Aljoša Stojič
V teh dneh, ko se je vsa Evropa odpravila na počitnice, bi nekoč govorili o pasji vročini (izraz, ki so ga menda za hudo avgustovsko vročino uporabljali že stari Egipčani), zdaj pa imamo samo še svinjska neurja - če že ni tradicionalne svinjske vročine. Zvečer lije kot iz škafa, mini tornadi ponoči rujejo drevesa in odkrivajo hiše, toča klesti po kmetijskih pridelkih, zjutraj pa prši iz meglice, ki se je spustila nad ravnico. Vlage v zraku, kolikor hočeš in nočeš. Imamo vreme, ki ga polži obožujejo in se v njem množično razmnožujejo. Španski oziroma portugalski lazar je to poletje eskaliral v vsej svoji sluzasti veličini.
Kamorkoli stopim na dvorišču, moram paziti, da s kroksi ne podrsam kot na bananinem olupku. Če vstanem zgodaj, ko sonce še ni razvilo svoje ubijalske moči (ki neprevidne polže ugonobi), se mi želodec obrača, kje vse jih opazim. Jasno, kompost je polžji raj, tako da poleti sploh več ne kompostiram bioloških odpadkov, mečem jih v rjavo kanto. Da v manjšem številu pridejo tudi na visoko gredo in celo v rastlinjak, še nekako prebavim, da pa so rdečekožci okupirali cel nasad dvometrskih rumenih rož - žrejo tako liste kot cvetove -, je bilo do letos zame nepredstavljivo. Ker te podnebne spremembe, ki uničujejo ljudi, tej tujerodni invazivni polžji vrsti totalno ustrezajo; da se po vrtovih, tratah in celo po gozdu širi kot kuga. Če smo po svetu zagnali alarm zaradi nekega virusa, bi ga morali - že zdavnaj - tudi zaradi tega škodljivca, ki se je k nam z zelenjavo priselil s Pirenejskega polotoka.
Virus nas razžira, polž nas bo požrl. Kaj naj rečem drugega kot ogabno, da so se zavlekli celo v cvetlična korita na okenskih policah in mi pojedli (tudi) okrasne koprive. Pozor, spravili so se mi celo na čilije, ne samo na liste, ampak tudi na rdečkaste plodove, ki vsebujejo enormne količine pekočega kapsaicina, ki v našem telesu preganja bakterije in drugo nadlogo. Če polža privlači še čili, potem je konec sveta morda bližje, kot si lahko domišljamo.
Težava je v tem, da rešitve v boju s polžjimi atentatorji praktično ni. Bakrene in cinkove ovire, trosenje pepela ali biološkega strupa po gredah, račke indijske tekačice, nastavljanje piva - pri preganjanju polžev dolgoročno nič ne zaleže. Živi plazijo prek mrtvih kolegov, da se izognejo strupu; če pa ga že požrejo, nam - tik preden dokončno razvodenijo - svoja jajčeca za prihodnje generacije prepustijo.
