Koroški "mušter"

Zdi se, da je projekt pokrajin spet vnaprej propadel, ker se je že v prvih rundah zapletel tam, kjer je obtičal in kolapsiral v preteklosti - pri številu pokrajin in njihovih sedežih. Delitve odločevalskih moči običajno sunkovito sprejo ne le med regijami, ampak še v regijah.
Koroški odziv na pokrajinska preigravanja je še posebej nabit s čustvi. V zadnjem obdobju se je le še bolj utrdilo prepričanje o zapostavljenosti in potiskanju regije na stranski tir ter o utrjevanju centralizma v državi. Ne čudi torej, da se znova odpirajo sicer že premleti argumenti o statusih glede na kulturnozgodovinska in druga dejstva ter o pomenih in vlogah samostojne regije, ki da je nikakor in v nobeni delitvi ne bi smeli prezreti. Kako je to razpravo v resnici sploh mogoče (za)peljati nepopulistično, da ne bi hkrati trčila ob čustva in izhajala iz čustev, nagovarjati pripadnost, regionalno identiteto in zavest, ki nikakor ne dopušča zamajanja zabetoniranih stališč? Kajti jasno je vsaj to, da se ta debata čustev v nobenem primeru - tudi ob racionalnem nizanju argumentov - ne more otresti. Hkrati je za vsakega koroškega politika na nacionalni ali lokalni ravni domala (samo)destruktiven vsakršen odklon od prevladujočega prepričanja, da Koroška nedvomno mora utemeljeno postati samostojna pokrajina. Da je vsaj in najmanj toliko upravičena do samostojnosti, kot Mariboru pritiče samostojni status - vzporedno z Ljubljano.