Organizirane deportacije Romov v nemška koncentracijska taborišča so se začele 16. maja 1940. Radikalni ukrepi zoper Rome so se nenehno stopnjevali in se razširili na vsa območja okupirane Evrope. Po Himmlerjevem ukazu z dne 16. decembra 1942 so morali biti Romi v nekaj tednih zbrani v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Tam so bili žrtve psevdoznanstvenih medicinskih raziskav in poizkusov. Romsko ("cigansko") taborišče Auschwitz-Birkenau je bilo še posebej znano po zdravniških poskusih nad Romi, dokler ga niso v noči z 2. na 3. avgust 1944 v celoti likvidirali in pomorili še zadnje romske taboriščnike. Dokončne številke te množične usmrtitve niso znane, najpogosteje je omenjena številka 2897 Romov, posamezni raziskovalci pa navajajo okoli 4000 romskih žrtev v eni sami usodni noči (Zigeunernacht).
Skupaj je v uničevalnem taborišču Auschwitz umrlo okoli 21.000 Romov in Sintov, ki so jih pripeljali iz 14 evropskih držav. Masakre nad njimi so izvajali tudi v drugih koncentracijskih taboriščih. Med njimi naj posebej omenim "balkanski Auschwitz" - koncentracijsko taborišče Jasenovac v nekdanji Neodvisni državi Hrvaški, v katerega so se začele množične deportacije Romov leta 1942. Jasenovac je bil ena od grobnic romskega prebivalstva s širšega jugoslovanskega območja, ne samo iz hrvaške kvizlinške države NDH. Tudi za nekatere slovenske Rome.
Himmlerjevi zločini
Heinrich Himmler, eden glavnih organizatorjev in izvajalcev nacističnega genocida, šef nacističnih koncentracijskih taborišč in velik borec proti "romski kugi", si je kot po tekočem traku izmišljal protiromske zakone in dekrete za njihovo množično uničevanje. Leta 1941 je predlagal kriterije za označevanje rasne čistosti za "Cigane" (to ime so indijske nomadske skupine v Evropi dobile pred več stoletji, v 19. in 20. stoletju je ta izraz označeval človeka, izločenega iz družbe, še danes pa je izraz cigan razširjen v jezikih vseh evropskih narodov). Predlagal je, da se "Cigana" genealoško razišče do treh generacij in se ga klasificira po kriterijih: za čistega Cigana, za več kot pol Cigana ali za manj kot pol Cigana in za Necigana. 16. decembra 1942 je objavil, da so tudi Romi zreli za Sonderbehandlung, torej za "poseben tretma", kar je pomenilo deportacijo v taborišča smrti. Največ jih je končalo v taboriščih Auschwitz-Birkenau, Treblinka, Chelmno (nemško Kulmhof; novembra 1941 so v to taborišče pripeljali 5000 Romov z Gradiščanskega, s katerimi so ravnali huje kot z Judi), Mauthausen, Buchenwald, Dachau in Bergen-Belsen.
Romi so v taborišču smrti Auschwitz-Birkenau morali nositi temen trikotnik, na roke pa so jim vtetovirali črko Z. Od vseh taboriščnikov je zanje zabeležena najvišja stopnja umrljivosti: 19.300 jih je tam izgubilo življenje. Od tega jih je v plinskih celicah umrlo 5600, preostalih 13.700 pa od lakote, bolezni ali zaradi medicinskih poskusov. 15. novembra 1943 je Himmler Rome tudi uradno izenačil z Judi in s tem se je začelo še "končno reševanje romskega vprašanja". V taborišču Auschwitz-Birkenau so bili Romi žrtve psevdoznanstvenih medicinskih raziskav in poizkusov.
Okoli milijon romskih žrtev
Dokončne številke žrtev romskega genocida (porajmosa) še vedno ne poznamo. Po za zdaj preverjenih in najbolj verodostojnih ocenah se število žrtev porajmosa giblje med 220.000 in 500.000 žrtvami. Po najnovejših podatkih, ki pa še vedno niso povsem preverjeni in obdelani, pa bi število žrtev porajmosa lahko znašalo tudi okoli enega milijona Romov (in Sintov).
