Kolumna Andreje Kutin: Super. Naj živijo in uspevajo superjunaki!

Od vseh superreči so mi še najbolj pri srcu superjunaki. Ker so izmišljeni in mi to vemo. Od začetka je vse jasno, nihče se ne spreneveda. Pod znamko super nam namreč prodajajo praktično vse - iglo, slona, znižane cene, bučke, nasvete in diete, pa še politike in strokovnjake. Resno sumim, da je super najbolj zlorabljen pridevnik na svetu in je v resnici prav nedoločljiva in nezanesljiva reč. Superjunaki so po drugi strani najbolj zanesljiva reč v vesolju. V realnosti jih superzanesljivo ni, so pa strašansko veliki in mogočni v svetu, ki dela naš svet pravzaprav znosen. Ergo - superjunakom uspeva, superponudnikom malo manj.

Noben superjunak mi doslej ni šel na živce. Potrpežljivo in seveda nekatere tudi z navdušenjem sem spremljala vse sezone Pikapolone Miraculus, bili so vilinci in vile, deklice s konji, kjer se je običajno izkazalo, da je superjunak konj in ne deklica, krotilci zmajev, pa seveda Ana in Elsa in Ninja želve (ki so blazno časovno odporni superjunaki, gledala sem jih že jaz, morda je kriv oklep, kaj pa vem). Z leti so postajali malo bolj superjunaški, kot recimo Spiderman. Sčasoma pa se je okus glavne komandosinje vsega, kar je kul nasploh, in šefice domačega TV-pilota le poravnal z mojim. Super! Okej, priznam, ni bilo čisto naključje, da se je spotaknila ravno ob Harryja Potterja, mati so fantastični svet Bradavičarke oboževali že od prvih knjig. Na faksu sem zaradi Feniksovega reda brez pomisleka izpustila izpitni rok, a kaj ko se sistematika nevretenčarjev niti slučajno ni mogla kosati s Hogwartsom. Trilobiti gor ali dol!

Skratka, hkrati z epidemijo, morda nekoliko prej - se opravičujem, to časovno obdobje se vsaj meni prav bo bavkarsko preliva iz ene oblike v drugo -, se je vrnil Harry Potter. In to v velikem slogu! Ne samo k nam, fenomen je bil svetovnih dimenzij. Menda zato, ker gre za tolažilno literaturo, in kdo, če ne otroci, je v času obupnega epidemskega vakuuma in pridruženih tegob bolj potreboval družbo in okolje mladih pogumnih čarovnikov, ki se borijo proti dosti bolj jasno izrisanim sovražnikom, kot je virus?

Najboljše pri Potterju je, da ni vedno junak, ampak je prav zaradi tega superjunak. Očala, zmedenost, dezorientiranost prehitro pristalega v svetu odraslih. Dobro ni vedno belo in slabo ni vedno črno, veliko je barv vmes in okoli, kar spozna glavni junak že takoj na začetku. Pa tudi, da so ljudje z napakami velikokrat najboljši ljudje in največji prijatelji in še mnogo drugega, kar bo zagotovo koristilo v življenju. Okej, dovolj o fantastični postavitvi karakterjev in zgodb J. K. Rowling, o tem vemo že skoraj vse. Glavno in pomembno je, da bo Harry Potter tukaj še za vse naslednje generacije mladih in, ja, ja, tudi odraslih, ki bodo potrebovale izhod v sili. In kaj je bolj vznemirljivega kot prehod v Prečno ulico? V resnici zelo malo stvari. Sploh, če začneš s knjigami in si filme ogledaš kasneje. Tudi filmi so seveda strašno dobri, a vsaj pri nas doma, kjer po trikrat beremo odstavke Freda in Georga, ne dosegajo knjig. Naj torej živijo in uspevajo superjunaki. Sploh tisti, ki to niso na prvi pogled. In še sploh tisti z napako.