Kolumna Andreje Kutin: Naslednji dinozavri smo mi

Saj ne vem, če je čisto poštena primerjava. Verjetno ni. Dinozavri so bili velikanska bitja z razmeroma majhnimi možgani, verjetno se jim s konceptom življenja niti ni uspelo prav dobro seznaniti, pa je v planet itak trčil komet, zaprašil in zatemnil atmosfero in (povsem poenostavljeno) prehladil večino kopenskih bitij in rastlin. No, ne večine, večino največjih. Preživeli so majhni, najbolj fleksibilni in najbolj iznajdljivi, danes jim pravimo ptiči. Okej, 65 milijonov let je, kar dinozavrov ni več, in njihovi fosili so nekakšno znamenje, spomenik minljivosti. Lahko si strašno fascinantno velikansko bitje, pa proti vesolju ne moreš čisto nič.

Ironično je tudi tisto, kar se je dogajalo po njihovem izumrtju. Namreč, evoluciji je uspelo doseči, da danes deželo in svet vodijo in usmerjajo veliki dinozavri, ki v nasprotju z izginulimi v velikem izumrtju prav dobro vedo, da se nam bliža asteroid ali, bolje, cel roj asteroidov, pa niso sposobni videti dlje od svojega roževinastega rogovja. Ali, še huje, vidijo nevarnosti, saj aktualne asteroide pretežno produciramo sami, pa ne bodo storili ničesar, da bi skušali rešiti svojo vrsto. Med vsem drugim - plastično zasičenostjo, podnebnimi spremembami, kemijskim onesnaženjem - ne opazijo, da smo obenem že globoko sredi šeste dobe izumiranja vrst. Izumiranje vrst smo sodobni dinozavri od leta 1900 pospešili za tisočkrat. Učinkovito, ni kaj. Še nekaj resnih podatkov: od osmih milijonov vrst živali in rastlin jih bo v naslednjem desetletju najbrž izginilo milijon, kar šesto izumrtje prav spodobno uvršča ob bok izumiranju v času dinozavrov. Na tem mestu toplo priporočam izredno fajn knjigo ​Elizabeth Kolbert Šesto izumrtje. Skratka, medtem ko kupujemo plastične dinozavre, se čudimo viralni sliki jajca z dinozavrčkom, vlivamo v tanke avtomobilov ostanke pradreves, se kregamo o tem, kaj je bilo pred 50 leti (kar je za geološko dobo približno nič), in podobno, nam uspe zamuditi očitni moment, da smo zelo verjetno naslednji dinozavri mi. Verjetno nas ne bo podhladilo, ampak skuhalo, saj smo zrak prenasičili z ogljikovim dioksidom do te mere, da živimo v topli gredi, ampak pustimo malenkosti. Ne vem, zakaj je tako težko odzumirati od mikrotežavic človeka na malo širšo sliko planeta. Verjetno je kriv kak skupek živalskih genov iz odseka "jaz uspešen", ampak konec koncev bo šlo za naša življenja.

No, dobra stran vsega skupaj je, da so po evolucijski teoriji masovna izumrtja pravzaprav pospeševalec razvoja vrst. In če preživijo najmanjši in najokretnejši, naj bodo tokrat na vrsti glodavci. Po Douglasu Adamsu recimo miši. Ker evolucija ima smisel za humor.

* Da, tudi avtorica tega teksta si je ogledala film Ne glej v zrak.