Če sem zafrustriran? Pa še kako, do konca sem zafrustriran! In to že skoraj dve leti. In vedno slabše je. In ni videti konca. In vse je še slabše zato, ker je ta frustracija popolnoma nepotrebna. To je najhuje!
Lahko bi bil zafrustriran zaradi korone, covida, ukrepov, mask, peceteja, cepljenja, proticepilcev in Elvisa, ker sploh ni umrl. A zaradi vsega tega - no, razen po treh minutah nošenja maske, ko dobim potne srage, nosne izpuščaje in mi začne akutno primanjkovati zraka - nisem zafrustriran. Saj mi na domačem vrtu in na e-biciklu ni treba nositi maske, že od junija pa imam QR-kodo na telefonu. Ne, zaradi vsakodnevnega štetja v vsak dan manj opaznem časopisnem okvirčku sem žalosten, a si redno in dolgo umivam roke, zato nisem (tudi) zafrustriran.
Sem pa že totalno zafrustriran zaradi - prehranjevanja! Saj veste, da jem, ker (to) delam, oziroma živim od hrane. Kako potem ne bi bil zafrustriran zaradi tega, kar se dogaja v kuhinji moje gostilne?!
Saj že doslej ta moja gostilna ni imela ravno dobrih, kaj šele vrhunskih chefov. Vseh zadnjih trideset let so se menjavali po tekočem traku, novi in stari, slabi in še slabši, tako da sem se tega že kar privadil. Lačen nisem ostal nikoli, čeprav sem bil prevečkrat nezadovoljen, kaj in kako so skuhali, toda čisto zanič ni bilo, domači prijatelj pa se tudi ni pritoževal, ko sem prišel prepozno domov.
Saj v mojo gostilno ne hodim le zaradi lakote. Moja je zato, ker v njej živim, delam, se veselim, zabavam in družim. Zato me natakarjev palec v moji juhi in kuharjev las na mojem krožniku nikoli nista tako zmotila, da bi zafrustriran šel (dobesedno) s trebuhom za kruhom iskat novo svojo gostilno. Ta je moja in klicaj!
Zato sem zafrustriran! Ker v moji gostilni že skoraj dve leti kuhajo zažgani golaž, po katerem me vedno bolj peče zgaga, in pečejo usmrajene pleskavice, po katerih se mi ogabno spahujejo prestari časi.
Zafrustriran sem, ker so krožniki mrzli, natakarji pa neprijazni, ker je hrana neužitna, kuharji pa so oholi, ker je ob vsem tem zastrupljanju gostilničar tiho in chefu, ki počne, kar hoče in sploh ne zna, vse pusti in dovoli.
In to prav letos … Ko moja gostilna predseduje evropski kulinariki, v njej kuha chef, ki sploh ne kuha, temveč le pogreva. Ko naj bi bila moja gostilna zbirališče evropskih dobrojedcev, v njej chef pogreva le neevropske jedi. Ko naj bi ravno letos mojo gostilno obiskovali z vsega sveta, jo obiskujejo le iz boga za hrbtom. Zafrustriran sem, ker bi lahko bilo čisto drugače, saj imamo prav mi toliko naravnih lepot, ki rodijo takšne odlične sestavine za tako sposobne chefe, da bi lahko sloveli po celem svetu po odličnih jedeh, gostoljubnih gostilnah in veselih gostih. Tako pa imamo tega chefa, ki sploh ne zna kuhati, temveč zgolj zastrupljati!
A nisem zafrustriran zaradi chefovega strupa, temveč zaradi chefovih jedcev. Saj mi v moji gostilni ni treba naročati njegovih neužitnih paprikašev, borščev in mučkalic, saj se mi ni treba po novem prekrižati pred jedjo in saj ne jem, kot oni, v trohtu. Ne, še naprej si lahko kuham sam, v moji gostilni pa se le družim, zabavam in veselim. A prav zato sem še bolj zafrustriran!
Ni mi namreč jasno, kako je lahko zastrupil že toliko prijateljev, znancev, sogostov iz moje gostilne. Kako je mogoče, da so povsem izgubili okus? Zakaj mu vedno bolj jedo iz rok, čeprav so te vedno bolj umazane? Zakaj vedno raje jedo tiste jedi, ki so jih vedno sovražili? So pozabili dobro jesti, ker zanič chef vsake toliko časa pusti nekaj drobtinic, da jim padejo v naročje? Mar ne vidijo, da so jedi, ki so vedno slabše, vedno dražje, zato vsi že drago plačujemo - in še bolj bomo - vso to njegovo drobljivo miloščino?
Zafrustriran sem, ker sem mislil, da smo se vsega tega že zdavnaj rešili. Ker sem svojo gostilno enkrat že zamenjal. Zato, ker so v njej zastrupljali prav tako kot zdaj!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
