Če ste vsaj površen spremljevalec športnega dogajanja, vas je minuli konec tedna vsaj malo bolela glava od preštevilnih končnih olimpijskih odločitev v posamičnih in ekipnih športih. Tako da smo kolektivno na glavo obrnili pregovor, da od viška ne boli glava. Boli, še kako! V šestnajst dni - če sklepamo, da so se igre začele po petkovem odprtju, torej v soboto, 28. julija - stlačiti 48 športnih panog oziroma 329 športnih disciplin oziroma v tem času podeliti 1042 olimpijskih kolajn (329 zlatih, 330 srebrnih, 383 bronastih), je absolutno preveč. Sploh, ker so gledalci po svetu v "starih časih" dogodke spremljali prek slov na konjih ali prek golobov pismonoš, nato prek telefonskih poročil, pa prek telefaksa in teleprinterja, po radiu in televiziji, zdaj pa se novice po spletu širijo s svetlobno hitrostjo. Tako ima vsaka od tisočih kolajn ne vem koliko objav, všečkov in nevšečkov, dobrih in zlobnih komentarjev in še kakšnega balasta.

Kar je preveč, je preveč, je po zadnji tekmi, po porazu v bitki za bron s Španci, potarnal naš rokometni kapetan Jure Dolenec. "Dejstvo je, da smo odigrali slabše kot v polfinalu z Dansko. Mogoče je povezano s tem, da smo odigrali že osmo tekmo, da smo 36 ur nazaj igrali polfinale. Ne da bi iskal izgovore, saj je bilo podobno za Špance, ampak kakovost rokometa ni bila na najvišji ravni." Dolenec je posredno navrgel primerjavo z nogometaši. Upravičeno. Olimpijska kolajna v rokometu se osvoji na osmi tekmi v šestnajstih dneh, torej je tekma na vsaka dva dneva. Potem pa lahko pride do trenutka, ko neka ekipa "poči" (kot Nemci v finalu z Danci), ko glava hoče, noge in roke pa odpovedo.

Letošnji Euro, denimo, je trajal mesec dni, tekme so si sledile v povprečju vsake štiri dni, da so imeli mojstri nogometa dovolj časa za regeneracijo. A si športnice in športniki, sploh v v igrah z žogo, na OI ne zaslužijo tega časa za počitek?

O razširitvi olimpijskega programa bi moral nujno razmišljati predsednik Moka Thomas Bach, ne pa nam nevednežem razlagati, da "ni dvoma o tem, da sta boksarki ženski". Drugače se lahko spektakularni dogodek v slavo športu za udeležence kaj kmalu sprevrže v muko, bolečino, v olimpijski pekel. Da bi bile OI razpotegnjene kot Euro, bi se strinjali tudi mediji in sponzorji, sploh pa bi bili bolj zadovoljni gledalci, ki bi lahko v živo spremljali več vrhunskih dogodkov. Ampak spremenilo se ne bo nič! Jure Dolenec pa, že zaradi svojih let, v Los Angelesu v nobenem primeru ne bo več trpel.