Priznam, da sem moral poguglati Miklavža. Na vrhu je bila reklama za črni petek, na dnu pa članek o amazonskih koristih za potrošnike. Vmes sicer nisem izvedel nič novega. Nehvaležna naloga, skratka, pisati o staromodnem Miklavžu, teden dni potem, ko poštarji še niso raznosili vseh online paketov, starši pa še niso razvozlali vseh njihovih navodil za upravljanje, in cele tri tedne pred Božičkom, ko otroci, ki vse že imajo, še niso dovolj razširili svojih pisem želja. Kako naj kaj pametnega napišem o prazniku, ki je včasih prinesel vsaj (prve) mandarine, zdaj pa hercegovske vse leto prodajajo na vsakem slovenskem cestnem vogalu? In komu, ki si sme vrtati po nosu in mora sedeti pred računalnikom, reči, da ni bil priden?
Miklavževanje je, namreč, tako star običaj, da se ga v poplavi izza luže uvoženih potrošniških zvarkov in ob konkurenci politične blaznosti ter koronske norosti nihče več ne spomni. Škoda!
Saj je res daleč nazaj, ko je Nikolaj v četrtem stoletju postal škof v Mali Aziji, današnji Turčiji. A zato, ker je bil tako priden, da je bil vedno prvi v cerkvi! Ne le to, bil je velik dobrotnik, zavetnik revnih in otrok, ki je celotno imetje svojih bogatih staršev razdelil med reveže. Umrl je 6. decembra, zato se na ta dan vrne med nas kot svetnik, da vsaj nekdo, vsaj enkrat letno, v teh parkljastih časih naredi kaj dobrega. Po običaju iz 19. stoletja je dobro, če angeli iz njegovega spremstva otrokom prinesejo sadje in lešnike, koristno pa, če zli parklji pustijo na pragu šibo.
Žal pa dobri Miklavž zaradi zlih običajev 21. stoletja nima dovolj denarja za drage televizijske, internetne in jumbaste reklame ter oglase, tako da nagrajuje z mandarinami le tiste, ki so v svojih otroških sobah brez televizorja, ustrahuje pa le še otroke, ki v svojih od starosti, ne po modi, strganih hlačah nimajo pametnih telefonov. Skratka, veliko dela ta stari Miklavž nima več.
Pa bi ga moral imeti! Čeprav že dolgo ni več v modi, so njegove svetniške metode v naših krajih in časih ravno zdaj aktualne. Ne nosi zaman kar dvesto slovenskih cerkva (največ) njegovega imena. A očitno nevede … Nikolaj, namreč, v grščini pomeni - glas ljudstva! Kot razsodnik med dobrim in zlim bi prišel danes še kako prav, da bi razbremenil ustavne sodnike, ki so preobremenjeni s pisanjem ločenih mnenj. Kot pravičnik bi zlahka presekal gordijski vozel neodločenega glasovanja v parlamentu, da (se) ubogim poslancem ne bi bilo treba vzdržati, obstruirati, nenadno zboleti in nojevsko tiščati glave v pesek.
Kot vodja angelov in parkljev v istem spremstvu in pod isto streho bi sveti Miklavž brez težav delal čudeže, saj bi združil Slovence in slovenceljne, cepljene s cepivi in cepljene s teorijami, leve in desne, rdeče in bele, verne in nejeverne, bivše in sedanje komuniste, spravljene in pospravljene, poražence in zmagovalce.
Kot dobrotnik bi razdelil vse svoje, ne pa kot ti danes, ki delijo vse naše. Nagrajeval bi le pridne in ustrahoval le poredne, ne pa kot ti danes, ki počnejo vse ravno obratno. In nagrajeval bi z mandarinami, ne pa podkupoval s službami, funkcijami, privilegiji in izjemami, ustrahoval pa bi s šibami in pecivom, ne pa z globami, kaznimi, odloki, robokopi, solzivcem in vodnimi topovi.
Ko bi nas končno rešil večnih prepirov o zmagi, spravi, zaslugah, krivicah in pravicah, bi nas rešil tudi tega hudiča, virusa. Kajti kot simbol nostalgije po otroštvu bi nas spomnil na čase, ko smo čisto vsi imeli rumeno knjižico, in nas opomnil, da imajo danes, tako kot takrat, nekateri še vedno rdečo.
Zato ni prav, da miklavžujejo le še v Miklavžu na Dravskem polju, pa še tam le otroci do osmega leta starosti. Namesto Janeza potrebujemo za predsednika vlade Miklavža, pa ne šele 24. aprila, temveč že zdaj in takoj jutri, 6. decembra, saj Nikolaj ni parkelj, temveč - glas ljudstva!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
