Nogometna folklora: Dajte Srba, da se igramo

V nogometu se sproščajo nenormalne količine adrenalina. Nogomet je najhitrejši vrtiljak čustev. In ker ljudje že po naravi nismo samo dobre duše, ampak včasih znamo biti še malo nejevoljni, nevoščljivi in pa včasih celo kanček zlobni, se vse te naše lastnosti zrcalijo tudi na Euru. Bratstvo in enotnost narodov in narodnosti bivše SFRJ je bilo na resni preizkušnji, v glavnem se je med Slovenci in Srbi na načelni ravni obneslo, sploh pri kolektivnem rajanju na Marijinem trgu, ko s(m)o skupaj prepevali fosilni napev "kako je dobro vidjeti te opet". A v skrajno napetih situacijah ne gre brez manjših incidentov. V navalu evforije, alkohola in še česa močnejšega je, denimo, najbolj razigrana slovenska skupina kričala "Dajte Srba, da se igramo!", kar gotovo ni bil poziv k prijateljskemu dvigovanju kupice ali plesanju srbskega kola. Od tega vzklikanja do primitivnih pozivov Srbe na vrbe, Bosance u lance, Hrvate za kravate ni daleč. Dovolj je iskra, da poči.

Srbi so se veselili poloma Hrvatov in obratno. Malo smo se ob njihovi usodi naslajali še Slovenci in se trkali po prsih, ali kot bi dejal glasbeno-nogometni londonski ekspert Matjaž Ambrožič: "Samo še smučarji smo ostali na nemški super-G progi." Da so naše nogometaše Srbi naslavljali s skijaši, je za tovrstno folkloro normalno. Tudi sicer neke izpričane povezanosti med Slovenci in Srbi (resda je bil vsak stoti Slovenec med Eurom v Münchnu, zato pa je bil vsak deseti za silvestrovo v Beogradu) navijači nismo utrjevali, tudi zato ne, ker so bili srbski pristaši po tradiciji razdeljeni na grobare (od Partizana) in delije (od Zvezde), ki se ljubijo kot pes in mačka, združijo pa se le ob refrenu "Kosovo je Srbija!" Politika ne sodi na stadione, ampak, ko gre za Kosovo, Srbijo, Ukrajino ali Hrvaško, je nogomet le podaljšana roka politike. Srbsko zbadanje s skandiranjem "Luka Dončić jedan je od nas!" pa se mi je celo zdelo simpatično, kajti le Slovenci si lahko natočimo čistega vina, vse drugo iz nekdanje SFRJ ostaja malo zmešano in malo mešano. Skupen pa nam je balkanski humor, v katerem vedno zmagamo.

Sedijo Bosanec, Hrvat, Srb, Črnogorec in Makedonec za skupno mizo v Kafani Jugoslavija, ko se nekomu med zbranimi iznenada utrne: "Ja, kje pa so ti Slovenci? A morajo res vedno biti nekaj posebnega!" Molk, nato pa se Mujo izprsi: "Ni panike, gotovo še pridejo nazaj. Sem slišal, da so se nekoliko zadržali v Nemčiji."