Lenartčan Davorin Polič je bil pogosta tarča kritik vplivnih nemških krogov

Marjan Toš
24.05.2020 03:00

V zadnjih, skoraj petintridesetih letih so pri Lenartu v Slovenskih goricah s pomočjo Maistrovih spominskih prireditev na Zavrhu iztrgali iz pozabe več skoraj pozabljenih ali celo zamolčanih Maistrovih sodelavcev in podpornikov.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Spominska plošča na Sokolskem domu
Marjan Toš

V prevratnih letih 1918/1919 je imel general Rudolf Maister pri Lenartu in v sosednjih slovenskogoriških krajih veliko zvestih privržencev in odločnih podpornikov. Osrednja osebnost je bil znani lenarški odvetnik in narodno-politični delavec dr. Milan Gorišek, s katerim je tesno sodeloval tudi Davorin Polič; bila sta neločljiva službena sodelavca in dobra prijatelja. Davorin Polič je bil izjemno razgledan Lenartčan in je razpolagal z bogato knjižnico, ki jo je skupaj z osebnim arhivom zapustil lenarški knjižnici. V njegovi zapuščini je veliko dragocenega gradiva, pomembnega za celovitejše poznavanje lenarške krajevne zgodovine iz prve polovice minulega stoletja. Še zlasti bogata je njegova sokolska zapuščina, saj je bil eden najvidnejših in najboljših lenarških sokolov, dolgoletni vaditelj in organizator sokolstva v Slovenskih goricah.

Davorin Polič
Arhiv Knjižnice Lenart

Izključen iz gimnazije

Davorin Polič je bil rojen 22. septembra 1886 leta v Jablancah pri Sveti Barbari v Slovenskih goricah (danes Korena). Krščen je bil kot Martin, vendar tega imena v glavnem ni nikoli uporabljal. Umrl je 13. aprila 1980 v Ljubljani. Otroštvo je preživljal na očetovem posestvu, kjer je tudi pasel živino. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sveti Barbari, gimnazijo pa v Mariboru. Gibal se je med narodno naprednimi in revolucionarno nastrojenimi dijaki in imel zaradi tega precej težav. Gimnazijsko šolanje je končal v petem razredu, ko je moral šolo tudi zapustiti. Brez dovoljenja in opravičila se je namreč udeležil odkritja Prešernovega spomenika v Ljubljani, zaradi česar je bil disciplinsko kaznovan in je moral začeti plačevati visoko šolnino. Plačevanju šolnine se je uprl oče, ki ni imel razumevanja za narodnostne in prevratniške ideje mladega gimnazijca. Ker ni imel denarja za nadaljevanje gimnazijskega šolanja, se je vrnil na očetovo posestvo v Slovenske gorice.

Brez njega ne bi bilo lenarškega društva Sokol

Z Davorinom Poličem je tesno povezan nastanek in razvoj lenarškega sokolskega društva. Bil je med prvimi in najbolj aktivnimi člani tega društva, ki ima nemalo zaslug tudi za krepitev slovenske narodne zavesti pri Lenartu in v okoliških krajih. Kot sokolski vaditelj se je izjemno izkazal in poslanstvo uspešno opravljal več desetletij. Z njemu lastno natančnostjo in doslednostjo se je lotil teoretičnega in praktičnega študija telovadbe in telesne vzgoje nasploh. Obiskoval je različne strokovne tečaje in druge oblike strokovnega izobraževanja in usposabljanja, sledil je strokovni literaturi in spremljal razvoj sokolskega gibanja v širšem prostoru. Zelo dejaven je bil tudi pri širjenju sokolske ideje v osrednjih Slovenskih goricah. V desetletju pred prvo svetovno vojno je bila ustanovitev Sokolskega društva nadgradnja živahnega delovanja za utrjevanje slovenstva v trgu Svetega Lenart, ki je sicer na zunaj kazal nemški obraz, čeprav je bil skoraj docela slovenski. Večina tržanov je bila slovenskega rodu, četudi se je štela med Nemce, ker je bilo to imenitnejše.

