Košarkarski učitelj in njegov najboljši učenec sta si prisrčno segla v roke: Pero se je zahvalil Borčiju

Železničarski košarkarski klub (ŽKK) Maribor ima dolgoletno in bogato zgodovino, ki se je začela takoj po drugi svetovni vojni, saj so v klubu že leta 1945 začeli organizirano igrati košarko, leto dni pozneje pa je članska ekipa ŽKK Maribor prvič igrala na slovenskem prvenstvu. Od takrat so klub zaznamovali vzponi in padci, kljub viharnim časom pa klubska dejavnost nikoli ni povsem zamrla.

Sedanje klubsko vodstvo je ob 77-letnici kluba pripravilo srečanje nekdanjih košarkarjev. Zaradi dežja je bilo v košarkarski dvorani na Taboru, kjer domuje ŽKK, vsak udeleženec je dobil spominsko majico, popestrile pa so ga tekme ekip igralcev različnih klubskih generacij. Zbrane, med katerimi sta bili tudi legendi kluba - 94-letni Velibor Frelih - Borči in nekdanji svetovni prvak Peter Vilfan - Pero (manjkal je še en sijajen košarkar, ki je prve korake naredil v ŽKK, Aleksander Vujačič, nosilec dveh prstanov z Lakersi v ligi NBA), je pozdravil predsednik ŽKK Matjaž Čuješ. Poudaril je, da je klub v minulih letih preživljal težke trenutke, aktivnost je bolj ali manj zamrla, a je na pobudo Veliborja Freliha, Franca Milošiča, Jožeta Jagodnika in še nekaterih spet zaživela. "Temelji so zdravi, v klubskih selekcijah košarkarsko znanje vpija približno sto otrok. Direktor kluba je poslovnež Damir Battisti in tudi to je porok, da smo na dobri poti k uresničitvi zastavljenih ciljev. Menim, da je za Maribor dobro, da ima dva kluba, na levem in desnem bregu Drave; zgodovina kaže, da je bila mariborska košarka na vrhuncu vselej, ko sta delovala ločeno, združitve pa so bile vedno kratkega veka.

Peter Vilfan je z jugoslovansko reprezentanco osvojil zlato kolajno na svetovnem prvenstvu leta 1978 v Manili in bronasto leta 1982 v Kolumbiji, bil je tudi prvi kapetan slovenske reprezentance v samostojni državi. "Na rojstni kraj me vežejo krasni spomini, v Mariboru sem preživel otroška leta, košarka je bila moja ljubezen in kot učenec OŠ Borisa Kidriča sem, skupaj z bratrancem Milanom Predanom, pozneje glavnim in odgovornim urednikom Večera, in prijateljem Bojanom Budjo, uglednim slovenskim novinarjem, vsak dan igral košarko na igrišču ob II. gimnaziji. Opazoval me je tudi Borči - takrat nisem vedel, kdo je ta gospod -, pristopil je k meni in me povabil na trening pionirjev ŽKK. Sprva se na povabilo nisem odzval, a je bil gospod tako vztrajen, da sem privolil, in tako se je začelo ... Borčiju sem neizmerno hvaležen, da me je pripeljal v košarko in me naučil temeljnih prvin tega športa. Za košarko je v Mariboru storil izjemno veliko, mesto bi se mu moralo oddolžiti s posebnim priznanjem," je dejal Vilfan. "Ko so me povabili na srečanje, sem se takoj odzval. Z zanimanjem sem si ogledal tudi številne fotografije v klubskih prostorih. Za menoj je lep dan, srečal sem se z nekaterimi soigralci iz let, ko sem nosil majico ŽKK, spomini so privreli na dan," je dodal Vilfan, ki se je na srečanju pomeril v prostih mestih z nekdanjim soigralcem Borisom Dobrinom​.

Velibor Frelih - Borči, ki je pred dnevi dopolnil 94 let, je še vedno čil. V ŽKK deluje že 76 let, najprej je bil igralec, nato pa je v 27 letih kot trener najmlajših vzgojil na stotine košarkarjev. "Ponosen sem na svoje delo v klubu, po najboljših močeh mu pomagam še sedaj, ponosen sem tudi na to, da sem vzgojil Petra Vilfana. Vesel sem, da se je udeležil srečanja, prav tako sem vesel vseh drugih košarkarjev, saj je večina šla skozi moje roke. Srečanje je potrditev, da klub še živi, kar dokazuje, da v njem delujejo ljudje, ki jim je mar zanj in ki želijo, da bo klub spet postal to, kar je nekoč bil. Pot do tega bo trnova, čeprav so temelji zdravi. Ni mi žal, da sem že toliko let v košarki, in to vsa leta v enem klubu, tako da sem ponosen na prehojeno pot," je povedal starosta mariborske košarke.

Tudi Drago Vezjak je bil Borčijev učenec. "ŽKK je klub moje mladosti, zanj sem igral med letoma 1962 in 1987, ko sem kot kapetan članske ekipe končal tekmovalno pot, pozneje sem bil dve leti trener članske vrste. Spomini na to obdobje so zelo prijetni, tudi tokratno srečanje mi bo ostalo v lepem spominu. Spremljam razvoj kluba, temelji so dobro zastavljeni, upam, da se bo klub dobro razvijal," je rekel Vezjak.

"S Perotom sva igrala že v osnovnošolski ekipi, nato v članski ekipi ŽKK Maribor z nazivom Tima MTT Maribor. Že kot fantič je kazal veliko nadarjenost za košarko. Na treningih je bil zelo zavzet, velikokrat je treniral sam, pri petnajstih je že zabijal," pa se Vilfana spomni Boris Dobrin - Ibro. "Ko smo v klubu dobili nove trenirke, so bile vse take velikosti, da je bila tudi najmanjša zame prevelika. V njej sem bil videti smešen in soigralec Aleksander Weldt je dejal, da sem videti kot Ibro," je razložil Dobrin, od kod mu ta nenavadni vzdevek. Povedal nam je še anekdoto, ki je požela salve smeha. "V drugi zvezni ligi so tekme med slovenskimi in hrvaškimi klubi sodili bosanski sodniki in na tekmi v hali B v Mariboru proti ekipi Novega Zagreba sem tako kot na vsaki drugi, kot organizator igre razigraval soigralce. Ko sem vodil žogo, so soigralci, ki so želeli, da jim podam žogo, vzklikali Ibro, Ibro, Ibro... V nekem trenutku je k meni pristopil eden od sodnikov in s pritajenim glasom dejal približno takole - 'Zemljače, na brini, samo ti prodiraj pod koš, svaki dotik na tebi sviraču kao prekršaj.' In tudi je, tako da sem pogosto izvajal proste mete. Zelo sem vesel, da sem lahko obudil ta dogodek, še bolj pa, da to popoldne preživljam v družbi nekdanjih soigralcev."