Krvave roke najhujših morilcev na Hrvaškem

V naši južni sosedi Hrvaški se je prvega avgustovskega dne zgodil grozovit zločin, ki je terjal šest življenj, med njimi je bil tudi desetletni deček. A kot so poročali hrvaški mediji, to nikakor ni najhujši zločin, ki so ga na Hrvaškem v minulih nekaj desetletjih zagrešili njihovi ljudje, neslavni rekorder zaradi števila mrtvih je moški, ki je umoril sedem ljudi.

Morilec je vse načrtoval

Preiskava je pokazala, da je Nađ najprej umoril deset let starega Paola, sina svoje partnerice iz njenega prejšnjega razmerja. Kako podlo je morilec zasnoval svoj načrt, kaže tudi ugotovitev preiskovalcev, da je Nađ dečka, ki ga je sicer imel zelo rad in ga je vodil na nogometne tekme, izrabil kot izvidnico. Fantek je namreč z zunanje strani hiše v Cimermanovi ulici v zagrebški soseski Kajzerica, v kateri je živela družina Toljagić, skozi okna pogledal v notranjost in Nađu povedal, v katerem prostoru je kdo. V hiši so bili takrat poleg Maje Toljagić še njena sestra Josipa, stara 29 let, njuni starši, 61-letni Dragomir in 63-letna Filjka Toljagić, ter sestrin partner, 29-letni Davor Paušak. Slednji je bil najverjetneje postranska žrtev, ker se je po naključju znašel v hiši, ko je morilec sklenil pokončati družino svoje partnerice; nanj je vezana tudi tragična podrobnost - v soboto, dva dni po zločinu, bi namreč moral biti priča na poroki svojega prijatelja.

Iz fička je vzel kalašnikov

Brutalnih množičnih zločinov je bilo na Hrvaškem v minulih let še več. Najhujši seže v leto 1998, ko je v manjšem lokalu v naselju Podvinje blizu Slavonskega Broda takrat 50-letni Antun Matajić umoril sedem ljudi, najmlajša žrtev strelca je bila stara komaj 17 let. Da namerava moški, ki je bil redni gost vaškega bifeja, narediti pravi pokol, ni nihče niti pomislil, so pisali hrvaški mediji. Ko je okoli 22. ure stopil v lokal, je v njem sedelo devet gostov, za šankom sta bila še natakarica in lastnica lokala. Matajić je spil polovico naročenega konjaka, plačal, nekaj zamrmral in odšel. A ne domov, pač le do svojega fička, iz katerega je vzel kalašnikov, se vrnil v lokal in začel vsepovprek streljati.

Psihopat in general

Po pet žrtev imata na vesti Davor Voškion iz Pulja in general hrvaške vojske Ivan Korade iz Velike Veterničke v hrvaškem Zagorju. Voškion, ki kazen prestaja v psihiatrični ustanovi v Popovači in lahko tam ostane najdlje 40 let, je novembra 2006 v družinski hiši umoril pet članov svoje družine - očeta Renata je potolkel s kladivom, ustrelil pa brata Deana, svakinjo Natašo in njuna sina, eden je bil star sedem let, mlajši pa komaj dva meseca. Morilec je trdil, da ga je družina zastrupljala, med sojenjem je bil spoznan za neprištevnega in zato napoten v psihiatrično ustanovo.

Umori s štirimi žrtvami

V minulih 20 letih so v naši južni sosedi obravnavali več umorov s štirimi žrtvami. Vzvodi za umore so bili različni, od koristoljubja do družinskih zamer oziroma ljubosumja ali slabih medsosedskih odnosov.
Januarja 1992 je tako Branko Starčević kot vojni pregnanec umoril štiri člane družine Beljak - moža in ženo ter njuna sinova, stara deset in štiri leta. Beljakovi so ga v hišo sprejeli kot begunca iz Gline, kjer je bil Starčević rojen, po umoru pa je iz hiše pobral devize.
Leto kasneje je v vasi Brezje blizu Samobora Ivica Štefanović zaradi bolestnega ljubosumja s sekiro in nožem umoril štiri člane družine Knežević in potem v zaporu storil samomor. Istega leta je štirikratni umor zagrešil tudi Đuro Bjeljac, ki je v zagrebškem naselju Kozara putevi umoril svojo ženo Dragico, njuna sinova in lastnika hiše, v katerem je žena, ki je Bjeljca nameravala zapustiti, živela kot podnajemnica.
Štiri ljudi ima na vesti tudi Branko Crnički, ki je 28. julija 2002 v naselju Tugonica blizu Marije Bistrice najprej streljal z okna svoje hiše proti sosedovi, potem pa je planil v njihovo hišo in ustrelil 68-letnega Franja Domišljanovića, njegovo ženo Dragico (66 let), snaho Štefico (47) in njeno hčerko Marino (19) ter ranil desetletnega fanta. Po umorih je Crnički sam odšel na policijsko postajo in se predal. Crnički je delal na železnici, bil pa je tudi zdravljen duševni bolnik. Med sojenjem je trdil, da so ga sosedje zastrupljali z bojnimi strupi in iz njega izganjali hudiča. Leta 2003 je bil obsojen na prisilno zdravljenje v psihiatrični ustanovi za obdobje šest mesecev, z možnostjo podaljšanja ukrepa.