Leta 2011 so na dražbi v Veliki Britaniji prodali enega od zob Johna Lennona. Kupec je zanj odštel malo več kot 28 tisoč evrov. Koliko so dejansko vredni naši zobje? Zobje so kot majhni čudeži. Poleg tega, da omogočajo žvečenje in pravilen govor, olepšajo naš nasmeh. Toda v današnjih časih, ko veliko ljudi, starih več kot 75 let, nima več svojih zob, se mnogi ne zavedajo, da so zobje zasnovani tako, da lahko ostanejo dobro ohranjeni vse naše življenje.
Samer Zaky je zobozdravnik, profesor klinične stomatologije na Univerzi v Pittsburghu in raziskovalec na področju kraniofacialne regeneracije. Po njegovih besedah raziskovalci še vedno poglabljajo svoje razumevanje procesa razvoja zob. Njihov končni cilj je ugotoviti, ali je mogoče pri pacientih spodbuditi razvoj novih zob, ki bi nadomestili okvarjene. Med opravljanjem svojega dela je začel gojiti spoštovanje do naravnih zob ter občudovati zapletenost teh bioloških in mehanskih mojstrovin. Zasnovani so tako, da jih lahko uporabljamo vse življenje.
Skrivnost obstojnosti zob je v njihovi trpežnosti in v tem, kako so zasidrani v čeljustni kosti. Pri tem igra pomembno vlogo več tkiv, ki so sama po sebi biološki čudež. Pozobnica (alveolarna membrana) je posebno vezivno tkivo, ki ob zobnem vratu prehaja v sluzničasto tkivo dlesni (gingva). Dlesen se tesno prilega na pokostnico (periost) obeh čeljustnic. Cement pa je snov, ki je po sestavi podobna kosti. Lahko se obnavlja, vendar ne vsebuje krvnih žil in haversovih kanalov. Pozobnica, ki obdaja zobno korenino in je debela približno 0,2 milimetra (ima premer približno štirih las), skrbi za dobro pritrditev zoba v kostni greben in blaži njegovo upogibanje med žvečenjem. Za obstojnost in trpežnost zob so zaslužni sklenina, dentin in pulpa.
Sklenina je zaščitna plast, ki pokriva vidni del zoba nad dlesnijo. Vsebuje veliko mineralov, zato je najtrša snov v človeškem telesu in tudi mora biti, saj zobe ščiti pred obrabo zaradi žvečenja in grizenja. V sklenini ni celic, krvnih žil ali živcev, zato je neživa in neobčutljiva. Prav tako se ne obnavlja. Ko jo poškoduje zobna gniloba ali ko poči, kar se rado zgodi, če ugriznemo v led ali z zobmi odpremo steklenico ali se je z vrtalnikom dotakne zobozdravnik, je tisti del izgubljen za vedno. Tam potem zaradi vdora bacilov začne nastajati zobna gniloba. Na neumitih ali slabo umitih zobeh se nabirajo bakterije, ki izločajo kisline, ki hitro raztopijo minerale v sklenini.
Tako kot lasje ali nohti tudi neinervirana sklenina ni občutljiva. Gniloba lahko prodira skozi 2,5 milimetra debelo plast sklenine, ne da bi ob tem začutili kakršnokoli bolečino. Če jo zobozdravnik med pregledom ujame v tej fazi, jo lahko pozdravi tako, da z brušenjem odstrani bakterije in zmehčan del zoba, ki mu potem s plombo vrne prvotno obliko. Zaradi visoke vsebnosti mineralov je sklenina zelo trda in neupogljiva.
Dentin je mehko in živo tkivo, sestavljeno iz živcev in krvi. Nahaja se v kronskem in koreninskem delu zoba. Vsebuje majhne kanale, ki vodijo v koreninski kanal v sredini zoba. Pulpa je srce zoba, nahaja se v njegovem jedru in sega do zobne krone. Je edini mehki del v zobu, sestavljena pa je iz živcev, krvnih žil in vezivnega tkiva. Pomembna je pri razvoju zobne krone in korenine.
Podobno kot detektor dima najbližji gasilski postaji posreduje informacijo, da je nekje zagorelo, živčni končiči v dentinu, ko zaznajo, da je vanj prodrla zobna gniloba, to informacijo takoj posredujejo pulpi. Tedaj se sproži alarm, srce zoba je v plamenih. Vneta pulpa začne tvoriti dodatni dentin, da upočasni napredovanje vnetja. Tedaj se pojavi zobobol, ki nas spodbudi k obisku zobozdravnika. Prej ko se odpravimo k njemu, manj bo moral vrtati in manjšo plombo bomo dobili. Če pridemo pravočasno, bo lahko zobozdravnik ohranil večino zobnih tkiv in pulpa si bo najverjetneje opomogla. Če pridemo prepozno, je pulpa verjetno že začela odmirati; izsušeni dentin slej ko prej poči zaradi delovanja sil med žvečenjem. Včasih gniloba zob načne do te mere, da pulpe ni mogoče več pozdraviti in jo je treba odstraniti iz koreninskega kanala. Zob, ki izgubi svoje srce, je mrtev zob, ki ga nič več na ščiti pred nadaljnjim napredovanjem gnilobe.
Razvoj zoba v čeljustni kosti je precej bolj zapleten kot nastanek bisera v školjki. Gre za proces celičnega inženiringa, pri katerem se celice šestih prej omenjenih tkiv - sklenine, dentina, pulpe, cementa, pozobnice in kosti - sinhronizirano razmnožujejo, specializirajo in mineralizirajo ter tvorijo edinstvene medsebojne povezave: sklenina-dentin, dentin-pulpa, cement-dentin in cement-pozobnica-kost. Zobna krona raste navpično, dokler ne doseže svoje končne oblike. Istočasno se daljša korenina, dokler se ne začne proces, ki mu pravimo izraščanje zob. Ta se konča okoli dvanajstega leta starosti, ko ima večina ljudi v ustih vse stalne zobe. Ti biseri so tako trdni, da jih lahko uporabljamo do konca življenja - le lepo moramo skrbeti zanje.
Zobna gniloba, ki je najpogostejša bolezen zob, je predvidljiva in jo je mogoče preprečiti. Prej ko jo odkrijemo, večji del zoba lahko ohranimo. Zelo pomembno je, da redno obiskujemo zobozdravnika, saj zobna gniloba na začetku ne povzroča nobenih bolečin in zato morda sploh ne vemo, da je prisotna. Zobozdravnik med pregledom očisti zobe in preveri, ali je na njih karies. Če je, ga sanira, saj bi ta sicer povzročil luknje v sklenini. Dobra novica je, da lahko z vsakdanjim izvajanjem preprostih preventivnih ukrepov to preprečite ter s tem poskrbite, da bodo vaš nasmeh vedno krasili lepi in zdravi zobje.
