Borut Planinšič
Jaz sem eden onih, ki se pobrijejo in trdijo, da so v ogledalu videli podobo z osebne izkaznice leta '99. Sem pa odtlej spoznal nenavadno veliko ljudi, ki imajo rojstni dan v maju. Hja, avgusti so morali biti sredi šestdesetih in v sedemdesetih zelo razuzdana zadeva.
Ta mesec je njihov: načrtujejo velike zabave ali pa jamrajo, kako stari so naenkrat, in uporabljajo taktiko umika v enodnevno osamo. Da rojstni dan mine. Doma smo imeli podoben primer, a pri nas se žena ni smilila sama sebi, strategijo je zastavila tako, da se je vrgla v fanatično pucanje in se je vse tako svetilo, da komaj čakam, da začne pospešeno lesti proti šestdesetim. Redko je bilo vmes zaznati vzdih v slogu "joj, kako stara sem že". Bi zinil kaj hudo vzpodbudnega, pomirjujočega, na primer "starost je modrost" ali "raje uživaj, odslej šteje vsak dan". Ampak možje z leti razvijemo strašen čut za verbalno diplomacijo - tako, da se naučimo biti tiho, ko je najbolje biti tiho.
Ne glejte mene, jaz sem še vedno v fazi zanikanja