Spoštovan v intelektualnih krogih

Kot sokolski vaditelj in tesen Goriškov sodelavec je Polič podpiral slovenske narodnjake in njihova prizadevanja za slovenstvo, čeprav sam ni nikoli dobival vidnejših funkcij ali vodilnega položaja. Tega mu namreč ni dovoljeval njegov socialni oziroma družbeni položaj. Kljub temu je bil v slovenstvu naklonjenih lenarških krogih spoštovan in cenjen. Zaradi odločnega slovenskega prepričanja in pokončne narodnostne drže, ki jo je s prihodom v Goriškovo pisarno dodatno okrepil, je bil pogosto tarča kritik vplivnih nemških krogov. Kritike in pritiski so se pred izbruhom prve svetovne vojne samo še krepili. Življenje v lenarškem trgu in njegovi okolici pred sarajevskim atentatom 1914 je poteklo mirno in v ustaljenih tirnicah. Nadvse živahno je bilo dogajanje pri okrajnem sodišču v Lenartu, saj so se ljudje zelo pogosto tožili predvsem zaradi zemljišč in zemljiških zadev. Tožbe so začele hitreje naraščati po letu 1910, ko je dr. Milan Gorišek pri Lenartu odprl samostojno odvetniško pisarno in se specializiral za te pravne zadeve. V kazenskih zadevah je bil namreč redko angažiran. Veliko tožb je bilo tudi zaradi žaljenja časti, ki so se izredno namnožile in jih je bilo včasih tedensko tudi po 15 ali celo 20. Običajno so se te pravde končale s poravnavo. To je bil celo poseben pojav, ki je povzročil veliko nesporazumov med sosedi in ljudi tudi materialno oškodoval.
Relativno mirno življenje so presekali dogodki v Sarajevu 28. junija 1914 in vojna napoved Avstro-Ogrske Srbiji. Mobilizacija mož in fantov je bila le še vprašanje časa. Že 26. julija 1914 so navsezgodaj zjutraj prišli v Lenart uradniki iz Maribora in objavili delno mobilizacijo, ki ji je čez nekaj dni sledila splošna. Najprej je bilo v trgu čutiti razburjenje, nato pa navdušenje. Veliko je bilo glasnih klicev "Hoch Österreich - nieder mit Serbien". Na račun slovenstva se je množično popivalo in psovalo. Mobilizacija v Slovenskih goricah je bila obsežna, saj so celo noč korakali mladeniči skozi Lenart. Večja skupina mobilizirancev se je zbrala 26. julija 1914, na čelu kolone, ki jo je spremljala pihalna godba, je bil Ferdinand Golob iz Svete Trojice. Na veliko so prepevali in vriskali, godba pa je večkrat zaigrala tudi cesarsko himno. In ker se ob tem nekateri navzoči niso odkrili, je to pri nemških tržanih povzročilo jezo in ogorčenje. Glasno jezo je na mnoge slovensko zavedne tržane trosil župan Henrick Sollag. Zoper njega je zaradi takšnega obnašanja vložil tožbo poštar Vladimir Fabiani, a je bil seveda župan Sollag oproščen. Veliko visokih uradnikov in sodnikov je bilo mobiliziranih, tudi sodni starešina oziroma predstojnik, ki ga je nadomestil Ožbolt Ilaunig.

