. V času njegovega predsedovanja Čebelarskemu društvu Bazara Šempeter si je v sodelovanju z Občino Šempeter-Vrtojba prizadeval za postavitev čebelnjaka na Osnovni šoli Dornberk in Biotehniški šoli v Šempetru, kjer so že leta 2002 ustanovili čebelarski krožek.
Od modernega čebelarstva v Šempetru pri Gorici je Bratina do danes ohranil le še tri panje in prašilček, kot čebelar pa se ukvarja zgolj še s pridelavo medu in s cvetnim prahom. "Zaradi pešanja moči sem leta 2016 prodal čebele in se odločil, da ne bom več čebelaril. Potem pa mi je bilo tako dolgčas, da sem si nabavil še tri panje," se smeje Bratina, ki se svoji strasti do čebelarjenja kljub častitljivim letom ne more upreti.
