Konec dopusta. Konec gledanja rezervacij z brisačo na plaži

Vroče, bolj vroče, hrvaška obala. Resnično občudujem češke in madžarske turiste, ki so se pripravljeni ves dan cmariti na soncu in se potem nasmejano vrniti na plažo - sicer so rdeči kot kuhani raki, a okolici vzbujajo nedolžen videz zelenih banan, ki nestrpno čakajo, da bodo na poti do trgovine porumenele. Kilogram kreme na dan odžene kožnega raka stran. Ni zime za vzhodne eskime - zamaški plzenskega iz priročne zamrzovalne škatle pokajo že prvo minuto po prihodu na kraj sreče. Jutranje rezervacija prostora z obvezno brisačo pod edino senco, ki si jo lahko v tem boju na življenje in smrt prigrabiš, ni slovenski izum, kot sem najprej predvideval. Tam, kjer sem letos letoval jaz, so bili zmagovalci naši vzhodni bratranci in sestrične. Zanje bi lahko bil vsak počitniški dan dan brisače, ki se sicer v spomin na avtorja Štoparskega vodnika po Galaksiji praznuje 25. maja. Ni je večje sreče od obraza gospe, ki se je kot hijena prikradla pod borovec, pustila na kamenčkih tri brisače in blazino, se zmagoslavno ozrla na svoj podvig in odbrzela pripravljat zajtrk za familijo, ki se bo prišla metat v morske nižine morda šele čez kakšno uro ali dve ali pa točno opoldne, ko sonce najbolj udari v glavo.

Vsa čast, a ne zdi se mi normalno, da se pražiš kot čevapčič ravno v urah, ko še mravlje na plaži začnejo crkovati. Po zgolj eni uri zgodnjega sončenja je mojega bledoličnega najstnika po ramenih in še malo po hrbtu navzdol zagrabila takšna srbečica, da sva v paniki obsedala pri dežurni zdravnici. "Ah, teh alergijskih reakcij je letos neverjetno dosti," naju potolaži. Nič hudega, en klaritin ali dva bo treba vzeti zoper alergijo in se namazati s stoodstotno aloe vero, dokler se srbečica ne poleže. Pa še zdravničin nasvet za slovo, ki sem si ga podčrtal z rdečo: "A veste, kdaj se mi domačini kopamo? Med šesto in deveto uro - tako zjutraj kot zvečer." A kaj, ko je bilo že ob pol devetih na plaži 30 stopinj Celzija, telefon pa je kazal, da se UV-indeks že približuje usodni enajstici!?

Summa summarum so počitnice najlepši del dopusta. Ne glede na sušo, požare in, auč, opekline. Ko sem prišel domov, je sosed s cevjo že (ali še) škropil po svoji lično urejeni zeleni trati. Palice za golf si še ni omislil. Lepo je tam, kjer trate cveto, tam, kjer ptički - tudi v največji vročini - pojo. Povsod je lepo, a doma je najlepše. Sploh zdaj, ko sem v službi s klimo. In več ne tolčem po kunah, ampak po tipkah.