2. avgust je mednarodni dan spomina na romski holokavst
Med žrtvami porajmosa je bilo veliko slovenskih Romov in gorenjskih Sintov. Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo dobrih tisoč Romov in okoli sto Sintov na Gorenjskem. Leta 1931 so med splošnim popisom prebivalstva v novomeškem okraju našteli 225 Romov (uporabljen je izraz "Cigani") in v Kočevju 40 Romov. V Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 je posebej omenjen romski zaselek Kanižarica pri Črnomlju, ki "šteje osem hiš". V Prekmurju je po podatkih omenjenega popisa živelo 833 Romov (tudi zanje je dosledno uporabljen izraz "Cigani"). Ohranjen je tudi popis Romov - Sintov na Gorenjskem iz leta 1941 v Begunjah, kjer so bili Sinti zaprti in od tam kasneje odpeljani v Srbijo. Naštetih je bilo 107 oseb.
Nad Romi so se znesli tudi partizani
Ko govorimo o žrtvah med Romi na Slovenskem, ne smemo prezreti, da so že leta 1942 tudi partizani pobili štiri večje skupine Romov, skupaj z ženskami in otroki, o čemer je bilo objavljenih nekaj zgodovinskih študij in razprav (Gestrin, Tominšek, Klopčič, Pančur, Podbersič, Kuzmič, Toš). Pomor prve skupine sta izvršili dve četi Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 v Gabrju pri Mačkovcu, ko sta bili pobiti dve skupini Romov. Prva je štela več kot deset pripadnikov, druga pa skoraj petdeset.
Pravi pogromi nad Romi so se zgodili maja in junija 1942 nad romskimi družinami na Dolenjskem. Življenje je takrat izgubilo od 150 do 170 Romov. Med temi žrtvami so bili tudi otroci, ki jih niso ustrelili, temveč preprosto treščili ob debla dreves. Neka očividka je povedala, da se je tako jokalo in kričalo, da si človek ne more misliti (Jože Pirjevec, Partizani, Ljubljana, 2020, 214). Šlo je za partizanski obračun z Romi, ki so jih krivili izdajstva na osvobojenem ozemlju 1942. Teh pogromov se je spomnil tudi Ivan Maček - Matija, ki je zapisal v spominih, da omenjeno početje ni bilo sankcionirano, le tu in tam so kakšnega sadista poklicali na odgovornost. Madeža, ki ga je to prizadelo partizanskemu gibanju, in predvsem ne posledic, ki jih je takšno ravnanje pustilo med nesrečnimi Romi, niso nikoli izbrisali oziroma odpravili.
Drugi večji pomor Romov se je zgodil sredi maja 1942 v soteski Iške pri Iški vasi. Sodeč po zapiskih ižanskega župnika Janeza Klemenčiča, so partizani tedaj usmrtili 43 Romov. Kot potencialne ovaduhe so partizani v tem času pod Krimom poslali v smrt družine Romov iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile vsaj 70 Romov.
Do tretjega pomora Romov je prišlo konec maja 1942 v bližini Sodražice, kjer so partizani aretirali skupino potujočih Romov med njihovo tradicionalno selitvijo iz kraja v kraj. Pripravili so proces pred partizanskim sodiščem, jih obtožili izdaje v korist italijanskih okupatorjev in jih nato postrelili. Med procesom pred partizanskim sodiščem so priznali, da so povedali Italijanom, kje se zbirajo partizani.
Zadnji večji partizanski pomor Romov se je zgodil pri romskem naselju v bližini Kanižarice pri Črnomlju. Tam so partizani iz Belokranjskega odreda 19. julija 1942 pobili okoli šestdeset Romov iz omenjenega naselja. O tem govorijo tudi poročila italijanskih karabinjerjev iz Črnomlja. Glavni razlog za likvidacijo Romov naj bi bilo njihovo izdajanje Italijanom, o čemer pa ni dovolj trdnih dokazov. Brez dvoma je šlo za vojni zločin partizanov nad Romi in ne za genocid, saj slovenske oblasti niso nikoli sistematično ali načrtno ubijale Romov z namenom v celoti ali delno uničiti to etnično skupnost. Na to razliko je pač treba spomniti, kar pa ne pomeni opravičila partizanskih pomorov.