Lenarški Sokolski dom
Marjan Toš

Po krivici zaprt v Gradcu

Kmalu po začetku vojne in vojaški mobilizaciji so tudi pri Lenartu začeli zapirati zavedne slovenske tržane, med katerimi so bili predvsem člani in pristaši društva Sokol. Oblast je iskala najmanjše razloge in povode, da je lahko zapirala ljudi in jim je očitala sovraštvo do monarhije in privrženost slovanstvu oziroma Srbiji. Umetno so vsepovsod širili sovraštvo do Srbije, vsak Slovenec v trgu, ki je le omenil Srbijo, je bil takoj razglašen za izdajalca. Najhujša je bila nemška gonja proti slovenskemu odvetniku dr. Milanu Gorišku in njegovim uslužbencem. To je na svoji koži okusil tudi Davorin Polič. Podtaknili so mu krajo v Goriškovi pisarni. Znano je, da je po izbruhu vojne nekdo vlomil v Goriškovo odvetniško pisarno in ukradel denar. Vlom se je ponovil še 8. in 9. avgusta 1914. Davorin Polič je kot vesten uradnik in skrben računovodja Goriškovega premoženja od orožnikov odločno zahteval uvedbo preiskave. To pa je bil razlog, da so nekateri tržani razširili novico, da je Polič vlom le fingiral, zato so orožniki Poliča aretirali in ga zaprli v sodne zapore. Orožnike je takrat vodil Franc Jurše.
Zoper Poliča so spisali ovadbo, v kateri so mu med drugim očitali oviranje oblasti pri izvajanju mobilizacije, s čimer je zakrivil veleizdajstvo. Šlo je za umetni konstrukt, ki so ga kmalu sprevideli, a Poliču to ni pomagalo. Bil je zaprt in iz Lenarta odpeljan v Gradec. Poliča je poskušal rešiti sodnik Ožbolt Ilaunig, a mu ni uspelo. Ilaunig je bil prepričan, da je Polič nedolžen: "Če se izkaže, da ni kriv, imam kot Slovenec zadoščenje, ker bodo molčali vsi tisti, ki so kričali, da je Polič to tatvino fingiral, da bi Nemce osumničili."
Šele 18. decembra 1914 je Polič ​ prišel iz graškega zapora. Postopek zoper njega zaradi suma hudodelstva vohunstva je bil namreč ustavljen. "V zadoščenje mi je, da je bil na podlagi po meni zaslišanih prič izpuščen iz ječe. Ni mi za osebo, kar izrecno poudarjam, a bilo mi je na tem, da se doseže objektivna resnica," je v svojih spominih zapisal sodnik Ilaunig, ki sicer ni bil pristaš lenarškega sokolstva.

"Srb, srbski pes"

Štirimesečno zaporniško življenje je načelo Poličevo zdravje. Oblasti v Gradcu so šele čez čas spoznale, da je šlo za absurdne obtožbe in nedokazano izdajstvo. Ljudje so bili zaprti po nedolžnem, za kar niso prejeli nobenega opravičila ali odškodnine. Duševno in telesno izmučeni so bili izpuščeni domov. Zaporniško življenje je na vseh pustilo posledice. A v javnosti je sčasoma le prevladalo mnenje, da so bili obtoženi po krivici in niso zagrešili nikakršnih kaznivih dejanj izdajstva. Tudi po izpustu iz graških zaporov so bili aretirani pod stalnim nadzorom oblasti, ki se ga niso otresli vse do konca vojne 1918. Bili so deležni tudi občasnih verbalnih napadov. Zlasti Davorin Polič, ki so ga večkrat zmerjali s "Srb, srbski pes" in "Čakaj ti, Polič!".
Vojna se je nadaljevala in terjala veliko odrekanja. Sorodniki mobiliziranih so dobivali pravno pomoč na sodišču, zlasti v zvezi prošenj za dopuste, za iskanje pogrešanih, padlih in za preskrbo beguncev. V štirih letih vojne je bilo na lenarškem sodišču 2925 takšnih opravil. Lenarški sodni okraj je bil teritorialno obsežen, zaradi vpoklicev pa je primanjkovalo kadra. To se je pokazalo tudi pri izvajanju vojnega posojila. Treba je bilo skrbeti, da je denar od posojila prišel v prave roke. V treh letih je bilo razdeljenih 184.600 kron. Zbirali so se tudi prispevki za Rdeči križ. Proti koncu vojne je bilo vse večje pomanjkanje živeža. Na kmetih se je čutilo pomanjkanje delovne sile, vprežne živine, volov in konj. Posebne težave je povzročalo pomanjkanje zrnja, a ne zgolj za prehrano ljudi in živali, pač pa za setev. Oddaja pšenice je bila hud udarec za kmete, ki so zrnje skrivali in bili zaradi tega prignani pred sodišče. Kazni so bile stroge, ovajali pa so jih predvsem sosedje. Najdeno zrnje so zasegli, plačati je bilo treba še denarno kazen.
Vojna je vse bolj pritiskala in pomanjkanje je bilo na vsakem koraku čutiti tudi pri Lenartu. A bolj kot to je v zraku viselo pričakovanje, da bo vojne morije slej ko prej konec in da bo tudi velika monarhija razpadla. Lenarški Nemci so se precej umirili in z javnim delovanjem niso želeli preveč izstopati. Čakali so namreč na razplet dogodkov, zlasti po tem, ko je tudi lenarški del Slovenskih goric zajelo deklaracijsko gibanje. Društvene dejavnosti med vojno ni bilo, pač pa so redki člani lenarškega društva Sokol, ki niso bili vpoklicano v avstro-ogrsko vojsko, med ljudmi zbirali prispevke za Ciril-Metodovo družbo v Ljubljani, ki ji je kot edini slovenski organizaciji oblast spet dovolila delovanje. Konec prve svetovne vojne so tudi pri Lenartu dočakali z velikim olajšanjem.

