Če se po naslednjih volitvah še enkrat zgodi, da to stekleno bajto okupirajo oni, ki so si prilastili jezik, kulturo in domoljubje, oni torej, ki so se v eno osebo reinkarnirali iz avstro-ogrskega panslovanskega domoljuba, cenzorja in žandarja, potem bomo najbrž vsi morali v protibolečinske ambulante, če se bomo seveda v popolnoma razsulem zdravstvu sploh še lahko zrinili na čakalne liste.
Umetniki in kulturniki s preverljivimi rezultati svoje ustvarjalnosti, svetovno nagrajevani in priznani ustvarjalci, pa tudi tisti, ki kot člani v društvih ali nevladnih organizacijah negujejo ljubiteljsko kulturo, so se, ker niso bili na pravi strani mavrice, znašli v nemilosti onih, ki ne le da naš skupni denar delijo, temveč tudi odločajo, kaj je danes umetnost in kdo se sme deklarirati za kulturnika. Če so torej minister bolani, potem najbrž tudi narod ne more biti pretirano zdrav. Aroganca, napuh, nespoštljivost, pohlep in požrešnost se iz centra oblasti pandemično širijo preko virusnega oblaka po lepi, zeleni, butični in doživetij polni deželici. Prav zdaj se zdi, da bo v šolski kurikulum že kmalu uveden kot prvi tuji jezik tistega soseda, ki ima veliko strešic in črtic nad vokali in ga niti Finci ne razumejo. Pomembno je znati tuje jezike, a vsekakor ne zgolj zato, da bi se v matični domovini sporazumeval v tujščini s tujejezičnim in tujim lastnikom podjetja, ki ti bo odmerjal tvojo kvaliteto življenja v lastni domovini, medtem ko bo po njej plenilsko lomastil. Danes se osvajalski pohodi in prilaščanja ozemelj v sodobni Evropi pač ne odvijajo z bombami, ampak z gospodarskimi manevri, ki jih omogoča vsakokratna politika. Okupacije so vselej podprte z investicijami v kulturo in izobraževanje, a po meri in presoji investitorja, seveda.
Še nikoli v samostojni državi intelektualci, ustvarjalci, razumniki in svobodoljubi niso tako ostro in glasno, pa, presenetljivo, tudi enotno opozarjali na apokalipso, ki jezdi med Šubičevo in Štefanovo in s svojimi kopji razdora in bolečine precizno cilja na dva milijona, ki se že od petinštiridesetega neuspešno delata, da gojita medsebojno spoštovanje in solidarnost. O stanju duha nima smisla izgubljati besed, ker je danes tudi poskus definicije česarkoli lahko skrajno nevarno dejanje.
O, srečni časi, ko me je razmišljanje o kulturi vznemirjalo zato, ker sem se, živeča na geografskem in občem obrobju dežele, počutila diskriminirano zaradi manka kvalitetnih umetniških vsebin, ki na podeželje pač niso prodrle. Javne institucije na podeželju so javni denar porabljale tako, da so sledile diktumu publike, ki pa si je ob vikendih želela predvsem lahkih vsebin, poskočnih ritmov, instant humorja, obrtniško dovršenih akvarelov in turističnih dogodkov s slabo scenerijo iz nekih minulih, običajno vinogradniško-viničarskih časov. Še dobro, da je v bilo v radiusu štiristo kilometrov dovolj alternativne ponudbe. Po dveh letih koronovanja sem zmehčana v pričakovanjih do lokalne kulturne ponudbe in totalno okamenela od groze, ki jo spremljam na vseslovenskem kulturno-političnem parketu. Ali smo državljani samo odslikava ravnanja oblastnikov ali pa še premoremo kaj lastne pameti in obče kulture, pa bodo pokazale volitve. Letos je volilno leto, zato srečen dan kulture vsem. In svobodo narodu!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