Ljudstvo je prevzela groza
Množičnih deportacij in pomorov Romov pa ni bilo v Prekmurju, kjer so Nemci sicer pripravili celovit načrt za "preselitev Ciganov", a ga niso izvedli, ker so oblast že 16. aprila 1941 predali Madžarom. Ti so zaostrili politiko do Romov v pokrajini ob Muri, prepovedali so jim rejo psov, uporabo dvokoles, uvedli so dnevno in nočno dežurstvo v romskih naseljih. Ko je madžarskim oblastem začelo primanjkovati delavcev, so morali na delo tudi Romi.
Imamo primer ustreljenih romskih talcev, pokopanih na pokopališču v Turnišču. O streljanju romskih talcev piše v svojih spominih tudi ugledni turniški župnik, dekan in častni kanonik Ivan Jerič. Takole je zapisal: "4. februarja 1945 so po prihodu v Turnišče madžarski vojaki zalotili v polanskem logu šest mladih ciganov, ki se niso odzvali pozivu v vojsko. Privlekli so jih v Turnišče in komandant je vseh šest obsodil na smrt. Poklical je okrožnega beležnika, da je pobral od njih podatke za mrliško knjigo. Beležnikova žena mi je prišla povedat, da so vsi obsojeni na smrt. Medtem so si ob koncu pokopališča na moji njivi izkopali grob. V tem času sem se duhovno pripravil za posredovanje. Poveljnika Kissa sem prosil, naj jih preda vojnemu sodišču, ki je takrat poslovalo v Puževcih. Ni zaleglo nič, on da ima pravico jih obsoditi na smrt in sodbo izvršiti. Potem sem prosil, naj prizanese vsaj trem, ki so družinski očetje. Po daljšem prigovarjanju mi je obljubil, da bo tri očete izročil vojnemu sodišču. Za ostale sem prosil, da jih spovem. Naslednji dan so obsojenci ves dan žagali drva. Zvečer so jih odvedli v šolsko klet, ki je postala prizorišče strašnega barbarstva. Že pred določenim časom sem bil v šoli, da jih spovem in pripravim na smrt. Hotel sem vsakega posebej spovedati na uho. Poveljnik - kalvinec - mi tega ni dovolil. 'Naj priznajo, da so grešniki, pa jih blagoslovite, mi tako delamo,' je zavpil. Ker ni bilo več časa, so jih privedli v en razred. Nudil se mi je strahoten prizor. Poveljnikova obljuba, da družinskih očetov ne bo streljal, ni držala. Pripeljali so jih vseh šest. Morali so jih strahotno pretepati. Obraze so imeli vse plave od udarcev, oči vse v krvi, po glavi debele otekline, prsti so jim viseli polomljeni kakor cunje. Obleke so bile vse krvave. Po odvezi so jih takoj gnali na morišče. Spremljalo jih je deset orožnikov. Postrojili so jih ob izkopani grob. Šest strelov in šest mučenikov se je zgrudilo v grob. Ker se je eden še v grobu gibal, mu je orožnik dal strel v glavo. Streli so odmevali po župnijskem gozdu. Nato je nastala groba tišina, v kateri se je slišal krohot orožnikov: 'Ste videli, kako so cepale mrcine?' Ljudstvo je po tem zverinstvu prevzela groza." To je v svojih spominih napisal dekan in častni kanonik Ivan Jerič (Ivan Jerič, Moji spomini, zbral Alojz Benkovič, Zavod sv. Miklavža, Murska Sobota, 2000, str. 235).
Ustreljeni Romi v Turnišču so bili oče in sin Baranja ter Geza, Pali, Mikloš in Franc (Ferenc). Zadnji štirje so bili najprej pokopani izven pokopališča. Ustreljeni Romi v Turnišču so bili izdani zato, ker naj bi sodelovali s partizani (najbrž je mišljeno sodelovanje z aktivisti OF oziroma s sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja). Izdal naj bi jih domačin iz Turnišča. "Ko so si sami kopali grob, so morali prepevati," je o turniškem zločinu nad Romi lani na znanstvenem simpoziju o okupacijskih mejah v Sloveniji 1941-1945 na Filozofski fakulteti v Ljubljani zapisal Mario Sandreli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