Nekdanji lenarški sokoli z županom Janezom Krambergerjem
Marjan Toš

Lenart končno v slovenskih rokah

Dvajsetega novembra 1918 je bil trg Sv. Lenart dokončno in povsem v slovenskih rokah. Temu v čast so iz cerkvenega zvonika izobesili mogočno slovensko trobojnico; 3. decembra 1918 so v trgu javno razglasili, da je treba odstraniti vse nemške napise. Nemški uradniki so trg bolj ali manj mirno zapustili, 14. in 15. decembra sta bili pri Lenartu veliki slovesnosti v čast ustanovitve nove jugoslovanske države SHS. Organizirana je bila celo manjša vojaška parada pod vodstvom dr. Milana Goriška, 15. decembra je bila v lenarški župnijski cerkvi svečana maša s pridigo. Kljub navdušenju nad novo državo, ki ga je mogoče zaslediti v nekaterih Poličevih zabeležkah, je bilo pri Lenartu ob prevratu novembra in decembra 1918 tudi precej zadržanosti in dvomov. Še vedno je bilo na podeželju občutiti veliko pomanjkanje zaradi vojne, svoje je dodala tudi propaganda, ki ni zaobšla določenega odpora zoper Srbe. Celo javno so nekateri pri Lenartu poudarjali, da za Slovence so, za Srbe pa ne. To je prihajalo iz zmernih nemških krogov, ki so pri Lenartu negotovo čakali na dokončen razplet dogodkov. Čeprav se Lenartčani s to propagando niso preveč obremenjevali, le ni bilo čutiti pretiranega navdušenja nad novo državo. Ob tem je še najbolj zgovorna kasnejša pripomba dr. Ilauniga, "da je sreča, da tu ni bilo plebiscita - Slovenske gorice bile bi izgubljene kakor divni Korotan".
Po prevratu leta 1918 pa vse do aprilske okupacije sil leta 1941 je Polič delal kot pisarniški uradnik v Goriškovi odvetniški pisarni. Med letoma 1933 in 1941 je bil podnačelnik mariborske sokolske župe in zelo energično si je prizadeval ustanoviti sokolske čete v manjših krajih po podeželju. Lenarško sokolsko društvo je bilo tudi po njegovi zaslugi eno najagilnejših in uspešnih društev mariborske sokolske župe, so pisali kronisti takratnega časa. Vsi sokolski nastopi in druge povezane prireditve so bili vedno na izrednem nivoju, se spominjajo nekateri redki še živi telovadci in telovadke lenarškega Sokola, ki visoko cenijo Poličevo delovanje.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.